Novi odgovorni urednik Dnevnika je 1. januarja postal (za mandat petih let) dotedanji namestnik glavnega in odgovornega urednika ter urednik priloge Zelena pika Miran Lesjak, na Nedeljskem dnevniku pa (do decembra 2003) Vaso Gasar.

Gasar je bil do svojega prihoda na Nedeljca (1991) dolgoletni urednik zunanje politike Dnevnika. Danes je upokojen, zagotovo pa je eden najboljših pripovedovalcev obrobnih zgodb iz zgodovine Dnevnika. Namestnik urednika Nedeljskega je bil skoraj 20 let, od tega dve leti odgovorni urednik.

Ostanimo pa pri Miranu Lesjaku, ki je kot odgovorni urednik močno zaznamoval šesto desetletje Dnevnika, saj je bil odgovorni urednik od januarja 2002 do 31. decembra 2008. Lesjak je novinarsko pot začel leta 1984 kot novinar Radia Študent in kasneje njegov urednik, leta 1987 je postal urednik mariborske Katedre, hkrati pa je začel delati tudi za Mladino, kjer je bil leta 1989 in 1990 odgovorni urednik. Spomladi 1990 je odšel na Delo in leta 1992 na novoustanovljeni dnevni časopis Republiko, kjer se je srečal tudi z nekaterimi bivšimi Dnevnikovimi novinarji, kot na primer Ivanko Mihelčič, ki je kasneje odšla na Avtocommerce.

Republika je počasi ugašala, Lesjak pa je še pred njenim propadom leta 1995 prišel na Dnevnik v notranjepolitično uredništvo, ki ga je takrat vodila Tanja Keršmanc. Kasneje je postal urednik sobotne priloge Zelena pika in nato, spomladi 1997, še namestnik glavnega in odgovornega urednika.

Od Podmornice do Objektiva

Ostanimo za trenutek pri zgodovini Dnevnikove sobotne priloge. Že konec osemdesetih let smo v Dnevniku izdajali posebno sobotno prilogo z imenom Podmornica, ki jo je v glavnem (ne glede na uradno imenovane urednike) urejal glavni urednik Milan Meden. Podmornica je kasneje prenehala izhajati, Lesjak pa se je potem skupaj z glavnim in odgovornim urednikom Zlatkom Šetincem lotil priprave nove sobotne priloge z imenom Zelena pika.

Avtor imena priloge je bil dolgoletni urednik črne kronike Toni Perič, danes novinar Nedeljskega. Najprej to ni bila fizično ločena priloga, ampak le štiri posebne strani v sobotni izdaji, zaradi razvoja tiskarne in s tem povezanimi možnostmi tiska pa smo prešli najprej na 6 strani in nato na 8, ki so bile že vložene v Dnevnik kot snopič.

Miran Lesjak se spominja: "Vedno sem težil k temu, da se mora Dnevnik širiti tudi po obsegu in kvaliteti. Zelena pika se je dobro prijela in preden je nastal Objektiv, je to že bil uveljavljen snopič na 12 straneh. Priloga Zelena pika je bila tudi uredniško drugače zastavljena. V njej so bili daljši prispevki, predvsem pa je šlo za uporabo zahtevnejših žanrov, daljših novinarskih ali zunaj naročenih novinarsko publicističnih analiz in intervjujev, daljših reportaž, vse tisto, za kar v Dnevniku ni bilo dovolj prostora. Poleg tega pa tudi novinarji niso imeli dovolj časa za pripravo takih zahtevnih tekstov, kar je deloma problem tudi še danes. Smisel Zelene pike (in kasneje Objektiva) je bil bralcu ob koncu tedna ponuditi več visoko kakovostnih in bolj poglobljenih novinarskih in publicističnih prispevkov. Tudi ob sobotah smo želeli konkurirati Delu in njihovi Sobotni prilogi. Delo sem vedno obravnaval kot tekmeca na trgu in nisem pristajal na apriorizme, da je Delo največji nacionalni časopis, mi pa smo bolj lokalni. V vseh slovenskih regijah se borimo za iste bralce, zato je tekmovanje nujno in neizbežno."

Dvig samozavesti

Konec devetdesetih let so se radikalno spremenili tudi pogoji na časopisnem trgu. Dnevnik je, kot poudarja Lesjak, vrh v prodani nakladi dosegel leta 1997 z rekordno prodajo 63.000 izvodov, potem pa so te številke (vsem časopisom) počasi začele padati.

Se je pa v zadnjem desetletju redakcija Dnevnika tudi zaradi spremenjenih tržnih pogledov in pristopov močno okrepila.

"Dnevnik je bilo treba prilagoditi novim razmeram na trgu po vsebini in obsegu. Obseg časnika se je povečal, prišli so novi novinarji, uvedli smo rubrike. Dnevnik ima od tedaj vsak dan kolumno, gospodarsko rubriko smo po obsegu in kadrovsko okrepili in nastal je Poslovni Dnevnik.

Dnevnikov Objektiv je v seriji vsebinskih, likovnih in kadrovskih sprememb nastal kot zadnji, potem, ko se je časnik prenovil in konsolidiral tako, da je lahko uspešno tekmoval s konkurenco," pripoveduje Lesjak.

"Dnevnik je v minulem desetletju veljal za enega najbolj propulzivnih časopisov, ki je kazal izrazito ambicijo, da hoče več. In ker smo novinarji praviloma ambiciozni ljudje, pogosto pa tudi samovšečni, so se lahko mnogi našli v našem sloganu, ki smo ga uporabili ob likovni prenovi leta 2007: Dnevnik pišejo najboljši. Najboljši pa niso le tisti kolegi, ki so k nam prišli iz drugih hiš, saj je imel Dnevnik vedno dobre novinarje. Vsi ti so z novo dinamiko dobili prostor in priložnost tudi za potrditev njihove prave vrednosti. S tem se je v zgodovini Dnevnika zgodil eden od najpomembnejših premikov mi vsi smo močno pridobili samozavest," ugotavlja Lesjak.

Politični pritiski

Preden končamo to poglavje, še vprašanje o političnih pritiskih na odgovornega urednika. "Pritiski na urednika sodijo k njegovi službi, naj gre za pritiske političnih ali gospodarskih lobijev. To ni nekaj, nad čimer bi človek tožil, kot odgovorni urednik si pač izpostavljen in to moraš vzeti v zakup. Je pa res, da je v času garniture, ki je rada delila medije na "svoje" in "njihove" oziroma trdila, da nima nobenega svojega medija, bilo teh pritiskov na redakcijo neprimerno več.

Vendar če si nekdo pritisk na uredništvo predstavlja tako, da odgovornemu uredniku venomer zvoni telefon, na drugi strani pa je visok politični funkcionar, je treba reči, da tega ni bilo. Ko sem bil odgovorni urednik, me nikoli ni poklical noben politični funkcionar, ki bi nam grozil ali nas izsiljeval. Telefoni so bili prej mrtvi kot glasni, od nekaterih informacij so nas skušali odrezati.

Politični pritisk na Dnevnik se je po sprejetju zakona o medijih leta 2006 kazal v kampanjski zlorabi zakonsko nedorečene pravice do objave popravka in odgovora. Več kot 90 odstotkov vseh prejetih zahtevkov za objavo popravka smo prejeli od vlade, njenih ministrstev, podjetij v državni lasti in političnih strank, ki so sestavljale tedanjo vladno koalicijo. Dobesedno zasuli so nas s temi zahtevami in nas prisilili, da se zatečemo po pomoč k odvetnikom. Druga oblika pritiska je bila upad oglasnih naročil. V kritičnih letih 2006 in 2007 je Dnevnik ostal brez oglasov podjetij, nad katerimi je držala roko država," je povedal Miran Lesjak, nekdanji odgovorni urednik Dnevnika, ki je konec leta 2008 sporazumno z upravo zaključil svoj mandat . Toda izpostavljenost časnika je lahko tudi koristna. Lesjak pragmatično pravi: "Praksa, da so se po političnih organih in na tiskovnih konferencah obregali ob Dnevnik, je bila stalna, a to je bila za nas tudi najboljša reklama. In še zastonj je bila."