Znano je, da je Indija vse od razglasitve neodvisnosti izpod britanske kolonialne oblasti leta 1947 pa do leta 1991 izvajala t.i. nehrujevsko razvojno strategijo, ki je bila specifična mešanica kapitalizma in centralnoplanskega socializma: zasebno podjetništvo je bilo sicer dovoljeno, vendar so njegov razcvet močno ovirali izjemno visoka stopnja reguliranosti gospodarstva, nadalje pretirani protekcionizem, birokracija in vseprisotna korupcija. Kot ugotavlja indijski razvojni ekonomist Dharma Kumar, je bil za gospodarski razvoj Indije najbolj negativen protekcionizem, saj je indijska podjetja - ta so bila v tistem obdobju pretežno v državni lasti - povsem izoliral od mednarodne konkurence in jih uspaval v njihovi povprečnosti in nepoznavanju tujih organizacijskih, tehnoloških in marketinških inovacij.

V drugi polovici leta 1990 se je Indija znašla v hudi javnofinančni krizi in tedanja vlada premierja Narasima Raa se je nanjo odzvala z obsežnim paketom reform: privatizacija številnih podjetij, zmanjšanje regulacije in birokracije, večja odprtost za tuje investicije, intenziviranje državnih vlaganj v izobraževanje, odpravo revščine ter v prometno, telekomunikacijsko in informacijsko infrastrukturo, odločni ukrepi zoper korupcijo ipd.

Še vedno veliko revščine

Indija je danes druga najbolj dinamična velika ekonomija v svetu (za LR Kitajsko), njen BDP je lani narasel za 8,5 odstotka, družbeni dohodek na prebivalca (po kupni moči) pa jo uvršča na mesto četrtega največjega svetovnega gospodarstva (za ZDA, LR Kitajsko in Japonsko). Storitve predstavljajo več kot 52 odstotkov BDP, industrija več kot 28, ostalo odpade na kmetijstvo. Indijsko gospodarstvo se lahko pohvali predvsem z razvito informacijsko, strojno, kemično, farmacevtsko in tudi avtomobilsko industrijo. Južnoindijsko velemesto Bangalore slovi kot ena od svetovnih metropol visokotehnoloških panog. Na pospešen razvoj informacijskih tehnologij v tej azijski velikanki odločilno vpliva dejstvo, da indijski izobraževalni sistem vsako leto proizvede več sto tisoč strokovnjakov za visokotehnološke panoge. Številni med njimi so si znanje, izkušnje in denar že v devetdesetih letih nabirali v tovrstnih podjetjih v ZDA (predvsem v Silicijevi dolini), po vrnitvi v domovino pa so ustanovili nove uspešne gospodarske družbe. Visoko stopnjo integriranosti v svetovno gospodarstvo omogoča tudi vsesplošno zelo dobro znanje angleščine (vsaj med izobraženimi), kar je ena od pozitivnih posledic kolonialnega obdobja.

Navzlic temu občudovanja vrednemu socioekonomskemu razvoju v zadnjih dveh desetletjih pa Indija ostaja velikanska, precej kaotična država v razvoju: po podatkih indijske vlade je leta 2009 37 odstotkov prebivalstva še vedno živelo pod t.i. mednarodno črto revščine, kar pomeni, da so morali preživeti z manj kot 1,25 dolarja na dan (po kupni moči). Kar polovica indijskih gospodinjstev še vedno nima elektrike. Gospodarska rast je v znatni meri omejena na velike metropole ter na južne in zahodne zvezne države, medtem ko se vzhod in sever Indije še naprej otepata z nerazvitostjo in revščino. Kljub temu, da so indijske oblasti takoj po razglasitvi neodvisnosti prepovedale diskriminacijo na temelju kaste, ostaja ta "večni problem in sramota" Indije, kot ga imenuje francoski poznavalec indijske civilizacije Christophe Jaffrelot, nerešen. Res je sicer, da so pripadniki najnižje kaste (šudre) in tudi t.i. izvenkastni (daliti) v zadnjih desetletjih naredili znatne korake v smeri svoje resnične enakopravnosti, vendar pa po drugi strani vse relevantne statistike kažejo, da so gospodarska moč, politični vpliv in družbeni ugled še vedno disproporcionalno v rokah članov obeh najvišjih kast (bramanov in kšatrij).

Laična ali hindujska država?

Sodobno Indijo že vse od njenega nastanka kot neodvisne države zelo bremeni tudi spopad med zagovorniki Indije kot sekularne države na eni ter hindujskimi nacionalisti na drugi strani. Indija je sicer uradno sekularna država, vendar niti najbolj militantni sekularisti ne morejo spregledati dejstva, da kar 81 odstotkov njenih prebivalcev izpoveduje hinduizem. Ustanovitelji sodobne Indije - zlasti voditelj boja za indijsko neodvisnost Mahatma Gandhi in prvi predsednik vlade Džavaharlal Nehru - so vztrajali, da mora Indija biti in ostati multietnična in večverska, predvsem pa laična država, v kateri bodo državne ustanove in verske skupnosti strogo ločene. Indija je torej država, v kateri naj bi bili vsi njeni državljani - ne glede na etnično, kastno ali versko pripadnost - enakopravni. Ta vizija Indije kot sekularne države je na indijskem političnem prizorišču prevladovala vse do konca osemdesetih let, njena nosilka pa je predvsem Kongresna stranka, ki Indiji vlada večino časa od razglasitve neodvisnosti.

Že konec 19. stoletja pa so se v tedanjem britanskem Indijskem cesarstvu pojavila združenja, ki so trdila, da Indijo kot samostojno civilizacijo določa predvsem njena vedsko-hindujska dediščina in da je hindujstvo (hindutva) jedro indijske nacionalne identitete. Prvo in še vedno najpomembnejšo ter najštevilčnejšo organizacijo hindujskih nacionalistov je leta 1925 v Maharaštri ustanovil Kešav Hedgevar. Poimenoval jo je Rashtrija Svayamsevak Sangh (RSS - Nacionalno združenje prostovoljcev). Leta 1948 so indijske oblasti začasno prepovedale delovanje RSS, potem ko je bivši član RSS Naturam Godse izvedel atentat na Mahatmo Gandhija.

RSS je danes največje civilnodružbeno gibanje v Indiji, saj šteje več deset milijonov članov. Poleg politične dejavnosti se njegovi člani in članice ukvarjajo tudi z izobraževanjem, socialnimi dejavnostmi, promocijo indijske kulture, številni pa sodelujejo tudi v paravojaških enotah, ki se, denimo, v Kašmirju borijo proti muslimanskim separatistom.

RSS je sicer izvorna organizacija cele množice hindujskonacionalističnih političnih strank, gibanj civilne družbe, sindikatov ipd., za katero se je v hindiju uveljavil izraz sangh parivar. Glavna politična stranka hindujske desnice je Bhaharatiya Janata Party (BJP - Indijska ljudska stranka), ki je Indiji vladala od marca 1998 do maja 2004, ko jo je na parlamentarnih volitvah porazila Kongresna stranka.

Glede na politično in družbeno dogajanje v zadnjih letih se nagibam k oceni, da boj za kulturno in nacionalno identiteto Indije še zdaleč ni končan. Vse javnomnenjske raziskave, ki so bile opravljene v zadnjih letih, namreč kažejo, da se nacionalizem med hindujskimi Indijci krepi, vse bolj prisotno pa je tudi prepričanje, da 160 milijonov tamkajšnjih muslimanov ni (dovolj) lojalnih Indiji. Fanatični hindujci jih nenehno obtožujejo, da so "peta kolona Pakistana" in da so "privrženci ideologije džihada" ipd. Po statistiki sodeč so indijski muslimani zgolj formalno, ne pa tudi dejansko enakopravni državljani Indije: so v povprečju manj izobraženi kot, denimo, hindujci ali kristjani, večinoma pripadajo nižjim dohodkovnim skupinam, pogosto so tudi diskriminirani na trgu delovne sile.

V zvezi z nadaljnjim političnim razvojem v tej azijski velikanki pa je treba tudi upoštevati, da so volilne baze hindujskih nacionalistov predvsem dolina Gangesa, Radžastan in zahod Indije (zvezni državi Maharaštra in Gudžarat), medtem ko so južni Indijci, med katerimi so najbolj številčni govorci teluguja in tamilščine, večinoma precej manj dojemljivi za šovinistične in ekskluzivistične koncepcije hinduizma. Kljub svoji velikosti pa tudi Indija še zdaleč ni imuna za impulze, ki izvirajo iz mednarodnega okolja: če se bodo v svetu še naprej poglabljala nasprotja med velikimi civilizacijami (še posebej med Zahodom in islamom), potem lahko s precejšnjo stopnjo verjetnosti rečemo, da se bo tudi v Indiji krepil antagonizem med hindujsko večino in muslimansko manjšino.

Brez podrejenosti Združenim državam

Kakšna pa bo vloga Indije v svetu v 21. stoletju? Na to vprašanje je nemogoče natančno odgovoriti, že zdaj pa je jasno, da Indiji pripada vloga enega od glavnih polov ne le gospodarske, politične in vojaške moči, temveč tudi civilizacijskega vpliva v nastajajoči novi strukturi sveta. Analitiki se strinjajo v oceni, da bosta indijska zunanja in varnostna politika v prihodnjih desetletjih znatno manj kot doslej v znamenju rivalstva z muslimanskim Pakistanom, in to kljub temu, da bo ozemeljski spor zaradi Kašmirja, ki že vse od nastanka obeh držav na ruševinah britanskega Indijskega cesarstva zastruplja odnose med njima, po vsej verjetnosti ostal nerešen. Pakistan je namreč preprosto premajhen, prešibak in premalo razvit, da bi lahko resneje oviral svojo veliko vzhodno sosedo pri njenem vzponu na položaj globalne sile.

V zadnjem desetletju postaja čedalje bolj očitno, da poskuša uradni Washington z raznimi koncesijami (na primer: sporazum o jedrskem sodelovanju) pridobiti Indijo, da bi se vključila v - za zdaj - še ohlapno in neformalno koalicijo zadrževanja rasti kitajske moči. Kljub temu, da so odnosi med Indijo in LR Kitajsko obremenjeni z ozemeljskim sporom (meja v Himalaji) in prežeti z vzajemnim sumničenjem, pa je le malo verjetno, da bi Indijci privolili v strateško podrejenost svoje države zahodni supersili. Indija je za kaj takega prevelika in preveč samosvoja in bo tudi v 21. stoletju stopala po svoji poti.