Zgodovina dirk Romane Zrnec v reliju šteje 77 dirk, od katerih je na petnajstih odstopila večinoma zaradi okvar. Skoraj celotno kariero je bila zvesta Renaultu, prve dirkaške korake je naredila z minijem, kariero pa je leta 1988 sklenila z lancio delto integrale. "O, če bi takrat imela današnje izkušnje in pridobljena znanja, bi se lahko prebila veliko višje tudi v mednarodnem merilu," pravi Ljubljančanka, ki je od očeta prevzela obrt (galvanizacija in kovinski izdelki), s katero se ukvarja še danes.

Kako in kdaj ste prišli v stik z relijem, avtošportom?

Leta 1982 še nisem vedela, kaj je to reli. Ko sem prvič videla reliste, se mi je zdelo, da bi se od njih lahko naučila vozniških spretnosti in da moram to poskusiti. Telefonarila sem od kluba do kluba, povsod so me na kratko odslovili, v klubu Kompas Hertz pa sem naletela na ljudi, ki so mi pomagali pri prvih korakih. Pomagali so mi opremiti malega minija letnik 1968, ga prilagoditi z varnostno kletko, zaščitno ploščo podvozja, dobila sem tudi nekaj zimskih pnevmatik. In to je bilo vse, po prvem rezultatu, reli sem končala četrta v svojem razredu, pa me je ta šport zasvojil. Naslednji korak je bila Zastavina stoenka, potem pa se je zadeva začela razpletati s petico alpina, z renaultom 11 turbo in tako naprej. Takrat si lahko začel dirkati z manj stroški, a ni bilo lahko priti do ustreznega materiala, ki je bil zelo drag. Vsak je moral začeti sam in se dokazovati. Predvsem pa smo dirkali v obdobju, ko so bile povezovalne etape sorazmerno kratke, hitrostne preizkušnje pa dolge, na zahtevnih terenih in številne. Ravno nasprotno kakor danes.

Je bilo težko dobiti sponzorje?

Če so bili rezultati, so se našli tudi sponzorji. Takrat smo vse delali prek kluba, osebnih sponzorjev nisem imela. Žal, kajti če bi jih, bi si lahko privoščila šolo relija na Finskem, na katero me takrat žal niso poslali. Tam bi se veliko naučila in mogoče bi potem dlje časa ostala v reliju in dirkala na višji ravni dirk. Z nagradami za dobre rezultate pa se takrat ni dalo preživeti, celoten denar smo namenili le za bencin in kakšen rezervni del. Dirkanje je bilo vedno drago, zato sem bila zadovoljna s tistim, kar sem dobila. In če bi vztrajala tudi do leta 1991, ko se je pri nas vse spremenilo, bi mogoče laže našla še kakšnega pokrovitelja.

Kje in od koga ste se učili?

Nihče me ni učil. Osnove sem dobila od mame, ki je še zdaj odlična voznica. Takrat smo bili v glavnem samouki, učili smo se na lastnih napakah kar med reliji, opazovali smo drug drugega. Na voljo ni bilo dosti literature, kakšna revija, uspelo mi je dobiti kakšno videokaseto z relija za svetovno prvenstvo. Ni bilo informacij, skoraj ničesar. Edina "šola" je bilo nekaj minut vožnje z ruskim relistom Valerijem Filimonovim po progi Hrušica pred Saturnusom, ki je dirkal z moskvičem. Z njim sem se kot sovoznica zapeljala nekaj kilometrov in ga opazovala, kako vozi. Bilo je neverjetno, kako je čutil dirkalnik, kako odločno in agresivno je vozil. Sama sem bila takrat mnogo bolj previdna pri sekanju ovinkov ali vožnji čez velike kamne, ker nisem hotela uničiti dirkalnika. Moj vzornik je bil Walter Röhrl, občudovala sem tudi Michelle Mouton, ki se je prebila v svetovni vrh. Nanjo sem gledala drugače, ker sem vedela, kaj vse je morala prestati kot ženska, da se je lahko uveljavila v tem takrat tako zelo moškem športu.

Ali je včasih dekle teže prišlo v reli kot danes?

Težko je bilo takrat in težko je tudi danes. Čeprav danes s pomočjo medijev in marketinga mogoče lahko laže vsaj začneš z dirkanjem. Takrat sem bila posebnost, na katero so mnogi gledali kot na nekaj nepotrebnega, kot na nekakšen privesek. Opazk na moj račun je bilo veliko, a sem skrbela le za to, da sem v vožnji uživala. Ko so mi dodelili reklamni renault 5 alpine, so mnogi sotekmovalci začeli negodovati, da je škoda avtomobila, da ga bom takoj spravila v jarek. Tudi pri Renaultu so me vzeli v začetku malce bolj z lahkoto, a ko sem leta 1983 na reliju Saturnus dosegla deveto mesto v skupnem seštevku in četrto v državnem, ni nihče omenil, da sem na asfaltu vozila s pnevmatikami za makadam, ker si drugega nisem mogla privoščiti. A kot ekipa smo bili za tisti čas vseeno zelo zgledno organizirani, pravi prijatelji.

Vam je ženska intuicija kaj pomagala?

Da, intuicija mi je velikokrat pomagala. Ko sva s sovoznico enkrat trenirali na reliju v Srbiji, sem vse ovinke vozila na polno. A nekaj mi je potem reklo, naj vozim malce previdneje, in v tistem trenutku nama je naproti pripeljal tovornjak. Vse se je srečno končalo, sovoznici Špeli ni bilo jasno, kako sem vedela, da bo takrat pripeljal tovornjak. Sicer sem se znala predvsem dobro zbrati, moj slog vožnje je bil, da sem stopnjevala tempo iz ene hitrostne preizkušnje v drugo. Bila sem tudi zelo pazljiva do avtomobila in čutila sem veliko odgovornost do sovoznika ali sovoznice. Ko sem kasneje nastopala eno sezono na gorskih dirkah, sem bila sama v avtomobilu in občutek je bil povsem drugačen, ker sem lahko vozila neobremenjeno.

Na krožnih dirkah se dekleta verjetno laže uveljavijo kot v reliju.

O, seveda so me zanimale tudi krožne dirke, a žal nikoli nisem imela priložnosti, da bi se poskusila tudi na dirki na stezi. Že gorske dirke so mi bile zelo všeč, posebej pa sem uživala, ko smo na kakšnem reliju vozili superspecial in so nas na start spuščali na deset sekund, pa sem kmalu ujela počasnejšega dirkača pred seboj. To prehitevanje, boj z drugim dirkačem, to mi je ležalo, prav uživala sem. A za kaj več kot reli ni bilo denarja. Verjamem pa, da se dekletom tudi na krožnih dirkah ni lahko dokazovati.

Ali vas je kdaj zanimala vloga sovoznice? Kakšen je bil vaš odnos do sovoznika, sovoznice, kako pomemben del posadke je?

Nikoli me vloga sovoznice ni zanimala, jaz sem hotela le voziti. Sovoznik je zelo pomemben del posadke, še tako dober voznik brez pravega sovoznika ni nikoli dosegal vrhunskih rezultatov. V avtomobilu in zunaj njega se moraš s sovoznikom odlično razumeti, zaupati si morata. V karieri sem zamenjala več sovoznikov in sovoznic in z vsemi sem odlično sodelovala.

Zakaj sta reli in avtošport v celoti v Sloveniji tako zamrla? Verjetno ni vse le v denarju.

Avtošporta v Sloveniji že nekaj časa ne spremljam, zato zelo težko ocenjujem trenutno stanje. Konec koncev me nikamor ne povabijo, le sem ter tja vzdržujem stike z nekdanjimi sovozniki, sovoznicami, nekdanjimi tekmeci, svojega dela imam dovolj. Ne vem, mogoče je trenutno slovenski avtošport v nekakšni generacijski luknji. Vsak športnik mora imeti odnos do svojega športa, samo talent ni dovolj, veliko dela in odrekanja je potrebno, če želiš uspeti. Tudi če voziš samo na domačih dirkah, ne moreš napredovati. Iz vsake generacije bi morali potegniti najobetavnejše in jih spodbujati, jim pomagati. A žal se ravno tukaj vse konča. Vozniki v reliju obvladajo vožnjo, so in bi morali biti vzor vsem, predvsem pa mladim voznikom. Samoumevno bi moralo prihajati do prenosa znanja. Z denarjem se vse začne in konča, a bi poudarila pomembnost pravilnega pristopa, odnosov, skrbne organizacije, kakovostnih priprav, odlične spremljevalne ekipe...

Kakšna voznica ste v vsakdanjem življenju, kaj bi pohvalili in kaj pograjali v našem prometu?

Mislim, da sem dobra voznica. Od nekdaj sem rada vozila hitro, zdaj pa je to postalo predrago. A mislim, da se zadeve lotevajo na napačni strani, samo previsoke kazni ne bodo spametovale voznikov in voznic, veščine bi morali vozniki izpopolnjevati na poligonih z za to izobraženimi učitelji. Loviti in kaznovati bi morali najbolj problematične, več bi se moralo delati na opozorilih, kaznovali pa bi lahko tudi tako, da bi tisti denar, ki bi šel za kazen, voznik moral plačati za trening varne vožnje. Mnogo voznikov res ne razume, kaj je nevarno in kaj ne. A samo represija na dolgi rok ne pomaga. Zadnjič sem na domači cesti vozila po omejitvi, 30 km/h, in me je prehitel kolesar, za menoj je trobil možak, ki se mu je neznansko mudilo. Vsakdo bi moral pri sebi razčistiti, da vozi varno, vsak trenutek!