Zlobneži pravijo, smo mu dejali, da so ti slovenski dirkači z avtomobili le gruča malo boljših avtomehanikov, ki ves teden "šraufajo" v garažah in se ob koncih tedna malo pomerijo.
"V tej trditvi je kanček resnice in takšnega ocenjevanja ne bom zavrnil z levo roko. V Sloveniji imamo v avtošportu skoraj 400 športnikov. Med njimi je nekaj izjemno dobrih, ki trenutno tekmujejo v dveh konkurencah evropskega prvenstva (kategoriji gorske dirke in reli), vodilna tekmovalca pa sta Aleš Prek in Rok Turk. Nekaj tekmovalcev je zelo dobrih, večina je povprečnih in nekaj je takšnih, ki so zašli v ta šport. Slednji navadno hitro odidejo. Je pa res, ko omenjate avtomehanične delavnice, da je to tehnični šport in da je znanje izredno koristno."
Dve veliki ljubezni
V tistih socialističnih in samoupravnih časih ste bili v tem športu nekakšen enfant terrible. Starejši se bodo spomnili, da ste bili težavni tudi v politiki. Bili ste predsednik takratnega izvršnega sveta Ljubljane. Dirkanje z avtomobili in položaj za takratno politiko nista bila za skupaj, zraven pa ste se lotili še pisanja razvpitega podlistka Bencin, olje in kri.
"Bilo je takole. Na začetku dirkaške kariere sem imel v prvih dveh letih dve zelo hudi prometni nesreči. Po drugi nesreči me je poklical Vinko Hafner, ljubljanski partijski šef.
Povedal mi je, da ga je klical Jokl (vzdevek Franceta Popita, slovenskega partijskega šefa, op.a.) in mu dejal, da to z menoj ne gre nikamor več, da se bom kmalu ubil. Zahteval je, naj se odločim, ali bom dirkač ali predsednik izvršnega sveta.
Vprašal sem ga, ali je to ultimat, on pa je dejal, no ja… Potem sem mu rekel, da bom kar dirkal. No, ostalo je pri tem, da sem ostal pri obojem, a nesreč nisem imel več."
Vaše zasebno življenje je bilo tudi brez tega trn v peti političnim veljakom. Niste bili nekakšen javni zgled zadrtega moralneža.
"Najprej sem imel zgledno družinsko življenje. Se je pa zgodila ljubezen do neke druge dame."
Vendar tisto ni bila katerakoli dama, temveč žena prav tako uglednega funkcionarja…
"Pustiva imena. Pomembno je, da so me politiki spet vzeli v šolo. Rekli so, da smo vsi krvavi pod kožo, vsi pogledamo…
Ja, ja, sem jim rekel, jaz pa sem dosleden. S to damo se ne bova skrivala, živela bova skupaj! In sva. Tudi s funkcije sem odstopil. Veste, prav posebno poslušen človek nisem bil nikoli.
Ne pozabite, da sem prišel v Ljubljano delat in študirat kot otrok brez staršev. Stricev, sploh pa političnih, nisem nikoli imel. Že to je bilo bogokletno, da sem jaz, Celjan oziroma fant iz Vojnika, pri 29 letih postal predsednik izvršnega sveta v metropoli. V tistih časih smo v Ljubljani veliko naredili."
Bilo je trikrat več mrtvih kot danes
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)