To me je spomnilo na podobno lepo zgodbo iz italijanskega Bagnoneja, malega mesta s komaj dva tisoč prebivalci v osrčju pokrajine Massa-Carrara, kjer je nekaj mesecev prej neki srečnež na SuperEnalottu zadel skoraj sto petdeset milijonov evrov, največji dobitek v zgodovini evropskih loterij. Že naslednjega dne so v mali Bagnone prihrumeli novinarji, turisti in firbci, preštevilni razseljeni Banjonci iz vse Italije so se nenadoma spomnili že davno pozabljenih sorodnikov, novopečeni multimilijonar pa se je iz nekega razloga odločil, da bo ostal anonimen.

Pisal sem takrat o drami v mestecu z dva tisoč prebivalci, od katerih prav vsak pozna prav vsakega in vsi vedo, da je eden izmed njih čez noč tako obogatel, da bi lahko od Reala za lokalni nogometni klub, če bi obstajal, takoj kupil Kakaja in Cristiana Ronalda. Ni bilo treba ravno veliko domišljije, da si si zamislil šepetanje in vprašujoče poglede naslednjega jutra v lokalni krčmi in pred mestno cerkvijo, pred mašo, kjer meščani stikajo glave in ugibajo, kdo izmed njih je novopečeni bogataš. In kako so otroci v Bagnoneju dobili nočno nalogo, da budno stražijo in gledajo, ali bo kdo iz ljubega miru zapustil mestece, medtem ko moški v brivnici resignirano zamahujejo z roko in pametujejo, da je treba samo počakati, komu bo mafija potrkala na vrata. In škilijo, kdo v brivnici je prebledel.

Na to me je spomnila novica, kako je v majhnem Ravnem nekdo volil za Josipovića. Seveda ni bilo treba ravno veliko domišljije, da si si zamislil šepetanje in vprašujoče poglede naslednje jutro v lokalni krčmi in pred župnijsko cerkvijo, pred mašo, kjer meščani stikajo glave in ugibajo, kdo izmed njih je glasoval za komunista Iva Josipovića. In kako so otroci v Ravnem dobili nočno nalogo, da budno stražijo in gledajo, ali bo kdo iz ljubega miru zapustil mestece, medtem ko moški v gostilnici resignirano zamahujejo z roko in pametujejo, da je treba samo počakati, komu bo mafija potrkala na vrata. In škilijo, kdo v gostilnici je prebledel.

Pred dnevi je bilo objavljeno poročilo hrvaške državne volilne komisije o nedavnih volitvah za predstavnike nacionalnih manjšin v županijskih, mestnih in občinskih svetih. Globoko zakopano v uradnih rezultatih sem tako našel zgodbo iz Zadra, kjer je svojega predstavnika v mestnem svetu volila tudi slovenska nacionalna manjšina, na volitve svojega predstavnika pa je prišel natanko en (s številko:1) Slovenec.

Ni treba veliko domišljije, da si zamislimo dramo v Zadru, kjer prav vsak pozna prav vsakega, pa vendar se nikomur še sanjalo ni, da so v mestu tudi Slovenci. Vse do tega trenutka so bili Zadrčani prepričani, da je to samo vrsta turistov, planinskih orlov, ki tako kot Avstrijci pozimi letijo v tople kraje, se posončijo, plačajo in odidejo, zdaj pa ti izvedo, da en tak pravi, pravcati Slovenec v Zadru celo živi.

Ni treba veliko domišljije, da si jutro zatem, ko so časopisi objavili poročilo državne volilne komisije, zamislimo šepetanje in vprašujoče poglede na zadrski tržnici, v kafičih, trgovinah in pred cerkvijo, pred mašo, kjer meščani stikajo glave ugibajo, kdo izmed njih je - Slovenec.

Govori se tako po Zadru in poizveduje, da ni morda kdo letos spomladi v trafiki povprašal za Dnevnik ali Delo, v mestnem telefonskem imeniku listajo, ali se komu priimek konča na "č", zdaj so se spomnili tudi, da je nekdo lani pozimi, ko je v Zadru zapadel sneg, na Rivi naredil sneženega moža. Prodajalka iz trgovine v Arbanasih sumi nekoga, ki kupuje samo thommy majonezo in kranjske klobase, poštar s Kolovara sumi neko starejšo gospo, pri kateri je na knjižnih policah opazil zbrana dela Edvarda Kardelja, župnik v Jazinah pa eno, ki mu je med spovedjo zaupala, da je nedolžnost izgubila pri štirinajstih.

Potem se je nekdo spomnil, da na Foši živi ženska, ki govori s čudnim naglasom in trdi, da so homoseksualci normalna človeška bitja. Nekdo iz Stanov se je spomnil, da je z njim v šolo hodil neki tip, ki je leta 1978 poslušal punk. Na Višnjiku, spet trdi uslužbenka v tamkajšnji banki, neki tip vsak mesec položi petdeset evrov na devizno knjižico. Potem je tu nekdo, prisegajo na Bulvarju, ki cesto prečka samo na prehodu za pešce, in to samo pri zeleni. Na Bilom brigu, na primer, sumijo upokojenko, ki kupuje reciklirane papirnate vrečke in pobira iztrebke za svojim maltežanom. Na Smiljevcu pa so se spomnili, da se je iz neke zgradbe lani poleti lepo slišalo, kako je nekdo na svetovnem prvenstvu navijal za Slovenijo.

Potem je tu še eden na Bokanjcu, trdijo lokalni zabušanti iz tamkajšnjega kafiča, ki doma sam popravlja hladilnik, pralni stroj in drugi belo tehniko. Da to ni tisti - pripomni nekdo -, ki naj bi vzporedno končal strojno in elektro fakulteto? Dolgo je veljalo, da je to samo del pisane zadrske urbane mitologije, živ človek s končano strojno in elektro fakulteto, zdaj pa ti Zadrčani na mestnih volitvah za predstavnike nacionalnih manjšin odkrijejo, da med njimi v resnici živi Slovenec.

Govori se tako po Zadru in poizveduje, da ni šel morda kdo letos pozimi v Slovenijo, pri kosilu se zakonci gledajo izpod obrvi in tehtajo vsako besedo, nenadoma se, tako mimogrede, zanimajo za ožje in širše sorodstvo. Otroci po zadrskih četrtih so dobili nočno nalogo, da budno stražijo in gledajo, ali bo kdo iz ljubega miru zapustil mesto, medtem ko moški v kafičih po Kalelargi resignirano zamahujejo z roko in pametujejo, da je treba samo počakati, komu bo davčna uprava potrkala na vrata.

In škilijo, kdo se bo nenadoma spomnil, da mora na pomemben sestanek. In potegnil iz žepa denarnico, da plača samo svojo pijačo.