Takole je v zaključku zapisal Vinko Vasle v imenu nacionalkinega odbora Združenja novinarjev in publicistov. Res imponira ta zaskrbljenost za nacionalko. V ne prav kratkem pismu je združeno vse, kar ta trenutek zaznamuje slovensko televizijsko sceno: najprej jamranje, da gre vse k hudiču, potem zlivanje gnojnice na nekoga, ki je neposreden krivec za vse to - v tem primeru bivša kulturna ministrica Majda Širca, ki je križana za to, ker je nekaj naredila, še bolj pa zato, ker nečesa ni naredila -, in na koncu poziv vrhovni inštanci, da naj udari po mizi. Če je zvezda četrtkovih ekranov Slavoj Žižek namignil, da histerik vedno potrebuje gospodarja, je zanimiv prav ta poziv Borutu Pahorju. Na eni strani sistematično sesuvanje predsednika vlade, na drugi pa odprto pismo prav njemu, naj nekaj naredi. Najprej se mu vzame legitimnost, potem pa išče njegovo pomoč. Skratka, če poziv ne bo uslišan, se bo le potrdilo tisto, kar nacionalka uprizarja že lep čas: za to, da producira katastrofalen program in se njena gledanost meri v promilih, niso krivi odgovorni na tej instituciji, temveč tisti zunaj. Bivša ministrica, predsednik vlade in še kakšen politik s svojimi omrežji. Nacionalka je talec v rokah brezobzirnih politikantov in njihovih prisklednikov.

Skratka, tako odvezani kakršnekoli krivde iščejo čudež. Nekaj, kar bo padlo z neba. Nekaj, kar bo prineslo spremembe, vendar še vedno ohranilo stabilnost na nacionalki. V tem pa je skrit ključni paradoks televizijcev: mi sicer vemo, da se mora nekaj spremeniti, vendar ne za ceno porušenja razmerij. Prav zato smo bili proti novemu RTV-zakonu in ljudstvo je na referendumu pritrdilo našemu stališču. In ljudstvo ima seveda vedno prav.

Ali ima to ljudstvo tudi prav takrat, ko se merijo gledanosti oddaj? Načelno ja, vendar z zadržkom. To, da najbolj prestižno informativno oddajo TV Dnevnik gleda le še pet odstotkov gledalcev, v principu nima nič opraviti z vsebino in kvaliteto. To ljudstvo je pač padlo na atraktivne podobe, ki jih producira konkurenca. Pop TV s svojimi 24 urami nacionalkin Dnevnik resda šiša s skoraj dvakrat večjo gledanostjo, a nihče ne zna izmeriti, kakšne posledice bo to imelo na telesu in duši slovenskega TV-avditorija. Ko ljudstvo pada na Talente, Velike brate, Kmetije in podobne resničnostne šove, se vse skupaj spreminja v tisti populizem, ki je nacionalki tuj. Namreč, njene popularne oddaje v stilu arhetipskega zaklinjanja domačnosti v oddaji Na zdravje so nekaj drugega. So tisto, kar je Gregor Golobič v dialogu s Slavojem Žižkom poimenoval skrčenje Slovenije. Slovenija se ne odpira, temveč zapira. Zapira v krog idilične domačnosti, gostilniškega zbijanja šal in rajanja pod kozolci. So točno tisto, kar nam je v že pozabljeni oddaji Spet doma prepevala Natalija Verboten: "V deželi naši mali vse v najlepšem redu je, ni več dela, ni denarja, a nam vseeno je. Vsa Evropa nam zavida, ker nam je tako lepo, saj imamo pivo in klobase, polko in harmoniko."

To skrčenje, ta domačnost, se vsak večer manifestira tudi v oddaji Poletna scena. Nekaj na silo skupaj sklanfanih prispevkov, kjer nikogar ne zanima izdelek sam, temveč le prisotnost, je simptom. Simptom umanjkanja razmisleka, kaj počnemo. Je čisti manko tistega, kar sta poudarjala Slavoj in Grega: uma in razuma. Tisti, ki je voditelje Poletne scene postavil na tisto grozečo studijsko praznino z dvema stojaloma iz pleksi stekla, ni le brez uma, temveč brez najmanjšega občutka za televizijo. Manjka mu točno to, kar je manjkalo ustvarjalcem oddaje Trikotnik. Minimalni standard televizičnosti. Oddaja, ki je bila ukinjena prej, preden je sploh zaživela, se je morda lepo videla na papirju, a katastrofalno na ekranu. Od voditeljsko medlega Zvezdana Martiča, nedefiniranih sovoditeljic in interaktivnih povezav do zbeganih gostov, ki niso vedeli, kaj je njihova vloga. So le statisti ali aktivni plejerji? So tam le zato, da ne zeva praznina, ali opravljajo določeno poslanstvo?

In ravno poslanstvo je tisto, kar spodnaša nacionalko. Jo umešča v podobna razmerja, kot jih vidimo v politiki. Razpadajoča koalicija z Borutom na čelu je bila od prvega dne prepričana v svojo posebno vlogo, vlogo tistega, ki brani odprtost pred zadrtimi zaprteži. In sledilo je neznosno razočaranje, ko so se simpatije ljudstva začele izgubljati, še več, premeščati na drugo stran. Brez prave razlage. Kar tako so uhajale h konkurentu. Tako kot se selijo gledalci z nacionalke na komercialko. Potem pa vsi začnejo iskati tretjega. Tretjo politično opcijo, tretji televizijski kanal. TV3 se ponuja sama na sebi. Z Ljubeznijo na seniku. Halo, se za to borimo...?