Amerika je bila v obdobju hladne vojne za prebivalce Vzhodne Evrope kvintesenčni izraz za dobro počutje in blagostanje. Termin ali bolje pojem, ki sta ga v očeh mnogih prebivalcev tri generacije po veliki migracijah v Združene države še vedno hranila zeleni dolar in samozavestni Američani. Še preden sem prvič stopil na Novo celino, sem mlade Američane srečeval na Kreti in drugih potovanjih po Evropi. Čudil sem se, kako je mogoče, da si v študentskih letih lahko privoščijo dolge mesece potovanj po svetu, ne da bi jih skrbelo za šolo, službo ali denar. Z diplomo v žepu ali pa na pol poti do nje so si nekateri med njimi privoščili tudi leto dni oddiha. Romali so za novimi izkušnjami in spoznanji, se učili neameriških jezikov. Brez skrbi so se nato vrnili v Denver, Detroit ali Kalifornijo in se lotili posla svojih očetov, akademske kariere ali česa drugega. Med njimi je bilo zelo malo bodočih bankirjev. Več je bilo takih, ki so kasneje, po nekaj letih, zaradi naveličanosti, morda pa tudi zaradi boljšega zaslužka, zamenjali službo in poklic. Da, to je bila Amerika. Toda, če prav pomislim, je bilo nekaj te Amerike tudi pri nas v Evropi. Sam sem nekajkrat zamenjal službo in poklic, potoval po deželah, ki sem si jih sam izbiral. Moja ameriška prijateljica, ki sem jo spoznal na Kitajskem, je, preden je zašla v novinarski svet, končala Stanford, dobila štipendijo v Cambridgu in v dveh letih med branjem svetovne književnosti prepotovala vso Vzhodno Evropo, kolesarila po Franciji... Ko je na Harvardu končala še medicino, je nekaj časa kot zdravnica preživela v Keniji. Vse do sredine devetdesetih let ni niti enkrat pomislila, da s svojimi izkušnjami ne bi dobila službe, in tudi potem, ko je zamenjala dve in si ustvarila družino, je še naprej hodila na počitnice.

Ta Amerika ne obstaja več.

Najprej je gorelo

Dobrih 450 kilometrov severno od New Yorka, skoraj na skrajnem koncu Cape Coda, slovite počitniške točke Nove Anglije, kamor se že dolga leta zatekajo Bostončani in Newyorčani, je turistično naselje Days' Cottages. Naselje je za nekaj manj kot trideset v vojaškem redu postavljenih identičnih hišic ambiciozno ime. Nekaj kilometrov od Trura, vzdolž državne ceste 6A proti Provincetownu, ki je v zadnjem desetletju zaslovel kot paradiž istospolnih parov, rt postane zelo ozek. Na tem traku zemlje je prostora zgolj za dvosmerno cesto, nekaj deset metrov gozda in rastja proti Atlantiku ter peščeno plažo in nekaj metrov zemlje na zalivski strani, ki gleda proti Plymouthu na kopnem. Na tem ozkem pasu rta je Joe Days iz Provincetowna kupil nekaj zemlje. Iz mesta, ki je bilo dosti bolj pusto, kot je danes, ko v njem mrgoli restavracij in barov, se je Joe hotel umakniti v samoto. Razen zaprašene ceste in rojev komarjev na ozemlju ni bilo ničesar. V Provincetownu so menili, da se je Joeju zmešalo. Ko je Ameriko napadla gospodarska recesija, je res kazalo tako. Ves material, pripravljen za gradnjo hiše, je Joe zakuril na obali. Gospodarska recesija ga je prisilila, da se je umaknil nazaj v Provincetown. "Naselje letos praznuje osemdeseto obletnico," mi je sredi junija, na relativno mrzel dan dejal Joe Days. Iz Trura sem kolesaril proti konici rta, ko sem ugledal grozoto. Sredozemlja razvajen pogled se ni mogel načuditi skupku konstrukcij, ki so zaradi askeze, skromnega videza in uniformiranosti spominjale na zapuščeno vojaško oporišče. Vzdolž dolge ozke privozne ceste stoji na obalo postisnjenih nekaj manj kot trideset hiš. Na ulici sem bil sam. Na cesti ni bilo niti enega psa ali mačke. Ko sem končno v tem mestu duhov uzrl napis "Days' Market", sem se ob misli, kaj bi tam lahko prodajali, cinično zarežal. Ko sem pritisnil na kljuko vrat, pa me je oblil hitchcockovski srh. Ko so se vrata odprla, je vame namesto zombijev butnil po vseh ameriških pravilih narejen in obilno založen market jestvin. Joe je moral videti mojo osuplost, moja prva vprašanja so bila zmedena v smislu, kaj je to, kje sem. Vzel si je čas in mi pojasnil, da stojim sredi legende ameriškega "leisure tima". Joe je vnuk starega očeta, ki je dve leti zatem, ko je zakuril lastno, še nepostavljeno hišo, na istem kosu zemljišča zgradil pet manjših. Dve majhni spalnici, dnevni prostor s kaminom, kuhinjo in majhno kopalnico. Vsaka je imela identično verando s pogledom na zaliv. Zametek tega, čemur se je v naših logih pred leti reklo socialistični turizem, je v naslednjih letih zrasel še za dvajset hiš. Joe trdi, da po zaslugi New Deala, ko je bilo treba delavcem najti zaposlitev. Aha, javna dela, počitniške hiše za proletariat, si mislim, zdaj pa je vse skupaj zapuščeno. "Zasedeni smo, če iščete prostor, je za sezono že vse razprodano. Tako je že dolga desetletja," so me iz mojih fantazij prizemljile na tla Joejeve besede. Ko nejeverno odkimavam z glavo, čez cesto med hišami opazim parkiran avto. Zaženem se proti človeku, ki nekaj nalaga v avtomobil z registracijo iz države Massachusetts. Pozabil sem njegovo ime, toda gospod, ki je prišel iz druge hiše v vrsti, je imel več kot 80 let.

"Božansko je tukaj, več kot petdeset let že prihajamo v isto hišo," reče in zaljubljeno pove ime hiše. Da bi se vsaj po nečem razlikovale, je vsaka izmed njih dobila ime po roži ali drevesu. V gospoda ne drezam, sprašujem pa se, zakaj nekdo petdeset svojih počitnic preživi v majhni kolibi, ima sicer pogled na morje in sončni zahod, ne more pa se izogniti hrupu smrčanja sosedov in njihovim zajedljivim pogledom v svoj krožnik. V Days' Cottages razen samopostrežbe ni drugih stavb, igrišč, bara ali restavracije. Dopustniki si hrano kuhajo sami. Posodo pa seveda pomivajo na roke. Ne glede na majhnost prostora, v katerem seveda ni dovoljeno kaditi ne vanj voditi pse, najem hiše v polni sezoni stane 1350 dolarjev na teden. "Sem prihajava dvakrat na leto. V turistični sezoni in kasneje. Hiše so čiste in polne svetlobe, skozi okno dnevnega prostora je razgled na morje. Prostor je majhen, toda za štiri, ne preobilne odrasle ljudi je v njem dovolj prostora," se na neki spletni strani glasi priporočilo para, ki omenja tudi priročnost samopostrežbe za hišo.

Asketsko stapljanje z naravo

Na Cape Codu sem kasneje videl še nekaj takih naselij. Bila so še bolj skromna. Kot vrtne ute in daleč stran od obale, običajno nekoliko stran od naselja večjih vikend hiš, pričajo o Ameriki prve gospodarske krize. Sicer pa je Cape Cod magičen. Dolge in popolnoma prazne peščene plaže so dediščina prejšnjih generacij, ki so si izborile prepoved gradnje ob obali. Tudi na plažah je prepovedano postavljati tobogane, bare in celo sanitarije. V neposredni bližini lepih in dolgih ameriških peščenih obal še nisem naletel na bar ali teraso, kjer bi človek mirno srebal kavo ali aperitiv ter ob zvoku morskih valov prijetno kramljal ali bral knjigo. Ob sprehodu po osamljeni obali sta nekaj stran od mene plavala tjulnja, mladi par v službi lokalne organizacije za zaščito okolja pa je nadzoroval in štel gnezda divjih ptic. Američani so obsedeni z naravo, zaščitili so svoje lepe obale, ki pa so, če ne prineseš svojega stola ali ležišča, neudobne za poležavanje in lenarjenje. V Cape Codu je za razliko od bolj petičnih Martha's Vineyards in East Hamptona puritanski duh prebivalstva dosegel celo prepoved gradnje zasebnih bazenov. Na rt zato le poredkoma zaidejo najpremožnejši. Poseljen je z ljudmi, ki so utekli iz mest in ki bi se radi stopili z naravo. Če seveda ne bi bilo Days’s Cottages in podobnih zaselkov, ki pa so jih domačini zatrli v kali.

New Yorku bližji East Hampton je seveda nekaj povsem drugega. Območje East Hamptona je vse do Amagansetta posejano z velikimi vilami in bazeni, golf igrišči, mestno središče pa z butiki, a tudi ne preveč dobrimi restavracijami. Najpremožnejši imajo doma kuharje. To so kraji, kamor iz mestne vročine bežijo petičneži. Steven Spielberg je East Hamptonu podaril sinagogo, v svojem ameriškem obdobju je tam živel tudi Paul McCartney, pred obema pa James Pollock. Če sta slikarja v tiste kraje privabili svetloba in mizantropija, so v zadnjih desetletjih, potem ko so newyorško Tribecco spremenili v najbolj petično četrt mesta, v East Hampton pridrveli tudi obogateli otroci newyorške borze. Seveda pa na tem podaljšku Long Islanda ne živijo in ne počitnikujejo zgolj petični. Kolikor ga je še ostalo, se teh krajev držijo tudi predstavniki srednjega razreda, ki jim je preostalo vsaj toliko denarja, da lahko vzdržujejo po starših podedovano letno hišo. Če nisi ravno uspešen advokat ali zdravnik, potem v teh krajih, čeprav je cena nepremičninam močno padla, zaman iščeš streho pod soncem.

Amerika se tako vrača v sedemnajsto stoletje. Takrat so bila potovanja za oddih izključna domena zelo premožnih ljudi. Ob prvi poletni vročini se je kolonialna smetana preselila na obale, se hladila v senci svojih vil in se regenerirala v slanem zraku oceana. Pretežni del populacije sploh ni vedel, da obstaja kaj takega. Od takrat do danes se je zgodilo nekaj stvari. Industrijska revolucija, modernizacija transporta in naraščajoča splošna blaginja so počitnice približale tudi pravkar vzniklemu srednjemu razredu. Že od samega začetka so bile počitnice novega razreda drugačne. Njihova taborjenja in verski shodi so imeli močan socialnokohezivni utrip. Novi mestni sloj je z nekaj dolarji več v žepu trumoma hitel na obale in v hribe, hlastal je za svežim zrakom, ki je bil dotlej privilegij redkih. Odkrili in zaljubili so se v naravo. Na izletniških točkah se je začela razvijati industrija letovišč, najbolj utrjeni predstavniki novega sloja so svoj korak usmerili s šotori na ramah ali pa se med svojimi pohodi po naravi zanašali na brunarice in bivake, trdijo poročila iz tistih časov. Ko je vlak na začetku prejšnjega stoletja zamenjal avtomobil, je Amerika znorela. Pognala se je za novimi avanturami. Dopustniki so začeli obletavati ameriške naravne in zgodovinske znamenitosti. Bili so oblečeni elegantno. Na črno-belih fotografijah iz tistega obdobja ni videti ponošenih majic in raztrganih kavbojk.

To je bilo obdobje, ko so Američani v spoznanju nove ljubezni začeli ustanavljati narodne parke, zaščitili svoje obale, v otrocih vzgajali novega boga. Z družinami so v avtoprikolicah prekrižarili ves kontinent. Postali so Američani. Trdi in neutrudljivi delavci, ki so med počitnicami radi potovali po deželi, ki jim ni zastirala pogleda na grizlije in bizone. Bili so podobni Sarah Palin. Toda to je bilo, še preden se je na prizorišču pojavil Woody Allen. Med počitnicami so potovali po deželi in v sebi krepili domoljubje. Nekateri so svoje prikolice in avtodome kasneje zamenjali za poletne in počitniške hiše, toda način preživljanja aktivnih družinskih počitnic je ostal nespremenjen.

Vikend dopustniki

Vse do pred nekaj leti, ko se je Amerika spremenila v deželo brez počitnic. Prvi udarec je bila tehnologija. Z delovno etiko že prepojene Američane je ta še bolj privezala na delovna mesta. Mobilna telefonija in internet sta popkovini, ki se jima ne morejo odpovedati. Gospodarska kriza, brezposelnost, drago gorivo so še dodatni razlogi za to, da bo letošnje počitnice uživalo rekordno nizko število Američanov. V bojazni, da bodo po dopustu ostali brez službe, se Američani zadnjih nekaj let zadovoljijo tudi z vikend dopusti. Oddahnejo si med podaljšanim koncem tedna. Kratek izlet, dva dni nekje ob morju ali hoja po planinah z nočitvijo v majhnem hotelu v Američanih vzpostavi ravnotežje med bojaznijo pred nezaposlenostjo in njihovim nagonom po naravi in begu iz mesta. Tisti, ki stojijo nekoliko bolje, svoje družine na začetku poletja odpeljejo v poletne hiše, moški zdaj ponovno ostajajo v mestu in hodijo v službo. To pravilo velja za mlade družine. Ko otroci dopolnijo deset let, vsaj polovico dolgih šolskih počitnic preživijo v kampih, kjer jih na silo ločijo od računalnikov, videoiger in mobilnih telefonov. Prepoved uporabe gadžetov, telefonov in televizije pa tudi maminih kolačev in čokolade oziroma popolna izolacija od urbanega sveta ni nič drugega kot replika in inkubator vrednot, ki so zakoreninjene v ameriškem načinu življenja iz nekih preteklih časov. Ta režim nekako nadomesti permisivno vzgojo sodobnih ameriških družin, v katerih mladoletniki razen videoiger in facebooka ne počnejo drugega kot to, da se pustijo pitati s pripravami za vstop na univerzo. Pehanje za dobrimi ocenami, najemanje inštruktorjev, svetovalcev, psihologov ter organizacija zunajšolskih dejavnosti, ki prinašajo točke za vstop na univerzo, so nekaj let osrednja dejavnost vsake ameriške družine z mladoletniki. Priprava za vstop na kolidž je ena od gonilnih industrij in prevladujoč način življenja, ki so mu podrejene tudi počitnice ameriških družin.

Da Amerika slovi kot dežela brez počitnic, obstaja tudi institucionalen razlog. V povprečju Američani razpolagajo zgolj z 18 dnevi letnega dopusta. Toda v nasprotju z drugimi razvitimi državami, kjer obdobje počitnic traja dvakrat dlje, v Ameriki ni zakona, ki bi dopustnikom zagotavljal plačan dopust. Poleg tega je v Ameriki popolnoma nemoralno, da bi zaposleni koristili več kot teden dni dopusta skupaj. Če k temu dodamo, da tudi plačani porodniški dopust mladih mater traja zgolj šest tednov, sta za Ameriko na repu socialnih pravic zgolj še Japonska in Kitajska.

Zaradi gospodarske krize si letošnjega še tako kratkega dopusta ne bo mogla privoščiti četrtina zaposlenih. Če k temu dodamo še tiste, ki se bodo dopustu odpovedali zaradi bojazni za službo ali kakšnega drugega razloga, potem skoraj polovica zaposlenih Američanov letos ne bo zapustila svojih delovnih mest. V nezmožnosti, da bi se znesli nad svojimi delodajalci, Američani s pritajeno jezo gledajo predsednika Obamo, ki vsako leto nekaj tednov preživi na Havajih. Letos je Obama napovedal, da bo dopustoval v neki petični vili na otoku Martha's Vineyard...