Erazem Lorbek, osrednja figura domačijskega facebook in spletnega dogajanja minuli teden, je prvi slovenski košarkar, ki se je, potem ko se je odločil, da ne bo igral za reprezentanco, tudi premislil. Tako vsaj se zdi opazovalcu, ki nima vpogleda v zakulisne košarkarske detajle in zgolj sledi uradnim sporočilom za javnost. Ta so se po nejasnosti sicer približala pravnemu strokovnjaštvu ločenih mnenj ustavnega sodišča. Naš glavni, 210 centimetrov visoki center je na tiskovni konferenci, s katero se je vrnil v reprezentanco, dejal, da se je s KZS dogovoril, da mu zveza jamči zavarovanje pogodbe z Barcelono za naslednjo sezono oziroma še za dodatni dve leti. Iz česar bi človek prostodušno sklepal, da so zadevo v bistvu zamočili na zvezi. No, na drugi strani je Matej Avanzo, namestnik generalnega sekretarja Remsa, direktor članskih reprezentanc in vodja marketinga, stališče košarkarske zveze pojasnil z besedami: "Dogovorili smo se, da bomo dodatno zavarovali enoletno pogodbo, kot je to možno po pravilih FIBE. Vse pa bomo naredili, da bomo uredili zavarovanje še za dodatni dve leti. Naš pogoj je bil le, da na novinarski konferenci sam pove, kaj se je dogajalo." Čudi seveda to, da je prav Avanzo februarja 2009 za spletni portal MMC na primer dejal: "Pri zavarovalninah so se stvari na področju evropske košarke tudi na pobudo predsednika KZS Dušana Šešoka izjemno uredile. Tako za vse košarkarje iz evropskih klubov zavarovalnino pokrije FIBA Europe." Iz povedanega sledi, da so zavarovanja pogodb s klubom, ki v primeru poškodbe na reprezentančni tekmi predvidevajo za čas okrevanja plačevanje igralca iz naslova zavarovalnine, dejansko utečen avtomatizem, ki ne potrebuje dodatnih dogovorov. Povrh vsega so se oglasili še iz Lorbkove Barcelone in povedali, da nikakor niso prepovedali igranja ne Lorbku ne kateremukoli drugemu članu nacionalnih ekip. Nekaj torej ne štima. Situacija je podobna temu, kot če bi Lorbek in KZS družno oznanila, da je Zemlja po novem ravna ploskev, obenem pa tudi, da dodatnih pojasnil v zvezi s to atraktivno trditvijo v interesu slovenske košarke ne nameravata več dajati.

Smisel, glava in rep

Prevladujoča teza je, da si je Lorbek premislil zaradi srda navijačev. Na dan, ko se je razvedelo, da odpoveduje nastop na evropskem prvenstvu, je po spletu završalo navijaško besnenje nad njegovo odločitvijo. Vse do zmerljivk z "izdajalcem". V resnici takšnega grmenja navijačev v zgodovini slovenske košarke še nismo videli. Tudi mediji nismo kazali prizanesljivosti. Dejstvo je, da Lorbek ni običajen slovenski košarkarski reprezentant. Ob daljši odsotnosti Matjaža Smodiša, najtrofejnejšega slovenskega košarkarja, je Lorbek bržkone najboljši slovenski košarkar. Je tip, ki je slovenski reprezentančni igri dal igro pod košem, s tem pa tudi dolga leta izostale smisel, glavo in rep.

Njegov glavni vzornik je nenazadnje Tim Duncan, center San Antonia, ekipe NBA, s katero je Lorbek menda tudi v dogovorih za prestop. Je igralec, ki mu je množica na sprejemu po evropskem prvenstvu 2009 pred ljubljansko Namo nepozabno vzklikala: "MVP!" Zasluženo. Slovenski Nowitzky. Res dober igralec. Na evropskem prvenstvu leta 2009 je bil izbran v prvo peterko prvenstva, igra za Barcelono, postava slovenske reprezentance z njim ali brez njega pa sta dve povsem različni zadevi.

Vendar njegove igralske kvalitete morda niti niso glavna točka Lorbkove izpostavljenosti pritiskom javnosti, pod katerimi je domnevno klonil. Točneje, njegova družina. Lorbek ni Udrih, ki se je prvenstvu odpovedal iz res banalnega razloga, ker se poleti ženi. Ne gre samo za razlike v igralskih kvalitetah. Razlikujeta se tudi po pedigreju, kot se temu reče po domače. Udrihi niso Lorbki. V košarkarskem kontekstu so prvi proletarci, drugi pa delodajalci, familija, ki predstavlja nekakšno kontinuiteto starega Tivolija. Stare Olimpije.

Kaj se spodobi eliti

Tiste stare Olimpije, ki se je še ponašala z nazivom akademski športni klub in za katero je nekaj malega igral tudi Erazmov oče Radovan Lorbek. Rado, sicer iz Dogoša pri Mariboru in letnik 1951, je za Olimpijo igral do leta 1975, nato prestopil k Slovanu, Iliriji in Domžalam, svojo zadnjo košarkarsko sezono pa je odigral v Celovcu. Od leta 1983 do 2001 je bil klubski funkcionar KK Olimpija. Najprej sekretar, potem direktor kluba. V sekretarski funkciji je zaslužen tudi za svetovni rekord v doseženih koših na tekmo. Leta 1986 je pozabil prijaviti prvo člansko moštvo za tekmo proti Ciboni, zato so se v Zagrebu na parketu pojavili Olimpijini mladinci, ki jim je Dražen Petrović nasul 112 točk. Po osamosvojitvi in prehodu v nove državne okvirje je v devetdesetih z Zmagom Sagadinom tvoril srž Olimpijine klubske politike in delovanja.

Erazem Lorbek torej na neki način pripada slovenskemu košarkarskemu plemstvu. Miljeju in srenji, zavezani frizuram frizerskega mojstra Kamenariča, oziroma združbi, ki si zavoljo svoje širše družbene vpletenosti vendarle težje privošči egoistično in nedržavotvorno vedenje, kot je odpoved sodelovanja v reprezentanci. Je le predstavnik elite.

Bil je dijak bežigrajske gimnazije. Nekoliko samosvoj in nekomunikativen, vendar pa nikakor ne neumen fant, pravijo poznavalci iz tistih dni. Predvsem je bil pa že takrat zelo visok. Bežigrajska gimnazija je šola, ki ji v preteklosti ni bilo mar za športne uspehe njenih dijakov. Zanje so si začeli prizadevati šele po osamosvojitvi, sploh s pojavom šolske košarkarske lige, ko je po ameriškem zgledu srednješolska košarka v Sloveniji je dobila močan zagon. Bežigrajčani so začeli v svoje vrste vabiti najperspektivnejše slovenske košarkarje, ki so se tedaj koncentrirali okoli KK Olimpija (Olimpija mladi), kot so bili Erazem Lorbek, Boštjan Nachbar, Željko Zagorac, Uroš Slokar, Domen Lorbek in Jan Vesely, če naštejemo samo najbolj znane. Ti dijaki so šoli prinašali košarkarske naslove, v zameno pa so igralci dobili elitno izobrazbo. Najbolj razvpita akterja te košarkarsko-pedagoške sinergije sta prav (nekdanja) stara prijatelja Zmago Sagadin in Radovan Lorbek. Oba z otroki košarkarji in dijaki bežigrajske gimnazije.

Za več stila

No, elitistični ideal, da si mladenič pridela status vrhunskega športnika in fakultetnega izobraženca, je zaenkrat uspel zgolj Urošu Slokarju, Erazmovemu reprezentančnemu kolegu, sicer pa leto dni starejšemu sošolcu z osnovne šole Franceta Bevka v Ljubljani. Slokar, sicer prav tako sin odličnika Marka Slokarja, svojčas državnega sekretarja na ministrstvu za okolje in prostor, je ob profesionalnem igranju košarke končal še študij računalništva. In Slokar je, kar prav tako ni nepomenljivo, vendarle igral tudi za Olimpijino člansko vrsto.

Erazem Lorbek pa (še) ne. Potem ko je leta 2003 pri osemnajstih odšel za eno leto v ZDA, kjer je za univerzo Michigan v povprečju dosegal 6,4 točke, je po vrnitvi v Evropo leta 2003 podpisal za italijanski Fortitudo. Njegov oče od pomladi 2001 ni bil več direktor kluba. Poleti leta 2000 je davčna inšpekcija odkrila, da ji Olimpija dolguje za 2 milijona neplačanih prispevkov, kar je bil vzrok za razpad vodstvene garniture kluba, ki ji je od leta 1996 načeloval še en tranzicijski uspešnež, Jože Mermal. In vse od takrat je KK Olimpija v kroničnih finančnih težavah. Rado Lorbek je bil kasneje obtožen davčne utaje, vendar je bil v procesu obtožb oproščen.

Radu Lorbku poznavalci njegovega lika in dela pripisujejo predvsem eno slabost fiksno idejo, da so vsi trije sinovi, Erazem, Domen in Klemen, sposobni igrati v slovenski reprezentanci. Tako naj bi tudi letos selektorju Maljkoviću ponujal najmlajšega Klemna, ki je minulo sezono sicer začel pri Olimpiji, na koncu pa končal na Slovanu. Jure Zdovc, lanskoletni Olimpijin trener, je v nedavnem intervjuju za Ekipo o Radu Lorbku na primer dejal: "Stalno me je izsiljeval, na neki način podkupoval. Rada sicer spoštujem, bori se za svoje sinove, toda če mu rečeš ne, imaš takoj sovražnika."

A končajmo ta zapis v pozitivnem duhu, kot pripravam na evropsko prvenstvo v košarki pritiče. Bržkone najbolj pozitivno pri vsem skupaj je, da se je o skrivnostnih dogovorih v košarkarskih kuloarjih minuli teden govorilo in razpravljalo več kot kdajkoli prej. In da je domnevna partikularnost interesov, potem ko so jo osvetlile odrske luči, izpadla zanikrna. Svoje je k temu dodal tudi selektor Maljković, ki se je javno začudil nad tem, kako zelo destruktivno picajzlasto se znamo Slovenci ubadati z malimi zamerami iz preteklosti. Le upamo lahko, da bo primer Lorbek prelomno prispeval k večji meri stila v odnosih med košarkarji. Kajti ob tem, da si finančno preskrbljen, najbrž nikomur, ki da kaj nase, ni prijetno, če se do konca osmeši.