Gola pištola tokrat zares

Pri Američanih pravzaprav ni jasno, ali v realnosti posnemajo neumnosti, ki so se jih navzeli iz svojih filmov, ali pa filme snemajo po neumnostih, ki jih počnejo v vsakdanjem, predvsem političnem življenju. Zgodb, pri katerih človek ne ve, ali bi se krohotal ali bridko zjokal, je toliko, da bi satirik ostrega peresa, pisatelj Mark Twain, lahko napisal vsak teden kar debelo knjigo. Ena najnovejših resničnih zgodb o pameti ameriške administracije, ki je takšna, kot bi jo vzeli iz filmov Gola pištola z lani umrlim Lesliem Nielsenom v vlogi Franka Drebina, je boj proti tihotapljenju orožja iz ZDA v Mehiko. Tam ga s pridom uporabljajo narkokarteli za mlatenja med seboj, s policijo in vojsko ter pobijanje civilistov. V zadnjih štirih letih je bilo v Mehiki ubitih 40.000 ljudi, od tega, pravijo preiskovalci, 70 odstotkov z orožjem, ki so ga pretihotapili iz ZDA kot Martin Krpan angleško sol. Zato je oblastnikom v Mehiki počil film, saj se ZDA obnašajo kot slovenski "najboljši sosed", kjer za malo denarja dobite vse. Tudi Američani so malo jezni na Mehičane, saj so najboljši odjemalci in plačniki kokaina, ki pride preko Mehike, kar je finančna spodbuda mehiškemu gospodarstvu. Takšnega kupca pa ne gre zmerjati. Malo pa jim je bilo vseeno nerodno zaradi pobitih Mehičanov. Zelo jezni pa so bili, ko so v Mehiki z ameriškim orožjem ubili ameriškega tajnega agenta, ki je iskal skrivnostna pota kokaina. Staknili so glave vrhovni šefi zvezne agencije za alkohol, tobak, orožje in eksploziv (ATF) - samo Američani lahko pijačo in bombe stlačijo v eno agencijo -, da pripravijo načrt, s katerim bi enkrat za vselej preprečili, da ameriško orožje seje smrt med pripadniki prijateljskega naroda južno od Teksasa. Načrt Hitro in besno naj bi razkril, kako ameriško orožje iz teksaških trgovin, kjer sicer puške prodajajo kot jajca, konča v rokah narkokartelov. ATF je z žepnino, ki jo dobi iz zveznega proračuna, kupil nekaj sto viskokokakovostnih pušk različnih kalibrov in jih za ugodno ceno, a z odloženim plačilom, dokler posel ne bo končan, preprodal ameriškim tihotapcem. Ti so ob spremstvu ameriških agentov, da se orožja ne bi polastili nepridipravi, puške varno spravili na mehiško stran. Tam so ameriški tihotapci mehiškim kolegom prodali puške za še bolj ugodno ceno z velikim družinskim popustom na količino, slednji pa so prodali puške narkokartelom. Genialno, a z manjšo napako. Agenti ATF namreč ne vedo, kje so puške. Nikakor ne najdejo končnega naročnika in kupca. Orožje se je izgubilo v mehiških prostranstvih. Tu in tam ob truplih najdejo kakšen kos iz strogo nadzorovanega kontingenta, a kdo ga je imel nazadnje, ostaja skrivnost, podobna Bermudskemu trikotniku. Niti eden izmed morilcev namreč ni počakal na kraju zločina, da bi policajem pokazal potrdilo o nakupu ameriške puške. Izginili so najeti preprodajalci, izginil pa je tudi denar, ki bi ga ATF moral dobiti za prodano orožje in ga vrniti v opustošen zvezni proračun. Nad genialno idejo se zgražajo kongresniki, ki jim sicer ne pride na misel, da bi sprejeli strožjo zakonodajo o prodaji orožja, kajti prosta prodaja vsega, kar pobija, je največja demokratična pridobitev ZDA. Kot ris je jezen Barack Obama, ki mu že zmanjkuje prstov, da bi zamašil luknje v proračunski vreči, ATF pa ti v akciji Hitro in besno zapravi stotisoče dolarjev. Zadnje upanje je vstajenje detektiva Drebina, ki bi edini lahko rešil ATF pred svetovno sramoto.

Naslovnik neznan

Bela hiša ima res lepo navado, da ob 4. juliju, dnevu neodvisnosti, predsednik na travniku pripravi roštiljado za pripadnike ameriške armade in njihove družine. Tudi Obami ni bilo žal tistih par tisoč dolarjev in se ni izneveril tradiciji, da sam speče in postreže bojevnikom nekaj hamburgerjev, ki so v resnici bedna kopija prave pleskavice. Tam so si predsednik in vojaki s polnimi usti pripovedovali opolzke vojaške šale in premlevali dogodivščine iz vseh ameriških vojn, v katerih, z izjemo druge svetovne, je bil na koncu glavni cilj, kako se častno umakniti iz dreka, da pa bo hkrati v zgodovinskih učbenikih za tretji razred osnovne šole pisalo, da so ZDA zmagale. Toda, na tem sprejemu, tako kot na vseh prejšnjih, ni bilo nikogar iz stotridesettisočglave armade veteranov, in jih ne bo niti naslednjič, ker nekdo v Beli hiši spet ni naredil domače naloge. Češ, saj bi jih povabili, a se lična vabila vračajo s pečatom, da je naslovnik neznan. Kje za vraga so ti pogumni vojščaki, ki so ameriško demokracijo pogumno branili daleč od domovine, v iraškem pesku in afganistanskem gorovju, in tam mnogi ostali brez nog, rok, mirnega spanca, zdravja, potem pa brez služb, družine, zdravstvene nege. Niso daleč, upokojeni ramboti, in birokrati bi jih brez težav videli, če bi dvignili ritke iz usnjenih foteljev. Denimo, nedaleč od bleščečega središča v Los Angelesu. V četrti Skid Row, ki slovi po dolgi vrsti pisanih šotorov in hišk iz lepenke in pločevine, med katerimi se s plastičnimi vrečkami v rokah ali porivaje vozičke iz supermarketov, polne krame, kot duhovi premikajo od alkohola in mamil zadeti nekoč slavni bojevniki. Za smrdečimi cotami se namreč skrivajo ameriški vojni veterani, odsluženi vojaški človeški material, zavržen, potem ko je leta in leta po svetovnih bojiščih krvavel in čuval najsvetlejše ameriške vrednote, kot je, denimo, brezpogojna skrb za sočloveka. Osem tisoč jih je samo v Kaliforniji, največ prav hiškah in šotorih v Skid Rowu, ki pa nimajo številk. A zato jim poštarji niso mogli dostaviti naših vabil na roštilj s predsednikom, začudeno zevajo birokrati iz Bele hiše. Vsak osmi ameriški brezdomec je zvesto in častno služil v armadi. Tistim v Skid Rowu in vsem preostalim veteranom, nekdanjim tankistom, pilotom, specialcem, marincem, ki kot brezdomci tavajo od Atlantika do Pacifika, pa res ne morejo dostaviti vabil. In tako oblečeni tudi ne sodijo na trato pred Belo hišo.