Življenjske perspektive Mangovih niso bleščeče, so pa jasne. V Makedoniji znaša bruto domači proizvod na prebivalca okoli 6300 evrov, brezposelnost dosega 32 odstotkov, skoraj tretjina prebivalstva živi pod pragom revščine. Ilina in Elena se morda še dolgo ne bosta mogli odseliti od doma in zaživeti samostojnega življenja. Verjetno tudi ne bosta živeli bolj kakovostnega življenja, kot so ga imeli njuni starši. Takšna so pričakovanja vseh evropskih družb.

Mangovi so tudi tipična makedonska družina. Njihove korenine ležijo v Grčiji. "Rojen sem bil v Banici, v Egejski oziroma Belomorski Makedoniji. Danes našo vas Grki imenujejo Vevi," je zavzdihnil gospod Mangov. Je eden izmed 300.000 makedonsko govorečih Makedoncev - takšno število navajajo makedonski zgodovinarji -, ki so bili med grško državljansko vojno v letih 1945-1949 oziroma po njej pregnani z ozemlja današnje severne Grčije, severno in zahodno od Soluna, ki je bilo tradicionalno poseljeno z makedonskim prebivalstvom. Makedonci so se med vojno večinoma pridružili komunističnim upornikom, podprtim s strani Bolgarije in Jugoslavije, ki so se borili proti vladnim silam, ki so jih podpirale Velika Britanija in ZDA. Mangov oče, partizan, je v državljanski vojni padel, Kole pa je bil še kot otrok prepeljan na jugoslovansko stran meje, v Bitolo, kjer je odrasel. Študiral in delal je v Skopju, poročil se je z gospo Liljano, katere družina prav tako izhaja iz današnje Grčije, in po osamosvojitvi postal državljan nove Republike Makedonije.

Takšnih pripovedi ljudi, ki so na drugi strani meje pustili svoje korenine, smo prejšnji teden v Skopju slišali celo vrsto. Zgodba Koleta Mangova pooseblja sosedske težave mlade republike na jugu Balkana. Te se v tujih medijih manifestirajo predvsem v prerekanju o njenem imenu, v ozadju pa ležijo globoke travme tako na makedonski kot grški strani. Grški vladni režim, kot smo se prepričali tudi med opazovanjem aktualne policijske represije na atenskih ulicah, še danes goji strasten odpor do vsega, kar spominja na komunistične oziroma levičarske ideje. Poleg tega se Grčija utemeljuje kot nacionalna država enega naroda, ki se z manjšinami in njihovimi pravicami ne ukvarja.

"Makedoncem, ki smo bili rojeni v Grčiji, je Grčija vedno omejevala vračanje v domači kraj," je povedal gospod Mangov. Prvikrat mu je to uspelo aprila 1985, ko je grška vlada v skladu s posebnim dogovorom z Jugoslavijo za štiriindvajset ur odprla meje in dovolila Makedoncem, ki so izhajali iz mest in vasi na grški strani meje, da so lahko obiskali domačije. Po enem dnevu so se meje zanje spet zaprle. Po osamosvojitvi Makedonije je Grčija s politiko omejevanja nadaljevala. Kot največja uganka je namreč vsa desetletja v zraku viselo vprašanje premoženja, ki so ga za seboj pustili Makedonci, ko so zapustili vasi in mesta na severu Grčije. To premoženje, hiše in posestva, je Grčija v netransparentnih okoliščinah zaplenila. Kasneje, tudi pod pritiskom mednarodnih organizacij, je sicer omogočila Makedoncem, da uveljavljajo pravico do nekdanjega imetja, vendar le tistim, ki bi se izrekli za Grke in se torej odrekli makedonski identiteti. "Grki trdijo, da v Grčiji živijo samo Grki," je Ilina Mangova opisala srž problema, kakor je viden z makedonske strani. "Grčija pa je v resnici umetna tvorba in če hočeš takšno tvorbo obdržati, se moraš zelo truditi z nacionalizmom," je dodala sestra Elena.

Po osamosvojitvi Makedonije je Grčija, ki v svoji administrativni ureditvi ime Makedonija uporablja za poimenovanje svojih severnih regij, za novo državo uvedla ime Former Yugoslav Republic Of Macedonia (FYROM). To se uporablja tudi v različnih mednarodnih kontekstih, denimo na športnih tekmovanjih, četudi je vrsta držav - med njimi tudi Slovenija - državo že priznala kot Republiko Makedonijo. Spor zaradi imena, ki Makedoniji - poleg drugega - preprečuje vstop v EU in Nato, se vleče že leta. Zadnji kompromisni predlog grške strani, ki je na mizi, za Makedonijo predvideva poimenovanje Severna Makedonija. Glede na to, da v Grčiji že obstajata administrativni regiji Vzhodna in Zahodna Makedonija, bi z uvedbo imena Severna Makedonija nastala skrajno nenavadna situacija.

Aleksander Ogromni

Gradnja identitete Makedoncev, njihove države in njenih simbolov, ki se po podrejenosti otomanskemu cesarstvu in grškemu fašizmu pred drugo svetovno vojno (z nasilnim "pogrčevanjem" imen vasi, mest, osebnih imen in prepovedjo rabe makedonskega jezika na območju današnje grške Makedonije), po več desetletjih podrejenosti jugoslovanski ideji ter dveh desetletjih samostojnosti še vedno vzpostavljajo, je danes neposredno povezana z identitetnimi podobami sosednjih držav. Poleg Grčije, ki je največja nasprotnica Makedonije, v "makedonskoto prašanje", makedonsko vprašanje - kot zgodovinsko-političnemu prepletu okoliščin pravijo makedonski intelektualci, s katerimi smo govorili prejšnji teden - posegajo tudi Bolgarija, Srbija in Albanija. "Bolgarske težnje so ta čas potisnjene ob rob, saj jih presegajo težnje Grčije," je v svoji pisarni na skopski filozofski fakulteti dejal zgodovinar dr. Nikola Žežov. "Ko pa se bo nekoč vprašanje z Grčijo rešilo, se bo odprlo vprašanje z Bolgarijo. V Bolgariji namreč obstaja politično prepričanje, da so vsi Makedonci Bolgari," pravi Žežov. Poleg tega v Makedoniji svoje težnje uveljavlja Srbija, ki s podporo svoje pravoslavne cerkve spodkopava uveljavljanje makedonske pravoslavne cerkve. Albanija sicer ne goji ozemeljskih teženj do Makedonije, odprto pa ostaja vprašanje statusa Albancev v Makedoniji, ki so se leta 2001 z državo zapletli v šestmesečni oborožen spopad. Žežov - tudi njegova družina izvira z ozemlja današnje Grčije - opozarja, da se na makedonskem ozemlju in na političnem parketu odvija "bitka za blagovno znamko Makedonija."

Profesor filozofije dr. Ferid Muhić, Bošnjak, ki že desetletja živi v Makedoniji, je ob potegu iz pipe brez dlake na jeziku za začetek dejal, da Makedonija počasi drsi v razpad oziroma razkosanje na štiri dele. "Ljudje tu so vajeni že vsega hudega," je puhnil. "Prag nacionalne zavesti je že sicer nizek. Ne sprašujemo se več, zakaj živimo, ampak od česa živimo. Živci bodo počasi popustili. Odstotek tistih, ki bi pristali na vsakršno ime države, samo da bi se spor končal, je s treh narasel že na trideset odstotkov," je opozoril. Spomnil je na konferenco v Bukarešti leta 2008, na kateri je bil vstop Makedonije v Nato domnevno "v zadnjem hipu" preprečen. Muhić je prepričan, da ni šlo za presenečenje in naključje. Verjame, da mednarodna skupnost - tudi če vzamemo njeno aktualno dolžniško-upniško razmerje z Grčijo - to državo postavlja na posebno mesto, Makedonija pa pri tem prestreza postransko škodo. "V južni Makedoniji tako in tako že vsi znajo grško. Če obstaja diabolični plan na mednarodni ravni, ta očitno deluje," je bil odločen.

Bitka za identiteto je z dominacijo nacionalistične politične stranke VMRO-DPMNE premierja Nikole Gruevskega, ki se navezuje na zgodovinsko gibanje VMRO z začetka 20. stoletja, pridobila neslutene dimenzije. Pogled s Kamnitega mostu, ki vodi s starega, muslimanskega oziroma albanskega bazarja na glavni skopski trg Makedonija, obiskovalcu jemlje sapo. Na sredino trga je oblast postavila ogromen pozlačen kip Aleksandra Makedonskega, Aleksandra Velikega, upodobljenega kot konjenika, vihtečega meč. Kip na visokem podstavku sega približno dvajset metrov v višino in kot tak, če ga gledate od spodaj, zaseda precejšen del neba nad trgom, ki ga obrobljajo ne prav dosti višje stavbe. V mednarodnem prostoru postavitev spomenika Aleksandru Makedonskemu ter poimenovanje letališča in glavne makedonske prometnice po njem štejeta za provokacijo Grčije, ki si antičnega vladarja lasti kot izvor helenizma.

Trg obkroža še nekaj velikih kipov, med njimi kip rimskega cesarja Justinijana, ki je bil rojen na ozemlju današnje Makedonije, in kip solunskih atentatorjev, ki so se borili proti otomanskemu imperiju. Ob reki stoji tudi nekaj novih veličastnih zgradb, opremljenih s stebri, ki spominjajo na klasično grško arhitekturo, ob vhodu na trg z južne strani pa stoji slavolok, ki spominja na rimske. Spominska plošča, ki v senci Aleksandrovega kipa obeležuje kraj, kjer je stala rojstna hiša katoliške misijonarke matere Tereze, se v vsem tem razkošju skoraj povsem izgubi.

Celoten projekt gradnje Skopja 2014, ki bo po navedbah vlade stal sto osemdeset milijonov evrov, je del političnega in identitetnega procesa, ki mu v kritičnem delu javnosti pravijo "antikvizacija Makedonije". Glavnemu trgu v vsakdanjih pogovorih ljudje, ki projektu nasprotujejo, pravijo tudi "Disneyland".

"Ena od lanskih meritev javnega menja je pokazala, da projekt Skopje 2014 podpira 39 odstotkov, nasprotuje pa mu 58 odstotkov vprašanih," nas je opozorila Ilina Mangova. Sama sicer pravi, da je Skopje 2014 tipičen poskus države, da bi se naredila pomembnejšo, kot v resnici je. "Makedonija je majhna, Aleksander pa je velik," se je nasmehnila. Kot kaže, pa je poudarjanje simbolov iz slavne preteklosti, ki je tako oddaljena, da je v znanstvenem smislu težko iskati njeno povezavo s današnjim časom, pravzaprav reakcija Makedonije na pritiske iz soseščine, podkrepljena z domačim nacionalizmom, ki služi tudi notranjepolitičnim obračunavanjem in delitvam. Med tistimi, ki jim je sklicevanje na starodavne simbole všeč, je tako več podpornikov VMRO-DPMNE, med državljani, ki tega na podpirajo, pa prevladujejo volilci socialdemokratov SDSM bivšega makedonskega predsednika Branka Crvenkovskega, ki so oblast izgubili leta 2008.

Nezadovoljni s projektom so tudi makedonski Albanci. "Mislim, da niso krivi Grki, saj jih makedonska vlada provocira," je v hladu pisarne, ki iz petega nadstropja zasebne univerze Fon gleda na pod vročim makedonskim soncem razbeljeno Skopje, rekel dr. Mersel Biljali, albanski profesor mednarodnega prava in nekdanji svetovalec makedonskega zunanjega ministrstva. "Provocirajo s kipom, provocirajo z letališčem, avtocesto, stadionom (poimenovanem po Aleksandrovem očetu Filipu II. Makedonskem, op.p.). V resnici pa gre za čisto kalkuliranje, saj oblast s tem prikriva svoje kriminalno početje. Izmislili so si nekaj pomembnega, da bi odvrnili pozornost ljudi od tistega, kar se dogaja za zaveso." V Skopju kot "javna skrivnost" kroži prepričanje, da gradnja kipov in stavb v resnici ne more stati sto osemdeset milijonov evrov, realna vrednost projekta naj bi bila precej manjša, razlika pa naj bi se stekala v zasebne žepe. O tem je prepričan tudi gospod Biljali. Kot nam je povedala ena od uveljavljenih skopskih arhitektk, ki pozna cene drugih gradbenih poslov v mestu (njeno ime moramo zaradi njene varnosti zamolčati), pa se v previsoko ceno Skopja 2014 nihče ne želi spuščati, saj je nezakonito početje oblasti zelo težko dokazati. Prepričana je, da so v dokumentih vsi posli pravilno prikazani, vendar pa je očitno, da je cena gradnje "že na pogled" pretirana. Ljudje, s katerimi smo v Skopju govorili prejšnji teden, so se odkrito pritoževali, da bi morala v tako revni državi vlada denar nameniti za socialo, ne pa da zapravlja za ogromne spomenike. Gospod Biljali je dejal, da je cilj vlade premierja Gruevskega ustvarjati "kič" in "mononacionalno kulturo". "Albanci tega ne bomo dolgo gledali," je napovedal. "Če se do konca leta stvari ne bodo uredile, bomo onemogočili delo parlamenta in zrušili vlado," je dejal kot pripadnik albanske politične elite. Priznal pa je, da Albanci v Makedoniji doslej niso uveljavljali svoje dejanske moči tudi zaradi medsebojne razdeljenosti in odsotnosti albanskega voditelja, ki bi znal njihov narod združiti v enotnih zahtevah do makedonske države. Enoten interes Albancev je sicer vstop Makedonije v EU in Nato. Spor z Grčijo za zdaj zgolj "tolerirajo", z vprašanjem imena pa se ne obremenjujejo.

Udarec usode

Osemsto kilometrov južneje je nekaj dni poprej gospa dr. Calliope Limneou Papakosta odložila kozarec s pomarančnim sokom in se pomenljivo nasmehnila. "Tudi deset takšnih spomenikov, kot jih imajo v FYROM, ne more nadomestiti mojega 80-centimetrskega Aleksandrovega kipa, mojega otroka," je rekla. Gospa Papakosta je arheologinja, ki sodeluje pri izkopavanjih na območju nekdanje kraljeve palače v Aleksandriji v Egiptu. Tam je pred leti s svojo ekipo odkrila kip Aleksandra Velikega, ki je po njenem prepričanju nastal v kiparski šoli kiparja Lizipa, ta pa je bil Aleksandrov dvorni kipar. Njeno odkritje 2300 let starega kipa starodavnega vladarja je bilo v Grčiji sprejeto z navdušenjem, saj je grška javnost prepričana, da je grštvo Grkov mogoče zasledovati vse do antike. Gospa Papakosta, ki se je odkritja razveselila kot pravkar rojenega otroka, je prepričana, da so Grki potomci Aleksandra Velikega in da imajo do njega več pravic kot drugi, saj da si z njim med drugim delijo isti jezik. Stara grščina sicer ni enaka današnji grščini, vendar je dr. Papakosta dejala, da gre še vedno za isti jezik. Postavljanja Makedoncev z Aleksandrovo dediščino zato ne odobrava.

Tudi profesor mednarodnega prava na grški univerzi Panteion dr. Angelos Syrigos je v Atenah dejal, da projekta, ki ga vodi makedonska vlada, ne kaže resno jemati. "Že nekaj desetletij ljudi, ki živijo v FYROM, imenujemo Slavomakedonci, saj je Makedonija geografsko zelo veliko območje, večina pa ga pripada Grčiji," je opredelil aktualni kontekst. "V Grčiji res živijo ljudje, ki zase čutijo, da so Makedonci, vendar ne na enak način, kot to čutijo ljudje v FYROM. Zato mislim, da je postavljanje kipov v Skopju izraz prav posebnega nacionalizma, saj celo tamkajšnji nacionalisti zase ne trdijo, da so potomci Aleksandra Velikega. So potomci Slovanov, ki so prišli na Balkan v šestem stoletju. Aleksander Veliki pa je v teh krajih živel osemsto let prej."

Ob omembi te teorije se je profesorica zgodovine na skopski filozofski fakulteti dr. Violeta Ačkoska prijela za glavo. "Aleksander Makedonski je dediščina vsega sveta!" je vzkliknila. "Grčija je šovinistična, Evropa pa jo v tem podpira." Gospa Ačkoska sicer ne verjame, da je vračanje po makedonske korenine v antiko izraz reakcije na Grčijo oziroma na težnje sosednjih držav, ampak gre po njenem za reakcijo na obdobje vsiljenega jugoslovanskega unitarizma, ko so hoteli iz Beograda Makedonce na silo prepričati, da so del slovanskega sveta, makedonsko nacionalno zgodovino pa minimizirati. Ideja, ki jo pooseblja Gruevski, je po njenem mnenju tako bolj kot navzven usmerjena navznoter, v obračunavanje z ostanki komunizma. Sama gradnje kipov ne podpira, vsaj polovico denarja bi raje namenila za razvoj turizma in poljedelstva, vendar se tudi ne strinja s tistimi rojaki, ki se jim zdijo spomeniki zgrešeni.

Takšnih ni malo. "Še do nedavnega obdobje antike ni bilo del skupne makedonske identitete, ki bi jo večina Makedoncev sprejemala," je komentirala dr. Katerina Kolozova, mlada profesorica politične in feministične filozofije z Inštituta za družbeno in humanistično raziskovanje EuroBalkan. "S projektom, kot je Skopje 2014, pa se gradi nacionalni mit, ki je vzpostavljen od zgoraj navzdol." Kolozova je prepričana, da bo slej ko prej prišlo do spoznanja, da se ta nova identiteta vzpostavlja pravzaprav kot "reakcija na helenistično preteklost, kar pa bo povzročalo frustracije zaradi ujetosti v to preteklost, ki nam je večini kulturno tuja". Kolozova pravi, da je "obsedenost s spomeniki in mavzoleji" v Makedoniji tudi sicer relevanten fenomen. V tem smislu treba razumeti tudi potrebo države, da kot nacionalno ikono vzpostavi preminulega pevca Toša Proeskega; makedonsko ministrstvo za kulturo je tako že napovedalo gradnjo spominske grobnice Proeskemu v njegovem rodnem mestu Kruševo. "To se ujema s celotnim projektom gradnje identitete," pravi Kolozova. "S sosedi, predvsem s Srbi, smo si v nečem podobni: objokovanje preteklosti je glavna sila kolektivne kohezije. Objokujemo izgube, ki nam jih je namenila usoda. Tudi Proeski je inkarnacija 'čistosti in lepote makedonske duše', ki jo je usoda ponovno brutalno strla. Odtod kompulzivna gradnja spomenikov, ki v bistvu pomeni gradnjo nacionalne kohezije."

Tu govorimo makedonsko

Na drugi strani meje, v grški Florini, Lerinu po makedonsko, je mladi George, lastnik gostilnice ob reki, zvečer sedel ob kozarcu belega vina in razmišljal o identiteti svojega mesta. Z gora, ki se širijo naprej proti Prespanskemu jezeru in albanski meji, je po dolini navzdol vel nenavaden hlad. Govoril je o svojih prednikih. "Moja babica je bila Čehinja, ded Grk. Družinski predniki moje žene so bili Vlahi, prišli so s Črnega morja," je našteval. "Njegovi so bili pa Grki in Albanci," je pokazal na kolega zraven, ki je kadil kot Turek. "Saj razumete, smo na Balkanu, tu je vse pomešano," se je zasmejal. Florina je mirno mestece v zgornjem levem kotu Grčije, kjer se mešanost prebivalstva pozna tudi v arhitekturi. "Tista hiša je tipična turška, ona tam je bolgarska, ta je grška, tista tam zadaj pa je makedonska," je pripovedoval George. Makedonska je imela štirikapno streho, njeno prvo nadstropje pa je viselo nad cesto čez pritličje kot nekakšna goba.

Grška Makedonija, kjer ležijo korenine "makedonskega vprašanja", za katerega zgodovinar Žežov pravi, da je najbolj zapleteno nacionalno vprašanje v Evropi, je bila v 20. stoletju priča preseljevanju bibličnih razsežnosti. V letih od 1913 do 1926, po propadu otomanskega imperija, ko je bila makedonska regija razdeljena med Bolgarijo, Srbijo, Grčijo in Albanijo, je grška država na območje, kjer je dotlej živelo večinoma slovansko prebivalstvo, naseljevala javne uslužbence, učitelje in vojaško osebje iz drugih delov države, veliko Makedoncev slovanskega rodu pa se je izselilo. Priseljevali so se tudi grški begunci iz Turčije in od drugod. Na sever današnje Grčije se je tako v kratkem priselilo okoli 600.000 ljudi. Makedonci so na svoji zemlji postali etnična manjšina, ki pa kot taka nikoli ni bila priznana. V obdobju vojaških diktatur in grške državljanske vojne so bili pritiski še posebno hudi. Raznarodovanje pod diktatorjem Metaxasom je po metodah spominjalo na italijansko fašistično raznarodovanje Slovencev. Kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih (pa vse do danes), so bili Makedonci, ki so se zavzemali za pravice manjšine, večkrat deležni šikaniranj in policijskega preganjanja. Eden izmed takšnih je Pavle Filipov Voskopoulos, predsednik stranke makedonske manjšine Vinožito iz Lerina (Florine). Njegovi starši so se bili primorani preseliti v Bitolo, potem ko je bil zaradi zavzemanja za pravice nepriznane makedonske manjšine obtožen "spodbujanja medsebojnega sovraštva". Pod zaščito ga je morala vzeti Amnesty International. "Ne pozabite, grški nacionalni mit govori o tem, da je antična Makedonija del helenske civilizacije," je dejal. "Zato Grčija vztraja pri imenu 'Gornja' ali 'Severna' Makedonija, saj Grki verjamejo, da je Makedonija del grškega ozemlja." Prav zaradi neprijetne grške izkušnje se ne strinja z načinom, kako se vlada v Makedoniji loteva gradnje nacionalne identitete. "Antika je izgubljena pozicija. Nima smisla kopati po antičnem času, če hočemo najti sodobno identiteto Makedoncev." Po njegovem je dovolj poznati zgodovino 20. stoletja in se sprehoditi po makedonskih vaseh in mestih, ki so danes v Grčiji.

"Tu vsi govorimo makedonsko, samo pišemo ne, ker nas ni v šoli nihče tega naučil," je pod krošnjami sredi vasi Ovčarani (Meliti pri Florini), kjer oštirka v makedonščini streže ledeno kavo, dejal gospod Lazarus Kalinis. Ovčarani je vas, za katero v Florini pravijo, da je "povsem makedonska", četudi tega uradno ni, saj v popisih prebivalstva oziroma v potnih listih vaščani ne morejo biti pripoznani za kaj drugega kot Grke. "Če boste prišli zvečer, boste videli, da naši otroci v folklorni skupini plešejo makedonsko oro. Pripravljajo se na praznovanje ilindena," je v solidni srbščini z makedonskim naglasom potrdil gospod Kalinis, ki je v središču vasi opoldansko vročino preganjal s pivom. Ilinden je makedonski nacionalni praznik, ki 2. avgusta obeležuje vstajo proti Turkom, vendar se na grški strani meje zaradi razlik med gregorijanskim in julijanskim koledarjem praznuje dva tedna prej.

Gospod Kalinis, ki se je pred časom kot "gastarbajter" odselil v nemški München, se pred ilindenom vsako leto vrača domov na počitnice. Čaka na upokojitev, ko se bo vrnil za stalno. "Z Makedonijo smo tesno povezani," je rekel. "Vsi imamo sorodnike na drugi strani. Obiskujemo se. Danes srečevanje s sorodniki in vračanje Makedoncev v Grčijo ni več tako težko. Nekoč pa je bilo. Vsega je kriva politika. Kot vedno."