Italija ima tako danes nižji bruto domači proizvod na prebivalca kot pred desetimi leti. Ocena o izgubljenem desetletju, ki jo je podala prva dama italijanske industrije Emma Marcegaglia, ni pretirana. Miracolo economico, gospodarski čudež, ki ga je država doživljala po koncu druge svetovne vojne tja do 70. let prejšnjega stoletja, predvsem na krilih liberalizacije svetovne trgovine, evropske integracije in izdatnega financiranja iz Marshallovega plana, je že davna preteklost. Takratnih, več kot petodstotnih letnih stopenj rasti BDP Italija ni več ponovila.

Kitajci in evro

Italija je začela gospodarsko pešati sredi 90. let prejšnjega stoletja, in čeprav mnogi komentatorji kot glavnega krivca navajajo evro, zaradi katerega je morala država preživeti mučno fiskalno prilagajanje, je to le del resnice. "Dejstvo je, da je rast BDP in produktivnosti na splošno v Italiji pod povprečjem evrskega območja. Uvedba evra je imela določen negativni vpliv, a vedeti morate, da je Italijo prizadela kombinacija šokov, povezanih z uvedbo evra in globalizacijo. Z uvedbo evra je Italija izgubila možnost spodbujanja konkurenčnosti izvoznikov z devalvacijo lire, globalizacija pa je prizadela nizkotehnološka podjetja. V našem gospodarstvu prevladujejo mala in srednje velika, precej tradicionalna in nizkotehnološka podjetja, ki niso bila pripravljena na konkurenco cenejših izvoznikov, še posebej ne iz Kitajske," pojasnjuje profesor ekonomije z Evropskega univerzitetnega inštituta v Firencah Luigi Guiso.

V letih gospodarskega čudeža je industrija postajala vse močnejši izvoznik. V celotni svetovni trgovini je industrija vrh dosegla v poznih 70. letih s približno 6,2-odstotnim deležem, medtem ko je italijanski izvoz vrh dosegel konec 80. let z okoli 5,5 odstotka mednarodne trgovine. Vse od takrat italijanska industrija izgublja bitko s konkurenti, tudi znotraj same EU. Zadnje desetletje Italija nenehno beleži padanje produktivnosti zaposlenih, stroški na enoto proizvoda pa naraščajo, tudi zaradi precej višjih stroškov dela, kot jih beležita Nemčija in Francija.

Model "izdelano v Italiji", ki je močno nagnjen k tradicionalni proizvodnji tekstila, steklokeramike in pohištva, torej delovnointenzivnim panogam, je izgubil del svojega sijaja. Čeprav se italijanska industrija lahko pohvali z višjo kakovostjo, ki ji omogoča tudi doseganje višjih cen na tujih trgih, pa nekateri ekonomski raziskovalci menijo, da se je Italija ujela v gospodarski model specializacije v panogah z nizko dodano vrednostjo, ki imajo v svetovni trgovini vse manjši pomen. V primerjavi z Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo ji preprosto ni uspelo zajezditi vala vse večjega povpraševanja po izdelkih, ki zahtevajo vložek visokokvalificirane delovne sile. Nekateri strukturo italijanskega gospodarstva celo primerjajo z državami v razvoju in opozarjajo na nizek delež tehnološko zahtevnih izdelkov.

Dr. Guiso se strinja, da prestrukturiranje italijanskega gospodarstva še zdaleč ni končano. Pravzaprav ne pozna trdnih dokazov, da bi prestrukturiranje v smeri tehnološko zahtevnejših izdelkov, ki prinašajo višjo dodano vrednost, že kazalo kakšne rezultate. "Na podlagi pogovorov z menedžmentom in nekaterih kvalitativnih študij lahko rečem, da prestrukturiranje poteka in da je le vprašanje časa, kdaj se bodo začeli kazati učinki tudi v gospodarski rasti in rasti produktivnosti. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, zakaj se podjetja niso prestrukturirala že prej. Zaradi krize ima italijanska industrija zdaj še večje težave, saj v njej prevladujejo mala in srednje velika podjetja, ki nimajo finančnih rezerv," na nove težave za podjetja opozarja Guiso.

Neučinkovita javna uprava

Razloge za to, da se podjetja niso pravočasno prestrukturirala, je deloma moč pripisati slabo razviti kulturi konkurence. "Dovolj pove podatek, da smo prvi zakon o varstvu konkurence sprejeli šele v 90. letih, medtem ko so ga v večini zahodnoevropskih držav sprejeli že sredi 50. let, v ZDA pa še znatno prej. Smo nekako kulturno nagnjeni k zaščiti posameznih sektorjev. To velja na primer za inženirje, odvetnike, farmacevte. Prav tako smo izjemno nagnjeni k zaščiti industrije," je nanizal Francesco Passarelli, ki na zasebni univerzi Bocconi v Milanu med drugim predava o evropskih ekonomskih integracijah.

Da medijski mogotec Silvio Berlusconi, ki italijansko politiko obvladuje že poldrugo desetletje, ni posegel v nekatere močno zaščitene poklice, se torej ne gre čuditi. Odvetniki, notarji, farmacevti, nekateri industrijski sektorji, celo taksisti - vsi uživajo izdatno zakonsko zaščito, zaradi katere konkurence praktično ni. Aktualna vlada je na primer znova uvedla že odpravljeno regulacijo odvetniških tarif, določila minimalne tarife in s tem odpravila cenovno konkurenco. In ne nazadnje, sam Berlusconi je svoj medijski imperij zgradil s pomočjo politike, ki je legalizirala oddajanje njegovih televizijskih postaj na nacionalni ravni, pa čeprav je bilo takrat nacionalno oddajanje dovoljeno le državni televiziji.

"Pojasnite mi, zakaj neki je nujno vsako pogodbo, pa naj bo predmet prodaje avto ali stanovanje, overiti pri notarju in za to plačati takso, ki dosega več sto ali tisoč evrov? To za državo ni nujno. Prinaša pa seveda visoke rente notarjem, ki so dobro organizirani in se jih nobena oblast noče dotakniti. Medtem ko je za posameznike in podjetja to dodatna, nepotrebna obremenitev," je problem pretirane regulacije in s tem povezanih stroškov orisal Guiso.

Hkrati je Italija država z visoko ravnjo davčnega primeža - v deležu BDP so davki leta 2009 dosegali skoraj 45 odstotkov, kar Italijo uvršča v zgornji del lestvice starih članic Evropske unije. Na drugi strani je po ocenah Mednarodnega denarnega sklada (IMF) izogibanje davkom alarmantno visoko. Ko je vlada Silvia Berlusconija leta 2009 odobrila amnestijo tistim, ki bi v državo prenakazali v tujini skrite prihodke, so utajevalci davkov prijavili kar za 100 milijard evrov prihodkov, država pa je pobrala dodatnih pet milijard evrov davkov.

Anomalij, ki hromijo gospodarsko rast, je v italijanskem gospodarstvu še cela vrsta. Ena takšnih je po Passarellijevem mnenju vse izrazitejša dihotomija na trgu dela, ki jo je prinesla tako imenovana Biagijeva reforma trga dela pred slabim desetletjem: "Na eni strani imamo še vedno močno zaščitene starejše zaposlene, na drugi strani pa zelo fleksibilen trg dela za mlade, ki jih je mogoče hitreje odpuščati. Mladi so hkrati še cenejša delovna sila, saj jih delodajalci najemajo za nizkokvalificirana dela."

Stopnja brezposelnosti mladih v Italiji je s skoraj 30 odstotki ena najvišjih v EU. Hkrati se hitro povečuje delež mladih na začasnih pogodbah, še dodatno pa je razkorak v pravicah med novimi iskalci zaposlitve in že zaposlenimi povzročila nepremišljena politika države spodbujanja zaposlovanja mladih z zniževanjem prispevkov za socialno varnost. "V Italiji tako nimamo težav z rigidnostjo trga dela. To je do neke mere težava za velika podjetja, kot je na primer Fiat, ki je zagotovo pod velikim pritiskom sindikatov. Mala podjetja tega vpliva ne čutijo. Poleg tega so velika podjetja v Italiji v precejšnji meri izginila. Seveda zaradi različnih razlogov - kemična industrija zaradi nekonkurenčnosti, jeklarski in železarski velikani tudi zaradi regulacije znotraj EU," je nanizal Guiso.

Padanija težav ne bi odpravila

Čeprav Severna liga Umberta Bossija za skorajda vse težave Italije krivi slabše razviti jug, tako imenovani mezzogiorno, odcepitev severa od juga težav italijanskega gospodarstva po mnenju Guisa ne bi rešila. "Italija je razdeljena država. Sever je razvitejši od juga. To je dejstvo. Vendar pa je z vidika relativnega dohodka razvidno, da je jug konvergiral k povprečju Evropske unije, čeprav morda v primerjavi s severom Italije to morda ni tako očitno. Hkrati se je treba zavedati, da se sever v aktualni krizi nikakor ni znašel bolje kot jug. Pravzaprav ga je kriza prizadela nekoliko bolj. Strinjam se, da je jug za sever obremenitev z vidika finančnih transferjev in da obstaja rentništvo, vendar pa je teh sredstev vse manj, tudi zaradi krize. Želja po večji avtonomiji severa je bolj politično vprašanje, pa čeprav ima tudi ekonomski predznak," meni Guiso.

BDP na prebivalca, merjen po pariteti kupne moči, je v najbogatejši italijanski regiji Bolzano leta 2008 po podatkih Eurostata dosegal 137 odstotkov povprečja Evropske unije, medtem ko je v najrevnejši Siciliji znašal vsega 66 odstotkov evropskega povprečja. In tudi večina regij juga Italije ne presega 70 odstotkov povprečja Evropske unije. Med krizo so se škarje med severom in jugom sicer rahlo zaprle, kar pa je slaba tolažba. Kriza je namreč bolj prizadela industrijsko razvitejši sever, kjer je skoncentrirana večina malih in srednje velikih podjetij. Na drugi strani jug države že vrsto let pesti znatno višja stopnja brezposelnosti, zlasti med ženskami. Na Siciliji je tako stopnja brezposelnosti skoraj dvakrat višja od brezposelnosti na ravni države, ki se giblje okoli 8,5 odstotka.

Izjemna razlika med razvitostjo juga in severa Italije je "rodila" znamenito analizo Roberta D. Putnama o vplivih socialnega kapitala na gospodarsko rast držav. Putnam v svojem delu iz leta 1993 ugotavlja, da se je sever Italije razvijal hitreje od juga prav zaradi večjega socialnega kapitala. Jug Italije pesti višja stopnja kriminala, Sicilija, Kalabrija in Neapelj so domovine mafijskih organizacij Cose nostre, camorre in 'ndranghete, ki naj bi po nekaterih ocenah letno ustvarile kar za sedem odstotkov italijanskega BDP prihodkov, delo na črno pa naj bi na jugu več kot dvakrat presegalo deleže na severu.

Guverner italijanske centralne banke in novi predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je nedavno opozoril, da se je organizirani kriminal v Italiji zaradi gospodarske krize še bolj ukoreninil v gospodarstvu, kar dodatno otežuje okrevanje države. Zgolj pranje denarja naj bi v Italiji presegalo deset odstotkov BDP. Po ocenah centralne banke naj bi bila rast BDP v Apuliji in Bazilikati zaradi organiziranega kriminala kar za petino nižja, kot bi lahko bila. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je prisotnost mafije vse bolj opazna na severu Italije in da je mafija po nekaterih ocenah med krizo prihodke še povečala.

(Pre)velik javni dolg

Italijanski BDP se je med krizo skrčil za 6,5 odstotka, kar je eden največjih padcev med članicami evrskega območja. Hkrati se je državi precej poslabšala tudi javnofinančna slika. Če ji je v začetku tisočletja uspelo znižati javni dolg za več kot 11 odstotnih točk BDP, je ta v treh kriznih letih poskočil za skoraj 12,5 odstotne točke, na 120 odstotkov BDP, kar državo po ravni zadolženosti uvršča takoj za Grčijo. Berlusconijeva vlada je ob pomoči razumevajoče opozicije po hitrem postopku sprejela 70 milijard evrov vreden varčevalni paket, ki pa po ocenah mnogih komentatorjev ni uresničljiv. Še zlasti ne, ker predvideva precejšnje krčenje financiranja regionalnih oblasti in ker se vlada nadeja, da bo več milijard evrov "prihranila" iz naslova preganjanja utajevalcev davkov.

Po mnenju Passarellija visok javni dolg Italije je problem, pa čeprav politični vrhovi za nedavno volatilnost na trgu državnih obveznic obtožujejo špekulante. "Visokega javnega dolga ni mogoče zanemariti. Stroški, ki jih ima Italija z odplačevanjem obresti na dolg, zdaj močno pritiskajo na proračun, kar pomeni, da za druge programe ni dovolj denarja. To je tudi pomembna razlika med Italijo in Nemčijo pri odzivu na krizo. Italija ob izbruhu krize enostavno ni imela proračunskega manevrskega prostora," pravi Passarelli.

Kljub tej objektivni omejitvi je jasno, da Berlusconiju v minulem desetletju ni uspelo izpeljati reform, ki bi dvignile konkurenčnost gospodarstva. "Ni mogoče enostavno reči, da je njegova politika kriva za vse ali pa da njegova politika ni odgovorna za nič. Kopičenje javnega dolga ni krivda te vlade. Javni dolg se je kopičil v prejšnjih desetletjih. Zagotovo pa je odgovornost Berlusconijeve vlade v tem, da se na krizo ni pravočasno odzvala z ustreznimi ukrepi. Konec koncev ima ta vlada v parlamentu največjo večino od druge svetovne vojne dalje, zato za sprejemanje ustreznih reform ne vidim ovir," o odgovornosti Berlusconijeve politike za razmere v italijanskem gospodarstvu meni Guiso.

Passarelli se strinja z oceno, da grška dolžniška kriza kot taka za Italijo ne more biti problematična. "Izpostavljenost italijanskih bank do grških dolgov je zanemarljiva. Problem Italije so politične razmere. Samo poglejte, kaj se je dogajalo Tremontiju (finančni minister Giulio Tremonti, op.p.). Koalicija želi nižje davke in hkrati višjo javno porabo. Pa saj to je povsem skregano z logiko! Zdaj bo do nekakšnega varčevanja vendarle prišlo, a škodo so Tremontiju v koaliciji že naredili. Takoj ob njegovi napovedi varčevalnih ukrepov je izbruhnil škandal, v katerega je vpleten eden njegovih nekdanjih bližnjih sodelavcev. S tem se je močno zmanjšala njegova kredibilnost. Trgi so to nasprotovanje Tremontijevim reformam opazili," je Passarelli opozoril na umazane igre znotraj vladajoče koalicije.

V minulem letu je Italija ustvarila 1,3-odstotno gospodarsko rast, letos in prihodnje leto naj bi beležila okoli enoodstotno rast. Nemčija in Francija jo znova prehitevata po desni in vse kaže na to, da je škorenj bolj obrabljen, kot pa je bilo tik pred izbruhom svetovne gospodarske krize slišati iz soban finančnega ministrstva. A s problemom zaostajanja v razvoju za partnericami v EU se bo očitno ukvarjala nova italijanska vlada. Berlusconijeva vlada je resda pod pritiskom iz tujine sprejela varčevalne ukrepe, vendar ti še zdaleč ne odpravljajo strukturnih slabosti gospodarstva. Štafeta bolnika Evrope bo tako kljub novim kandidatom še nekaj časa domovala v Rimu.