Slovenski filmski center mora postati glavni nosilec razvoja nacionalne kinematografije, nosilec nacionalne filmske politike, ste zapisali v svojem programu. Kar zveni precej ambiciozno - pa tudi, se mi zdi, optimistično.

Svoj program in zadolžitve sem razdelil v tri obdobja: urgentno, kratkoročno in srednjeročno. Omenjeni cilj je sicer permanenten, toda najprej je seveda treba urediti najnujnejše stvari, kot so sprejem vseh internih in splošnih aktov ter izvedba javnih razpisov za leto 2011.

S slednjimi je res problem, saj že prav hudo zamujajo. Kdaj bodo objavljeni?

Upam, da še ta mesec.

Optimizem sem videl zlasti v vašem programskem cilju, da naj bi slovenska produkcija dosegla osem do deset filmov na leto.

Lahko, da se vam to zdi optimistično, ampak prav s takšnim optimizmom sem tudi prišel na filmski center. Povečanje produkcije se mi ni zdi takšen problem, če upoštevamo sodelovanje s televizijami in še nekatere možnosti zunajproračunskega sofinanciranja.

Toda naše televizije niso ravno navdušene nad vlaganjem v filmsko produkcijo.

TV Slovenija, ki naj bi po zakonu o Slovenskem filmskem centru dva odstotka od naročnine namenila za filmsko produkcijo, je to določilo zakona res dala v ustavno presojo, medtem ko naj bi komercialne televizije vlagale v film odvisno od svojega dobička. Pravzaprav mi ni jasno, zakaj ta zakonska noviteta na nacionalki vzbuja tolikšno nelagodje, medtem ko v večini evropskih držav javne televizije nacionalno kinematografijo prav izdatno podpirajo. Kot direktor SFC lahko rečem, da bom z vodstvom TVS poskušal najti način, da bi se ta zakonska zaveza izpolnila. Po nekaterih predvidevanjih naj bi na ta način zbrali okoli dva milijona dodatnih sredstev, kar bi pač izdatno okrepilo letni proračun petih ali osmih filmov.

Kje pa bi lahko bili še drugi zunajproračunski viri?

To bi lahko bila sredstva lokalnih skupnosti. Skoraj povsod po Evropi so se regionalni viri sofinanciranja pokazali kot zelo pomembni pri filmski produkciji. V Evropski uniji regionalni skladi zagotavljajo že okoli 15 odstotkov vseh sredstev za filmsko produkcijo. Lahko vam povem konkretni primer iz svoje producentske prakse. Ko je Staragara producirala film Jana Cvitkoviča Arheo, je v italijanski regiji Furlanija - Julijska krajina dobila denar celo iz dveh virov, od filmskega sklada in filmske komisije, v pogodbah pa je bilo tudi predpisano, da moramo v regiji porabiti 75.000 evrov. Vložki regionalnih skladov namreč ne temeljijo na subvenciji, ampak na porabi: vsaka filmska ekipa, ki pride delat na neko lokacijo, tam nujno nekaj porabi (hotelski stroški, prevoz in tako naprej). Če pride k vam kakšna hollywoodska ekipa, je lahko poraba tudi milijonska. Toda v Sloveniji ni prav nobenega zakona, ki bi podpiral takšno regionalno financiranje. Zato nameravam v prvega pol leta izvesti ekonomsko raziskavo, ki bo pokazala pomen avdiovizualnega sektorja za nacionalno ekonomijo in ustvarjanje delovnih mest. Prepričan sem, da bi tovrstno sofinanciranje filmske produkcije lahko uvedla vsaj mestna občina Ljubljana. Ni treba, da se zgleduje po Dunaju, kjer namenjajo za filme, posnete v mestu, 12 milijonov evrov, lahko se pa vsaj po Zagrebu, kjer podpirajo filmsko produkcijo z milijonom evrov.

Naj omenim še pariškega župana, ki se vsako leto pohvali, koliko denarja je prineslo snemanje filmov v mestu.

Seveda, povsod je tako, sofinanciranje iz regionalnih oziroma lokalnih virov ne bi bilo tako razširjeno, če ne bi prineslo nekaj dobička.

Slovenski produkciji se torej obetajo boljši časi?

Do zdaj je vladala filozofija, da so producenti nekakšni nasprotniki filmskega sklada oziroma centra. Sam pa menim, da niso nikakršni nasprotniki, ampak so, prav nasprotno, glavni partnerji SFC. Zato svoje funkcije v tej ustanovi ne vidim le v tem, da producentom delim denar, ampak da jim tudi pomagam pri produkciji in iskanju partnerjev. Jasno, da to lahko počnem le v okviru predpisov, toda tudi v tem okviru se da kaj storiti, če nisi preveč birokratski.

Dobro je vedeti, da je filmska produkcija tvegan posel. Vsak producent se lahko zelo hitro znajde na robu bankrota. Na Madžarskem bodo letos bankrotirali vsi producenti. Imeli so Filmsko fundacijo, ki je podpirala produkcijo s 25 milijoni evrov na leto. Fundacija je sklenila s producentom pogodbo, producent pa je šel s to pogodbo na banko in najel kredit za produkcijo (glavna garancija za kredit je bila prav ta pogodba z državno fundacijo, sekundarni garant pa so bili producenti sami). Po zamenjavi vlade so sredstva fundacije omejili na 4 milijone evrov, fundacijo razglasili za insolventno in jo poslali v stečaj, producenti pa so ostali z bančnimi dolgovi, ki jih bodo morali sami plačati. Tako je neka politična poteza sesula ves sistem madžarske filmske produkcije.

Tako drastičnih ukrepov slovenska kinematografija na srečo ne pomni...

To je res. Upam, da je tudi ne bodo doleteli. Sicer pa je že aktualno stanje vse prej kot idealno. Med vsemi umetniškimi področji je pri nas edino filmsko popolnoma deregulirano. Polovica proračuna ministrstva za kulturo gre za plače uslužbencev v kulturnih in umetniških ustanovah: v gledališčih, denimo, je zaposlenih 2000 ljudi, podobno je na glasbenem področju - samo ljubljanska Opera "požre" 10 milijonov evrov na leto za plače zaposlenih, ki že tri leta nič ne delajo... Na filmskem področju pa sta samo dve majhni ustanovi, studio Viba film in Slovenski filmski center, s skupno okoli 20 zaposlenimi, toda med njimi ni režiserjev in drugih filmskih ustvarjalcev. In ko se pri kakšnem rebalansu kulturi režejo sredstva, se to pač ne pozna toliko umetniškim institucijam s svojimi zaposlenimi kot prav filmu, kjer je vse odvisno od javnih razpisov.