Novinarska kolonoskopija
Ni dolgo tega, ko je znani slovenski kolumnist, ki se redkokdaj strinja celo sam s seboj, ošvrknil novinarsko drhal, ko si je zaželela, da bi imela pomembno vlogo pri izbiri odgovornega urednika. Pa še v pismu božičku so zapisala željo, če bi se dalo v zakonu zapisati, da lastnik medija ne more biti vsak bogatun, ki je milijone zaslužil s prodajo bureka, ščipalnikov za nohte in iverk oziroma vsaka firma, ki je na svetovnem trgu obogatela s prodajo specialnih kletk za tigraste komarje. Da novinarji v svoji intelektualni omejenosti ne poznajo zlatega pravila kapitalizma, da ima lastnik vedno prav in da vedno najbolje ve, kdo lahko uspešno vodi firmo, je bil oster kolumnist. Menda ja ne bo gazda pljuval v lastno skledo, saj kot bogatun po defaultu sledi ideji uspešnega razvoja medijske družbe, če pa slučajno še kaj dividend kapne zraven, naj bo. Za direktorja medija bo postavil, kogar on hoče, lahko tudi nekoga, ki je uspešno izdeloval in prodajal zašpiljene klobase, ta bo za odgovornega urednika postavil nekoga, ki "mu sede", ta pa bo postavljal urednike po lastnem okusu ali po okusu svoje tašče. Novinarji so tam, da delajo, ora et labora (moli in delaj), lahko pa tudi grejo, če jim kaj ne paše. Kako v praksi čudovito deluje kolumnistova teorija "gazda ve najbolje", je ponazoril medijski mogotec Rupert Murodch. Kupil je star britanski tabloid News of the World, nastavil kup direktorjev, ki so sloveli po tem, da so sposobni iz kamna iztisniti vodo oziroma iz podjetij še zadnji cent. Ti pa so imenovali odgovorne urednike, najbolj znana je bila kot Atila neusmiljena Rebekah Brooks, ki v svojem besednjaku niso poznali besede človeško dostojanstvo. Novinarji, ki so prisegali na analize, komentarje, reportaže in globlje razumevanje sveta, so "spokali kufre", ostali pa so tisti, ki so bili pripravljeni za dobre plače (kredite je treba vrniti, a ne) prodajati tisto, kar se res dobro prodaja. In Murdoch je dobro vedel, kaj to je - sperma, kri in človeške tragedije. Prebogati Murdoch je financiral podkupovanje policistov in politikov, ki so novinarjem prišepetavali informacije. Tako opremljeni, z nekaj tehničnega znanja in pripomočki, so se odpravili na pot k zvezdam. S prisluškovanjem mobilnim telefonom so postali vaginalni speleologi in zlezli med rjuhe žogobrcarjem in filmskim zvezdnikom. Opravljali so kolonoskopijo telefonskih pogovorov poslovnežev. Secirali so duše staršev izginulih in ubitih najstnic. Opravljali ultrazvok zadnjih SMS-sporočil britanskih vojakov staršem, preden so padli na bojiščih v Afganistanu. Lastnik je za "vroče blago", informacijo, ki bo sesula medijsko konkurenco, na široko odprl vrečo z denarjem, a tudi zato, da je v njo še več padalo. Vse je bilo čudovito, dokler se niso dotaknili intime nedotakljivih - politikov. To pa je bilo nezaslišano. Pot do zvezd je postala pot v vesoljsko črno luknjo. Murdoch je zaklal kuro z zlatimi jajci in zaprl News of the World. Za zveste oprode je dobro poskrbel, novinarji, (pod)izvajalci politike "lastnik in šef imata vedno prav", pa so leteli na cesto. Murdoch ni poslal tabloida na smetišče zgodovine, ker bi se mu zagnusilo njegovo početje, ampak ker je ugotovil, da bi vztrajanje pri njegovem preživetju ogrozilo nove milijonske posle s prodajo sperme in krvi preko novih medijev, ki bi jih kupil iz gospodinjskih prihrankov. Bog daj za lastnika naših medijev Murdocha, lahko je tudi Slovenec, a ne, cenjeni kolega.
Ne potrebujejo sovražnikov
Nekaj najbolj smešnega na tem svetu so najbolj resne stvari. To so tajne službe, ki naj bi skrbele za varnost držav in državljanov. A si zaradi načina in posledic njihovega resnega dela človek ne more kaj, da si na čelu teh služb ne bi predstavljal mister Beana. Jasno je, da sovražnikov ne potrebujejo. Pred tednom dni smo pisali, kako je ameriška agencija za alkohol, tobak in orožje (dobra kombinacija!) ATF hotela odkriti, kako ameriško orožje pride v roke mehiškim mamilarskim kartelom. Sama je kupila 1500 kosov orožja, jih nadzorovano poslala v Mehiko, tam pa se je za njimi izgubila vsaka sled. No, ja, za en kos so le ugotovili, kje je. Z njim je bil ubit ameriški agent ob meddržavni meji. Ker vaja dela mojstra, so podobno pošiljko nadzorovano poslali v Gvatemalo. Zdaj pa ugotavljajo, da tudi tega orožja ni nikjer več. Šefi v Pentagonu so z neskritim besom priznali, da so jim neznani hekerji, prav gotovo sovražniki ZDA, vdrli v enega najbolj zavarovanih računalniških sistemov na svetu in od tam odnesli kopico podatkov. Ne samo o ceni straniščnih školjk, vgrajenih v vojaška transportna letala, ampak tudi o novi opremi vojaških letal in sistemih za vohunjenje za sovragi. Vse bolj pa je v podtonu pojasnjevanja neprijetnega dogodka čutiti, da so sami zakrivili napako v varovanem sistemu, ali pa da je nekdo od zaposlenih ženi doma med kosilom nehote izdal možnost dostopa do podatkov. Ta je povedala sosedi in ona... saj veste, kako to gre. Ameriška administracija je v četrtek priznala, da so zaupne podatke o zaprtih Afganistancih v ameriškem oporišču Bagram nedaleč Kabula ter načinih ugotavljanja, ali za ZDA pomenijo trajno nevarnost, pomotoma poslali na napačen naslov. Zelo napačen. Poslali so jih Ameriškemu združenju za človekove svoboščine (ACLU). Kot bi poslali jagnje v volčji brlog. Bela hiša milo prosi, naj jim papirje vrnejo, iz ACLU jim sporočajo, če v Bagramu delate, kot je prav, potem se ne bojte sodbe javnosti. Ampak, malo pa lahko potolažimo Američane. Pred dnevi so iz najbolj varovanega poslopja v Nemčiji, sedeža tajne službe, izginili načrti za gradnjo novega in še bolj varnega poslopja. Morda jih je v smeti vrgla snažilka Fata ali pa v gostilni pozabil tajni agent, ki se je ustavil na treh kriglah piva. Zdaj pa bodo sovragi izvedeli, kje bodo nemški James Bondi imeli stranišča, kje bo kadilnica in kje Fatina shramba za metle. Nemčija se trese.