Ana Ferfolja, mednarodna matura, 45 točk

Ko je prikorakala po hodniku Dnevnika, pomislim: Bog ni pravičen. Enim je namenil vse, pamet, vztrajnost, lepoto - drugim nič. Ana Ferfolja nedvomno sodi med prve.

V programu mednarodne mature (MM), ki odpira vrata tudi na prestižne tuje univerze, se vsako leto na zahtevno preizkušnjo po vsem svetu pripravlja okoli 35.000 dijakov in dijakinj. Na Gimnaziji Bežigrad, kamor je hodila tudi Ana, in na II. gimnaziji Maribor je letos po tem programu maturirala že dvajseta generacija, večinoma zelo uspešno. A MM je zahtevna, vseh 45 točk zato uspe vsako leto zbrati le kakšnim 80 kandidatom, se pravi le dvema desetinkama odstotka vseh. Ko to omenim Ani, eni od teh osemdesetih, se le nasmehne in začudi: "Tega mi pa ni še nihče povedal…"

Rodila se je v vasi Budanje pri Ajdovščini, osnovno šolo je z odličnim uspehom končala v Vipavi. Pri petnajstih je že natanko vedela, kaj si želi, in bila za to pripravljena žrtvovati udobje domače hiše. "Slišala sem, da je bežigrajska gimnazija 'fajn šola', privlačilo me je tudi 'veliko mesto', pa ljubljanska gledališča in Konzorcij…" Ne morem verjeti: 15-letno dekle je sanjalo o ljubljanski knjigarni Konzorcij? "Da, s sestro in bratom sem bila enkrat tam in me je čisto prevzela. A moji veliki načrti se niso uresničili."

Med dolgim pogovorom o šoli, življenju v bežigrajskem dijaškem domu, MM in disciplini, ki jo zahteva, počasi razumem, kaj je mislila s tem, da se ji niso uresničili načrti. Za obiskovanje predstav, pohajkovanje po Ljubljani ali jahanje, kar je počela kot osnovnošolka, ni bilo časa. Tudi za branje leposlovnih knjig in za gledanje televizije ne; televizije sploh ni imela. Zlasti v zadnjih dveh letnikih se je vsak dan le učila ali zbirala material ali pisala eseje , do desetih ali enajstih zvečer, včasih pa še kasneje, v kopalnici, da ni motila cimre. In ljubezen? Zadoščati so morali sms-ji in kakšen obisk pri Tadeju s petka na soboto. "Pa mi ni žal, tudi za pisalno mizo je lepo. In čas bo še za vse," se zadržano nasmehne.

Za program MM se je Ana po drugem letniku odločila, ker ji je bila "običajna" gimnazija premalo. Hotela je več in ta več je zahteval tudi več dela. "Imela sem srečo, da sem v domu stanovala z Aido, sošolko v MM, ki je sposobna neverjetne koncentracije. Ko se mi je ustavilo, me je spodbudila in motivirala prav moja cimra." Tudi Aida je na maturi zbrala bleščečih 44 točk.

O samem programu ima Ana zelo dobro mnenje. "Učijo te misliti; pomembno je, da znaš dobro utemeljevati in da si izviren." Veliko pozornosti je namenjene zunajšolskemu delu. Sama je v šoli zrežirala dve angleški predstavi, ena je bila znamenita Mišelovka s kostumi iz Opere, in s kolegico pripravila razstavo učnih pripomočkov za slepe. V zavodu za slepe in slabovidne je tudi sicer preživela veliko prostovoljnih ur. Ko jo prosim, da poskuša prešteti vse eseje, ki jih je napisala za šolo ali za maturo, jih našteva kar nekaj časa. In zagotovo, pravi, je kakšnega pozabila. Za zgodovinski esej na maturi - devet mesecev ga je pripravljala - si je izbrala nadvse aktualen naslov: V kolikšni meri sta britanska vlada in vojska krivi za poboj domobrancev.

"O pobojih domobrancev nisem vedela nič, potem me je v Dnevniku pritegnil intervju z grofom Nikolajem Tolstojem. Naslov sva izbrali skupaj z mentorico." Prebrala je dela Tolstoja, Corsellisa, šla na Inštitut za novejšo zgodovino, pa v Muzej novejše zgodovine in napisala esej, dolg 4000 besed (kakšnih 16 tipkanih strani). Ko jo poprosim, naj mi pove, do česa se je dokopala - koliko so torej Britanci krivi za pomor , je za trenutek v zadregi. "Veste, to so občutljive zadeve, moja naloga kljub vsemu ni raziskava, temveč le šolska naloga," svoje delo realno oceni Ana. Nato svoje misli strne v nekaj temeljnih, pretehtanih ugotovitev, do katerih se 66 let po koncu vojne ni uspelo dokopati niti marsikateremu t.i. intelektualcu.

"Vrnjeni domobranci niso bili mučeniki, utelešeno zlo pa tudi ne. Bili so kolaboranti, a zelo narobe je, da jim niso sodili. Zločine pa sta zagrešili obe strani. Mislim, da o konfliktu med partizani in domobranci še največ pove anekdota, ki sem jo nekje prebrala. Ko sta se nekoč med vojno pogovarjala brata, partizan in domobranec, je prvi rekel drugemu: Če zmagajo vaši, bom jaz visel na tej strani ceste, če zmagajo naši, boš ti visel na oni strani ceste." Ana je tudi prepričana, da še vedno ni dovolj časovne distance do dogodkov, da bi jih lahko ocenili objektivno. In britanska krivda? "Britanci so izdali ukaz o vrnitvi domobrancev, so pa tudi ustavili vračanje, ko so videli, kaj Tito počne z njimi. Vseeno mislim, da bi bilo opravičilo britanske vlade na mestu."

Nekoliko nenavadno se mi zdi, da del ocene pri maturi prinese tudi esej, ki ga je lahko pripravila že prej. Ana pravi, da je to na MM normalno. "Toda mislim, da prav nikomur ne pade na pamet, da bi goljufal. V MM plagiatorje zaničujemo. Ravnanju z viri smo tudi sicer namenjali veliko pozornost." Prav zato tudi niso imeli učbenikov, ampak so jim učitelji prinašali različne knjige, tudi pričevanja, prozo. Na ta način so se učili vrednotiti vire, oceniti njihovo verodostojnost. In seveda: "Vedno smo jih morali zelo natančno navesti." Ana je opazila, da tega ne spoštujejo niti vsi avtorji učbenikov.

Izjemen uspeh na maturi Ani odpira vrata številnih univerz. Jo mika študij v tujini? Za nekaj časa bi že šla v tujino, pravi, za stalno pa nikakor ne. V Sloveniji rada živi tudi zato, ker je socialna država. "Brezplačno sem se lahko šolala v odličnih šolah, to cenim, to nam mora veliko pomeniti." Za študij dentalne medicine se je odločila, ker ima rada zobe in ker se ji zdi lepo ljudi odrešiti bolečin. Sicer pa nima kakšnih posebnih želja. Imeti družino, opravljati smiselno delo in se znati pobrati, kadar se ti zgodi kaj hudega - to se ji zdi najpomembnejše.

So bili starši veseli njenega izjemnega uspeha. "Seveda, ampak moja mama pravi, da je najbolj važno biti dober človek. Tudi jaz tako mislim."

Urban Neubauer, splošna matura, 34 točk

"Niti v sanjah nisem pričakoval, da bom na maturi zbral vse točke. Kdo pa bi lahko sploh pričakoval kaj takega?!" Nihče, seveda, se glasi odgovor na retorično vprašanje. Matura je vendarle nepredvidljiva. In, nenazadnje, kdo pa se lahko nauči vseh 21 ton podatkov, imen, formul... in vseh povezav med njimi, ki jih je treba obvladati, da pristaneš v desnem izteku Gaussove krivulje, se pravi med dvema desetinkama kandidatov, ki so vse točke zbrali pri vseh predmetih.

Kljub temu se mi po kakšnih petnajstih minutah pogovora, ko se suhljati, nekoliko plašni najstnik kot Trnuljčica prelevi v odločnega mladeniča z jasnimi pogledi, zazdi, da drugače skorajda ni moglo biti. Urban je bil odličnjak vso osnovno šolo in vso gimnazijo. Še več: v zadnjem letniku ptujske gimnazije je imel same petice, le pri športni vzgoji se je moral zadovoljiti s štirico. Hm, ga pobaram, prezahteven učitelj, odpor do nogometa, se ni naučil plavati? Ah ne, se smeje Urban, učitelj je bil krasen. "Kar naprej mi je govoril, naj se vendarle malo potrudim, da mi njegova ocena ne pokvari spričevala. Ampak kaj, ko jaz in šport... no, nekako ne greva skupaj."

Sicer pa je, kot pravi, tudi sicer bolj lene sorte. Hobijev nima, prosti čas je sinonim za lenarjenje, od vsega pa se mu je najlepše 'počit' na udoben stol v senco domačega vrta in brati, brati... Vse od kraja.

V osnovni šoli je bil nor na zbirko Pet prijateljev. Ko jo omeni, se namuzne, kot bi hotel reči, saj vem, da so ti romančki literarno pofl, ampak kaj ko za mulce ni boljšega branja. Hja, pomislim, tudi Karl May, "petprijateljev" moje generacije, ni bil nobelovec... V gimnaziji je, če se je le dalo, bral po dva romana na teden; če mu kakšen ni ravno sedel, ga je žulil mesec in več. Ko ga poprosim, naj izbere nekaj knjig ali avtorjev, ki so mu še posebej pri srcu, ne okleva niti minuto. Agatha Christie, Stieg Larsson, vse njune detektivke. "Kakšna mojstra žanra, odnosov," se mu razsvetli obraz. Pa Lainščkova Ločil bom peno od valov in Salingerjeva Varuh mlade rži. Ko ne bere, gleda. Zlasti rad TV-serije: Hausa, Na kraju zločina ali Glee, ameriško serijo, ki je pri nas še ne poznamo. Je tudi dokaj reden bralec časopisov. Nekaj časa je mislil, da bi šel študirat slovenščino, svoj najljubši predmet. A se je na koncu odločil za medicino. V Ljubljani.

Zakaj ne v Mariboru? "Hm, saj veste, ljubljanska medicina je... dlje od doma," se elegantno izvije. Pa tudi sicer je študij po Urbanovem mnenju čas za novo obdobje, za večje mesto in več samostojnosti. In zakaj medicina? Ker je perspektiven poklic, ker je delo zdravnika zanimivo in ker vključuje delo z ljudmi, kar je morda najbolj važno. Všeč mu je tudi, da se mu še ni treba odločiti, kaj natanko bo počel. In če bi se moral? Potem bi bil psihiater. "Dobiš vpogled v človeka." Bi kot zdravnik raje delal v javni ustanovi ali v elitni zasebni kliniki? Za Urbana ni dileme. Veliko raje bi delal v javni bolnišnici. "To je pravi čar zdravniškega poklica: pomagati vsem, enako, ne glede na gmotni položaj."

S šolo ima Urban lepe izkušnje. Ne le zaradi dobrih ocen. "Pravijo, da smo danes mladi tekmovalni in egoistični. Sam tega nisem opazil. Med nami v gimnaziji ni bilo ne ljubosumja ne kakšne posebne tekmovalnosti, sam sem rad pomagal sošolcem in 'hvala' mi je zadoščal." Se je veliko učil, je veljal za piflarja? "Mislim, da sem bil v razredu kar priljubljen. Učil sem se, seveda, a le pred napovedanimi spraševanji in testi, ne vsak dan." Ko se pogovarjava o lepih in manj lepih plateh šole kot sistema, poudarja predvsem njeno socialno razsežnost. "Fajn se mi zdi, da imamo mrežo kakovostnih javnih šol, ki zagotavljajo vsem enake možnosti. Najbrž bi elitne šole britanskega tipa omogočile boljšo izobrazbo, ampak ne, ne potrebujemo jih," je odločen. Ne zdi se mu tudi prav, da za kul šolo velja le gimnazija. Potrebujemo kvalificirane kadre, strokovne šole bi po njegovem morale dobiti večjo veljavo. Učitelji, zlasti osnovnošolski, pa bi morali bolj znati uveljaviti svojo avtoriteto, pravi. Sicer po šolah letijo stoli...

Kaj mu največ pomeni v življenju? "Ljubezen in prijateljstvo. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš okoli sebe ljudi, ki te v življenju podpirajo - starše, punco, prijatelje..." Zelo visoko na lestvici vrednot postavlja svobodo in znanje. "Človek je velik, kolikor zna. Znanje vodi v strpnost in sprejemanje drugačnosti, uspešnost v življenju ni tako pomembna." Denar ni visoko na Urbanovi lestvici. Seveda ga potrebuješ, pravi, ampak le toliko, da normalno živiš in da si lahko tu in tam privoščiš kaj malega za dušo in telo. "Za lepo življenje ne potrebuješ razkošja; standard srednjega razreda zadošča," je prepričan Urban.

Z očetom sodnikom, mamo veterinarsko inšpektorico in mlajšo sestro ni prav veliko potoval. "Teden dni na morju in teden v planinah, to so bile v glavnem naše počitnice." Tudi zato sta mu veliko pomenila šolska ekskurzija v Sankt Peterburg in potovanje v Turčijo. "Sankt Peterburg je najlepše mesto, ki sem ga videl v življenju; urejeno je lepše kot Ljubljana." V Istanbul je odpotoval s še štirimi vrstniki v okviru mednarodne izmenjave. Spali so doma pri turških gostiteljih. "Med nami in turškimi vrstniki ni bilo kakšnih posebnih razlik, po mojem nas več stvari povezuje kot ločuje. Opazil sem sicer, da jim vera in družina pomenita več kot nam. Zabavno se nam je zdelo tudi, da so si nad posteljo obesili sliko Atatürka. Ne znam si predstavljati, da bi si pri nas kdo obesil v sobo sliko Türka ali Pahorja." Da, kolegi bi ga najbrž povprašali po zdravju, se strinjava. Tudi stereotipno prepričanje o zatiranju muslimank se mu ni potrdilo. "Starši so s sestro mojega gostitelja ravnali povsem enakopravno." Je torej že čas, da Turčija vstopi v EU, ga vprašam. "Zagotovo. Če ji tega ne bomo dovolili, si bo izbrala druge zaveznike," svoje stališče modro utemelji Urban.

In kaj je po njegovem mnenju največji politični problem Slovenije? "Predvsem nam primanjkuje ljudi z idejami in ljudi, ki bi se zanje hoteli boriti." Vseeno ostaja optimist. "Seveda je kriza, ampak ne živimo tako slabo, kot je slišati," je prepričan Urban, ki trdno verjame, da bodo naslednje generacije živele bolje od naše. "Zgodovina nas tako uči."

Nataša Vrhnjak, poklicna matura, 23 točk

"Veste, šele zdaj sem dobila občutek, da sem jaz jaz. Kot da sem prej živela življenje nekoga drugega." Nataša pobrska po torbici za robčkom, za hip umakne pogled in glas se ji po uri pogovora prvič zatrese.

Ne, ni mačji kašelj maturirati pri 43 letih, in to z odliko, in biti obenem nezaposlena samohranilka treh odraščajočih otrok. A naša sogovornica je močna ženska, ena tistih, ki padejo na glavo in vedno znova pristanejo trdno na nogah.

Natašina zgodba je zgodba ženske, ki zaupa. V življenje in ljudi. Ko je pri sedemnajstih zanosila, ni veliko pomišljala. Bo pač imela otroka. Po zaključenem prvem letniku mariborske Prve gimnazije ji tako in tako ni bilo preveč do šole, pa čeprav je bila v osemletki v glavnem odličnjakinja. Burna leta so jo zagrabila z vsemi kleščami. Oče je bil v Iraku, mama sama je Natašo in sestri vse težje krotila in ljubezen je obrodila sad. Da bi bilo vse še huje, je komaj osemnajstletna rodila dva meseca prezgodaj.

"Življenje se mi je čez noč postavilo na glavo, ni bilo več zabav in norenja, samo še moja mala nedonošenka." Z očetom svojih prvih dveh otrok, danes 25-letne Nastje in 17-letnega Reneja, je vztrajala kar 15 let, a težav je bilo preveč in zveza je razpadla. Ostali so ji dolgovi skupnega espeja (država jih je kasneje odpisala) in zgolj osnovnošolska izobrazba. Nekaj časa je vseeno kazalo dobro.

Osem let je delala v mariborski videoteki Metulj. "Bila sem en kos filmofila in z veseljem sem delala v izposojevalnici." A prišla je kriza, tehnologija je napredovala in ljudje so vse manj zahajali v videoteko. Izgubila je službo. Zdaj je že tretje leto nezaposlena. "Večerno šolo", kot se je reklo včasih, je dokončala v drugem poskusu. Najbrž bi ji uspelo že pred desetimi leti, ko se je prvič vpisala, a je takrat spet zanosila. Tudi druga nosečnost je bila rizična, a rodil se je Nejc in vse hudo je bilo pozabljeno, kajti "moji otroci so najlepše, kar se mi je zgodilo".

Leta so minevala, v šolo si je močno želela, vedno znova pa se je zataknilo pri denarju - stroškov šolanja ne bi zmogla. "Tako me je bilo vedno sram, ko sem pomislila, da imam samo osnovno šolo. Na trgu to, da si pameten, zanesljiv in razgledan za tako sem se vedno štela ne šteje, če nimaš tistega presnetega 'pildka'." Priložnost se ji je ponudila lani. Na zavodu za zaposlovanje je izvedela, da lahko srednjo šolo dokonča na državne stroške. Odločila se je za srednjo ekonomsko oziroma za poklicno maturo in septembra se je vpisala na izobraževalni zavod DOBA.

Zobe je morala stisniti vsa družina. Z otroškimi dodatki, socialno pomočjo in preživnino zgolj za najmlajšega za starejša otroka jo je izterjala le na papirju se denarja nabere le za najnujnejše. Ker je bila mama kar naenkrat polno zaposlena s šolo in učenjem, se je življenje postavilo na glavo tudi otrokom. "Pač ni bilo več vse tako pospravljeno in urejeno kot prej. Zdaj mislim, da so ponosni name. Enako moji starši, ki so mi vedno stali ob strani. Le mama je pripomnila, da bi 'tak no' lahko maturirala tudi dvajset let prej," se smeje Nataši.

Vprašam jo, ali je bilo po toliko letih težko nagnati možgane, da se spopadejo s tremi letniki matematike, z gospodarskim poslovanjem, z angleščino...? "Ne, prav nasprotno. Tako prijetno je bilo spet hoditi v šolo. Celo matematika, ki je prej nisem marala, se mi je zazdela lepa in koristna. Ko dozoriš kot človek, so napori lažji, nočeš se sprijazniti s tem, da nečesa ne znaš." Z angleščino, pove brez lažne skromnosti, pa tako in tako ni nikoli imela težav, saj ima za jezike posluh. Tudi nemško govori, čeprav se ni tega jezika nikoli učila, in, ponosno doda, bržkone so vsaj malo krivi geni, da si je sin Rene, zdaj dijak tehnične gimnazije, na ekstercih pri angleščini prislužil vse točke.

Da bo poklicno maturo, ki je sicer lažja od splošne, opravila tako sijajno, pa seveda ni pričakovala. "Kar verjeti nisem mogla, ko mi je gospa Nives Petek z Dobe sporočila, da sem zbrala vse točke, in so nato začeli zvoniti telefoni... Mislim, da živim time of my life. Še zaljubila sem se, končno v najprijaznejšega moškega na svetu," se široko nasmehne.

Sicer pa ni Nataša nikoli le čakala, da ji služba pade z neba. Delo si je znala najti sama. Pred petimi leti se je vpisala v tečaj t.i. patchworka - izdelovanja prešitih odej, okrasnih blazin in vsakovrstnih daril. Že kratek pogled na njen profil na facebooku pove, da se je tega dela ne le naučila, temveč da se je v njem izpopolnila do mojstrstva. Na FB ima nič manj kot 700 oboževalcev, tu in tam pa dobi tudi kakšno naročilo. Nekateri izdelki, denimo njene oblečene skodelice, so prave male umetnine. To ji je po svoje priznala tudi posebna komisija pri Obrtni zbornici Slovenije. Pod vodstvom dr. Janeza Bogataja ji je podelila certifikat, da so njene stvaritve izdelki umetnostne obrti. In kako bo pridobljeno znanje iz poslovanja in šivanja unovčila? Ji bo osebno dopolnilno delo zadoščalo?

"Strašansko rada šivam, a za to delo so potrebni zelo drobni šivi in veliko ročnega vezenja. Od patchworka je zato težko živeti," pojasnjuje. Za eno prešito odejo je potrebnih kar 70 ur dela. "A morda bi lahko ročno delo združila s trgovinico in tečaji patchworka," prav potihem razmišlja Nataša.

A ne glede na to, kakšna bo prihodnost, ostaja optimistična: "Poklicna matura mi je spremenila življenje; zdaj vem, da za nič ni prepozno. Tudi za študij na višji strokovni šoli ne..."