Res pa je, da je osnovnošolski predmetnik velikega dela anketiranih zapolnjevala tudi srbohrvaščina, ki je za angleščino in nemščino tretji najpogosteje govorjeni tuji jezik med anketiranimi.

Jezikovni trendi so tako v veliki meri pogojeni s spremembami osnovnošolskih in srednješolskih predmetnikov. Znotraj starejše generacije je denimo le manjšina sposobna komunikacije v angleščini, saj so v njihovem času na šolskih urnikih prevladovali drugi tuji jeziki, na Štajerskem koncu denimo nemščina, na Primorskem pa italijanščina. Lojze Kovačič na primer v delu Prišleki omenja, kako je šele pri devetnajstih (leta 1947) prvič slišal angleško govorico, kar je za današnje čase nepojmljivo. V starostnem razponu od 25 do 34 let angleščino govori kar tri četrtine populacije, v starostni skupini od 50 do 64 let pa le še četrtina. Na drugi strani je znanje nemškega jezika najbolj razširjeno ravno znotraj slednje populacije, saj se je v šolskem letu 1977/78 nemščine kot prvega tujega jezika učilo 25 odstotkov šolarjev, pred dvema letoma pa manj kot deset odstotkov.

Znanje tujih jezikov pa je sorazmerno tudi s stopnjo dosežene izobrazbe, saj v skupini z višjo, visokošolsko in srednješolsko izobrazbo angleško govori sedemdeset odstotkov posameznikov, med tistimi z osnovnošolsko ali še nižjo izobrazbo pa odstotek angleško govorečih strmoglavi vse do števila sedem. Če nemščino, ruščino in italijanščino v povprečju govori največ posameznikov s končano srednjo šolo, je francoščina očitno jezik izobražencev, saj ima večina francosko govorečih višjo ali visokošolsko izobrazbo. Angleškega jezika pa se priučujejo vse mlajše generacije: pred nekaj leti je bila angleščina kot obvezni predmet potisnjena iz petega v četrti razred osnovne šole, nekatere šole pa jo poskusno uvajajo že v prvi triadi.

Angleščina je v naboru tujih jezikov, ki se jih učimo Slovenci, danes trdno zasidrana na prvem mestu, saj se je v zadnjih dveh desetletjih prelevila v globalni jezik, ki ima pomembno vlogo tudi v poklicnem komuniciranju. Jezikovnih programov iz angleškega jezika se je v šolskem letu 2009/10 udeležilo 10.100 posameznikov, medtem ko se je drugouvrščene nemščine učilo 4330 ljudi. Germanskima jezikoma sledi romanski trojček: italijanščina, francoščina, španščina. Priljubljenost slednje se je začela krepiti pred kakim desetletjem, po vsej verjetnosti predvsem zaradi povečanega turističnega pretoka v smeri Španije in celotne Južne Amerike ter uspešne promocije, svoje pa je pristavila tudi popularna kultura, ki iz Latinske Amerike v Evropo izvaža vse več glasbenikov pa tudi televizijskih limonad. Iz jezikovnega centra Berlitz sporočajo, da poleg že omenjenih jezikov v zadnjem času večjo pozornost žanjeta tudi ruščina in arabščina, vendar ne znajo razložiti, zakaj.

V porastu pa je tudi zanimanje tujih državljanov za učenje slovenščine. V Centru za permanentno izobraževanje Ceneta Štuparja opažajo, da se je število tečajnikov začelo vzpenjati po letu 2004, medtem ko se je na Ljudski univerzi v Mariboru v letih od 2005 do 2007 na izpit iz slovenščine prijavilo po sedemdeset do osemdeset posameznikov, v lanskem letu pa so jih vpisali 113. Opažajo pa, da se je struktura udeležencev začela spreminjati; če so prej v tečajnih skupinah prevladovali slovanski udeleženci, se je zdaj tehtnica nagnila v prid Neslovanov. "Povečano zanimanje za tečaje slovenščine nas postavlja pred nove strokovne izzive, saj je javnoveljavni program Slovenščina za tujce, ki ga je leta 2000 pripravil Izpitni center za slovenščino, naravnan pretežno na ljudi iz bivših jugoslovanskih republik, ne upošteva pa novonastale slike na področju poučevanja oziroma dejstva, da se slovenščino v zadnjih letih učijo predvsem Neslovani," sporočajo iz Ljudske univerze Maribor. Menijo pa, da je Maribor v zadnjih letih doživel priliv pripadnikov raznolikih narodnosti predvsem zaradi ekonomskih migrantov in študentov. Pri slednjih povpraševanje precej presega ponudbo.

Tudi v Centru za permanentno izobraževanje Ceneta Štuparja pravijo, da se na njihove tečaje prijavljajo ljudje z vseh vetrov. Še vedno sicer prevladujejo državljani Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije in Črne gore, veliko pa jih prihaja tudi iz daljnih držav, kot so Dominikanska republika, Kitajska, Kuba ali Indija. Nedavne ankete so pokazale, da še vedno največji delež prebivalstva slovenščino govori v sosednjih državah: na Hrvaškem denimo 3,4 odstotka prebivalcev, v Avstriji pa 0,8 odstotka. V skromnejših proporcih je bil naš jezik zanesen tudi na Češko, Slovaško, Ciper in Švedsko.

Če so se do osamosvojitve Slovenije za naš jezik zanimali predvsem potomci izseljencev in redki strokovnjaki, so po letu 1990 začeli prevladovati poslovno-poklicni in osebni razlogi. Številni tujci se za učenje slovenščine odločijo, da se lahko sploh sporazumevajo ali priskočijo na pomoč svojim otrokom pri šolskih obveznostih, še več pa je takšnih, ki jim znanje slovenščine pomeni vstopnico na trg dela. "S samostojnostjo Slovenije je tudi naš jezik postal avtomatično bolj prepoznaven tudi na ekonomskem področju. Poslovanje tujcev z Jugoslavijo je potekalo v srbohrvaščini, zdaj pa se je marsikateri podjetnik primoran naučiti slovenščine," meni dr. Marko Stabej, predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Pristavlja pa še, da je naš jezik še dodatno pridobil z vstopom v Evropsko unijo, ko se je bilo zgolj za potrebe politične sfere veliko prevajalcev in tolmačev primoranih naučiti slovensko.

Nenazadnje pa je pogost razlog za vpijanje slovenskega besedišča tudi želja po pridobitvi državljanstva. Lani je bilo denimo v javnoveljavne jezikovne programe, kjer tečajniki ob koncu šolanja prejmejo certifikat, ki potrjuje aktivno znanje jezika, vpisanih 1797 posameznikov, medtem ko je druge programe, ki ne ponujajo ustreznega dokumenta za pridobitev državljanstva, zapolnilo 841 ljudi. Jezikovne trende torej v veliki meri narekujejo politični in ekonomski interesi.