Glavni uredniki so bili takrat tudi direktorji podjetja, imeli pa so pomočnike za poslovne zadeve. Božo Kovač je bil ves svoj mandat tudi direktor, nekaj časa tudi Milan Meden, potem je postal direktor skupnega podjetja (LP Dnevnik) Božidar Lavrič in nato za krajše obdobje Slavko Drlje, nato pa je mesto direktorja Dnevnika leta 1982 prevzel Drago Bitenc, ki je poznal Dnevnikovo hišo od vrha do tal. Od prodaje naprej. Sploh je bil Bitenc človek, ki je želel vse vedeti in je bil tako skoraj vsako jutro prvi v Dnevnikovi hiši. Morda je bil po svoje poseben, zagotovo pa je Dnevnik uspešno vodil v najbolj kriznih časih, to je konec osemdesetih let.

Dnevnik postane delniška družba

"Štafetna palica vseh Dnevnikovih urednikov je bila spraviti Dnevnik na naklado vsaj 60.000 izvodov - to je uspelo Milanu Medenu takrat, ko sem bil jaz direktor. Seveda je bil to dolgotrajni proces, ki je bil mogoč na podlagi zaslug prejšnjih urednikov," pripoveduje Drago Bitenc in dodaja, da je med svojima mandatoma imel veliko srečo z ekipo in še posebej s finančnim vodjem Stevanom Savićem, ki je Dnevnik spravil skozi najtežje finančne težave inflacije, ko je bilo podjetje lahko uspešno le, če je ves čas hodilo po robu prepada. Dnevnik se je leta 1991 registriral kot delniška družba, Bitenc pa dodaja, da so imeli ob registraciji velike težave zaradi nepoznavanja postopkov tako s strani države kot podjetja.

Že med mandatom Draga Bitenca so se na Dnevniku začeli dogajati različni poskusi prehoda redakcije na novo računalniško tehnologijo. Več o tem nekoliko kasneje.

Bitenc je leta 1991 predal mandat novi direktorici Adi Gorjup, ki je na Dnevnik prišla z delovnega mesta namestnice direktorja republiške službe družbenega knjigovodstva. Prve pogovore za novo službo je opravila še s tedanjim glavnim urednikom Milanom Medenom. Vmes se je marsikaj spremenilo: mandat direktorja je nastopila, ko Meden že ni bil več urednik. "Ta zamenjava je za časopisno hišo pomenila velik pretres in ena mojih prvih nalog je bila vodenje procesa imenovanja novega urednika," se spominja Ada Gorjup.

Ženska roka za krmilom je časopisu dobro dela

Marsikdo je bil takrat začuden zaradi imenovanja ženske na vodilno mesto časopisne hiše, čeprav je imela dobre vodstvene izkušnje in je bila strokovnjakinja na finančnem področju. Ta okoliščina ji je kmalu prišla prav, kot se reče. Navsezadnje pa ji tudi to, kako diha časopisna hiša, ni bilo povsem tuje, saj je bil njen (pokojni) mož Mitja Gorjup sedem let glavni urednik Dela. S tako doto, če tako rečemo, se je zagnano lotila dela. V hišo je prišla z ambicijami, da iz Dnevnika naredi eno najuspešnejših časopisnih hiš.

"Temeljni problem Dnevnikove hiše je bil tisk in tudi zato smo pospešili izpeljavo modernizacije na področju priprave računalniške forme časopisa za tisk. To je bil takrat ogromen zalogaj, ki je danes v računalniški dobi videti kot nekaj povsem preprostega, v resnici pa je bil to eden največjih Dnevnikovih projektov v njegovi zgodovini," se spominja Gorjupova.

Ko se je Dnevnik odločil, da gre v proces računalniške priprave časopisa (do tiskarskega stroja) samostojno brez sodelovanja tiskarne, je bil marsikdo začuden, čeprav se je kasneje ta odločitev izkazala kot pravilna, in to kljub tedanji močni povezanosti Tiskarne Ljudske pravice in Dnevnika. "Že takrat smo razmišljali o tem, da bi zamenjali tiskarno, vendar to iz različnih vzrokov ni bilo mogoče, čeprav bi bila to racionalna odločitev, predvsem pa manj boleča, kot je bila kasneje," nadaljuje Ada Gorjup.

Uspešno je izpeljala tudi proces privatizacije Dnevnika (po sprejetem zakonu o privatizaciji), da je Dnevnik postal delniška družba. To ni bil preprost projekt, čeprav dodaja, da lahko o pravi privatizaciji časopisnega ali kakšnega drugega podjetja govorimo šele takrat, ko imajo v nadzornem svetu glavno besedo predstavniki kapitala. Ki pa so jo dobili nekako leta 2000, a s tem se je marsikaj spremenilo. Gorjupova je po odhodu z Dnevnika dejala, da se je pri vodenju Dnevnika marsičesa naučila, tudi na nekaterih svojih napakah, in to je zanjo izjemno dragocena izkušnja. Dodaja pa, da je ženska na vodilnem mestu časopisne hiše gotovo lahko uspešna, kajti to je specifično podjetje, ki ga ni vedno mogoče voditi le z golim matematičnim razumom, ampak je večkrat treba uporabiti tudi tako imenovano žensko intuicijo. Ob vsem pa je dejstvo, da je Ada Gorjup verjetno ostala v spominu večine dolgoletnih delavcev od vseh direktorjev v najlepšem spominu.

Kako je raznašalka Justi "cenzurirala" časopis

Zgodbe Dnevnika in Nedeljskega pa so tesno povezane tudi z raznašalci. Naj jih omenimo le nekaj. Družina Kostrešević iz Ljubljane je ena najbolj znanih in tudi največjih raznašalskih družin v Sloveniji. Pet sorodnikov nosi v Ljubljani, prvi pa je iz Bosne za delom v Slovenijo prišel najstarejši Milan. Za njim pa so prišli še Sretan, Veljko, Ljubiša in Sretko.

"Naj vam kar naravnost povem. Raznašalsko delo ni dovolj plačano. Vse noči smo na cestah, po dežju in snegu, in naše napore nihče ne vidi, le stranke se pritožujejo zaradi hrupa motorja," se je jezil Milan. Leta 1991 ga zbil nepreviden voznik, zato je bil kar dve leti na bolniški. "V tem delu sem dolgo. In je kar prav, da ne rečete, da sem morda eden najboljših. Jaz vem, kdo to je, naj omenim res najboljšega, lahko rečem kar vzornika raznašalcev v Sloveniji. Pokojnega Živka Šainovića, ki mu je med raznosom odpovedalo srce. Bil je najhitrejši, izjemno natančen in brez reklamacij, nekoč pa je v enem dnevu raznosil okoli 8000 izvodov časopisov. In je še danes vzor ljubljanskih raznašalcev," je klepetal Milan.

Nekdaj pa so bili v raznašalskih vrstah tudi posebneži in ena izmed njih je bila tudi Justi Borišek, ki je bila v Dnevniku zaposlena od prvega dne leta 1951. Dolga leta je delala v ekspeditu, po upokojitvi pa je začela raznašati časopis v Štepanjskem naselju. Bila je zelo stroga in je vsako jutro pregledala ves časopis, v želji, da bi svoje bralce obvarovala pred vsem hudim. In če je bilo objavljenega kaj neprimernega, bog ne daj, da kakšna preveč razgaljena dama, je celo naklado cenzurirala. Enostavno je iztrgala strani.