Za povrh se je izkazalo, da je državi spodletelo v njeni osnovni nalogi, saj so zapleti v zvezi z okoljevarstvenim dovoljenjem za trboveljsko cementarno njeno maslo. Simptomatično je, da je bilo podjetje Lafarge žrtev neusklajene zakonodaje, ko mu je Agencija RS za okolje (ARSO) po podzakonskem aktu izdala okoljevarstveno dovoljenje, nato pa mu je (po posredovanju upravnega sodišča) po drugem zakonskem aktu izdano dovoljenje preklicala. Celo vladni predstavniki priznavajo, da je okoljska zakonodaja neusklajena, saj en zakonski predpis določa svoje cilje, drugi pa jih direktno povozi. To ne velja le za okoljevarstvena dovoljenja, temveč tudi za vodarske zakone, odpadke, energetiko…

Posledice seveda čutimo vsi. Zaradi neusklajene zakonodaje se lahko dela na vodotokih opravljajo le šest tednov v letu, zaradi česar so slabo vzdrževani, nevarnost in škoda zaradi poplav, plazov in erozij pa posledično naraščata. Upravljalci odlagališč odpadkov že enajst let dobivajo odpustke države in večina deponij kljub zakonskim zahtevam še vedno ni opremljena z zmogljivostmi za dodatno ločevanje odpadkov, ti pa se medtem kopičijo. Zavezali smo se, da bomo zmanjševali izpuste toplogrednih plinov, a hkrati je v gradnji šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, katerega izpusti bodo prav tolikšni, kolikor jih bo leta 2050 brez finančnih posledic smela proizvesti celotna država, opozarjajo okoljevarstveniki.

Morda takšno stanje ni le posledica kadrovskih razmer na okoljskem ministrstvu, a dejstvo je, da je bilo to ministrstvo že večkrat izrabljeno za odlaganje politikov, ki jim ni uspelo priti do kakšne druge, bolj zaželene pozicije. Ministrovanje je bilo vedno znova prepuščeno pomembnemu predstavniku ene od koalicijskih strank, ki mu na volitvah bodisi ni uspelo priti v parlament bodisi ni dobil drugega želenega mesta, ali pa je na ministrstvu služil za uravnoteženje strankarske podobe vlade glede na volilne rezultate. Od Demosove vlade do danes se je na čelu ministrstva zvrstilo sedem ministrov, po ocenah poznavalcev pa nobeden od njih vodenju okoljskega resorja ni dal pomembnejšega pečata.

Tako imamo danes okoli petsto okoljskih predpisov, ki pa bolj malo pripomorejo k zdravemu okolju, saj se mnogi od njih izvajajo slabo ali sploh ne. Vlada oziroma okoljsko ministrstvo tudi zdaj očitno nimata pravega pregleda nad okoljsko zakonodajo, zato je spremljanje njenega izvajanja in ugotavljanje, ali so bili sprejeti cilji doseženi, le pobožna želja.

V mnogih primerih okoljsko ministrstvo celo ve, kje bi bilo treba anomalije odpraviti, a tega ne stori niti, ko je treba gasiti požar. Očitki o slabem vzdrževanju vodotokov zaradi neusklajene zakonodaje so znani, a do danes nismo opazili sprememb, poplave pa so in bodo vse bolj ekstremne. ARSO je ministrstvo opozarjal na neskladne predpise o izdajanju okoljevarstvenih dovoljenj zaradi možnega onesnaženja širšega obsega, vendar se to ni zganilo, zdaj pa državi in seveda slovenskim davkoplačevalcem Lafarge grozi z odškodninsko tožbo. Za povrh morajo podjetja na okoljevarstvena dovoljenja zaradi počasnih postopkov čakati vrsto let.

Ob vsem tem se vlada oziroma okoljsko ministrstvo kot princeska v slonokoščenem stolpu otepa vsakršnega stika z realnim svetom. Ne le, da sprejema oziroma v parlament pošilja v praksi slabo delujočo zakonodajo, ko nastopijo težave, odgovornost za njihovo reševanje prelaga na strokovne službe, samo pa se zavije v molk. Ko politika zavzame določeno stališče, mnenja stroke pri tem mnogokrat ne upošteva, ko je vprašana po svojih stališčih, pa s prstom kaže na stroko. Tako je storil tudi minister Žarnić, ko si je umil roke nad zadnjo epizodo zasavske sage, češ da gre za strokovno vprašanje izpolnjevanja okoljevarstvenih zahtev, ki ga mora rešiti tisti, ki okoljevarstvena dovoljenja podeljuje, torej ARSO.

Pa vendar je vprašanje kakovosti življenja državljanov (v neki lokalni skupnosti, regiji ali državi) politično vprašanje. Kadar gospodarstvo deluje v negotovem pravnem okviru, civilna družba ne zaupa državnim institucijam, okolje pa postane polje čustvenih bitk namesto razumske presoje, bi se politika morala oglasiti. Cementarna Lafarge je postala politično vprašanje takoj, ko se je v njeno delovanje vpletla civilna družba, ne le zato, ker to družbo sestavljajo državljani volilci, ampak tudi, ker so se v Zasavju prekrižali nasprotni interesi. Naloga politike je, da usklajuje družbene odnose in posreduje med posameznimi interesi, molk pa kaže na njeno nesposobnost ali vsaj nepripravljenost, da reši nastalo problematiko, ki se tako samo še zaostruje.

Tej ekološki neobčutljivosti in inertnosti politike je civilna družba že večkrat primazala klofuto. Največjo je pomenila zagotovo vseslovenska akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu, v kateri se je množičnega čiščenja divjih odlagališč lotila civilna družba in ne profesionalni "ekologi". In medtem ko so jo politiki izkoristili za promocijsko fotografiranje (sebe in ne morda divjih odlagališč), odlaganje odpadkov na črno v naravnem okolju spet narašča. Politiki sprejemajo visokoleteče zaveze o trajnostnem razvoju Slovenije in njeni usmeritvi v nizkoogljično družbo, opredeljevanje o konkretnih okoljskih problemih pa prepuščajo civilnim pobudam in strokovnim službam. Ekologija se jim pač politično ne splača ali pa jih lahko politično boli. Zato so se tudi takrat, ko je ARSO ponovno odločal o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja trboveljski cementarni, pred (foto)reporterji poskrili v mišje luknje.