Erazem Lorbek je namreč le dva dni prej, v nedeljo, domačo športno javnost razburil z novo odpovedjo svojega sodelovanja, za kar je poskusil navesti nekakšne "objektivne" razloge, a je zvenel kot srednješolec, ki učiteljici pojasnjuje, da je četrto uro manjkal pri pisanju kontrolke iz matematike zato, ker se je nalezel aspergerjevega sindroma, pa ker je zaspal med malico, pa ker so mu ukradli rolko, pa ker je nesel hrčka k veterinarju, pa ker je moral nujno k mamici v službo, pa ker ima alergijo na četrte ure. Skratka deloval je kot nekdo, ki nima niti toliko jajc, da bi širni Sloveniji pošteno priznal, da nima jajc. Kar bi seveda priznanje, da mu očka Radovan ne dovoli nastopati za slovensko košarkarsko reprezentanco, edino lahko pomenilo.

Na koncu se je, po dveh dneh prebiranj komentarjev na spletnih forumih, ki so bili nazadnje tako krvoželjni, ko so trije cucki v prah sesuvali pravno državo, na srečo Erazem le premislil in bo pod prisilo zgrožene javnosti le nastopil v dresu z državnim grbom. Za razliko od Bena Udriha in Saša Vujačića, pa tudi Primoža Brezca, ki so s svojimi poprejšnjimi odpovedmi pripravili žerjavico, na kateri se zdaj obrača sam Erazem (no, družbo mu delajo še tisti trije ali štirje Lorbki, ki jih je omenil Maljković).

Navijačem je tokrat pač razumljivo prekipelo, saj imajo po vseh teh letih že dovolj izmišljevanj in odpovedi iz "objektivnih" razlogov, ki jim nihče več zares ne verjame. Le kako to, se namreč te dni vsi sprašujejo, da, recimo, Leu Messiju Barcelona (ali kdorkoli oziroma karkoli drugega) ni še nikdar onemogočila nastopa za argentinsko reprezentanco in da se ni lani poleti, med svetovnim prvenstvom v Južni Afriki, poročil noben slovenski nogometni reprezentant. Kako to, da so olimpijske igre sanje vseh športnikov na tem svetu, razen nekaterih slovenskih košarkarjev?

Te dni mnogi pišejo o pomanjkanju narodne zavesti, saj da bi Lorbek, Brezec, Udrih in Vujačić morali nastopiti za reprezentanco predvsem iz ljubezni do domovine, a vprašanje je, koliko teh nepopisno ogorčenih navijačev bi iz same ljubezni do države Slovenije bilo pripravljenih vsako poletje, več let zapored, žrtvovati nekaj mesecev svojega časa. Ne, ko govorimo o športu, je domoljubje resda dobrodošlo, a ne more biti tisto osnovno gibalo, ki športnika žene naprej, ki ga pripravi do tega, da vsako poletje obleče zeleni dres in potem septembra vsak dan pusti svoje "srce na igrišču".

V prvem planu mora vendarle biti igralčeva športna ambicija, želja po osvajanju naslovov, želja po zmagi, želja po dokazovanju. Želja biti najboljši. In te nekateri naši košarkarji preprosto rečeno nimajo, ali pa zgolj ne verjamejo dovolj vase. Drugače si pač ne morem razlagati dejstva, da si Lorbek, Brezec, Udrih in Vujačić ne zaželijo vsako poletje znova zapoditi se za nedoseženim ciljem, za še neosvojeno medaljo na evropskem ali svetovnem prvenstvu. So se mar zadovoljili s četrtim mestom na Poljskem (Lorbek in Brezec)? Jim je v športni karieri dovolj solidna statistika v Sacramentu in New Jerseyju (Udrih in Vujačić)? Ali pa so sami nad sabo in nad slovensko reprezentanco obupali do te mere, da ne verjamejo v njene možnosti za velike dosežke, v njene možnosti za uvrstitev na olimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Londonu?

Seveda vselej obstajajo tudi olajševalne okoliščine in dejstvo je, da je velikih tekmovanj v košarki nekoliko preveč in da bi lahko preživeli s kakšnim evropskim prvenstvom manj. Prav tako bi bilo zanimivo videti druge naše opevano domoljubne športnike v situaciji, ko nastop na največjih tekmovanjih ne bi bil neposredno povezan z njihovo finančno eksistenco. Poleg tega so košarkarji (še posebej, ko govorimo o visokih igralcih) občutljivejši za poškodbe in včasih res potrebujejo daljši počitek in rehabilitacijo, kot o tem nazorno priča skorajšnji in rahlo ekstremni primer Yao Minga, ki je kariero, zaznamovano s poškodbami, zaključil že pri 31 letih, saj njegovo telo preprosto ni zdržalo tempa igranja v klubu in reprezentanci.

A roko na srce, nič od tega ni razlog za odpovedi Saše Vujačića (ta je najbrž dokončna), Bena Udriha in Primoža Brezca, ali za poskus odpovedi Erazma Lorbka. Tem fantom je preprosto zmanjkalo športnih ambicij. Vujačiću po letih življenja v Ameriki reprezentančna košarka verjetno nič več ne pomeni, Primož Brezec morda že počasi zaključuje kariero, Beno, ki maja in junija letos žal ni našel prostega matičarja, pa se bo, upamo, v prihodnje vsaj še pustil prositi.

In Erazem? Njegove športne ambicije so že od nekdaj sovpadale le s poslovnimi ambicijami očka Radovana in pri tem bo najbrž tudi ostalo.