Deveti in enajsti člen

Predmet polemik, ki so se dostikrat spustile pod vsakršno v omikani družbi še znosno mejo, je bil med drugim predlog sprememb Pravilnika o potrjevanju učbenikov, po katerem po novem (9. člen) "na predlog javnih zavodov ministrstvo, pristojno za šolstvo, enkrat letno (praviloma aprila) na svoji spletni strani objavi potrebo po novih učbenikih v osnovnih in srednjih šolah za posamezen predmet". Po ogorčenih reakcijah založnikov je bil naposled umaknjen pristavek, ki bi šolsko založništvo v nekaj letih ukinil, namreč da "v postopek potrditve učbenika lahko predlagatelj predloži samo učbenike, za katere je bila objavljena potreba". Ali korak nazaj pomeni, da šolski založniki ne bomo opravljali potrebe le enkrat na leto ali celo več let in da nam svojih urednikov za vmesni čas ne bo treba poslati na MŠŠ učit pristojne, kam vtakniti vejico in kam ne ter kako izračunati, koliko milijonov bi avstrijski model oskrbe z učbeniki v resnici izpulil iz državne zakladnice? Se bomo založniki poslej vsako leto 1. aprila ugnezdili pred računalniške ekrane in prežali, kdaj bodo na spletnih straneh MŠŠ objavljene potrebe? In kaj po tem? Tega MŠŠ (še) ni povedalo.

Četrti člen Pravilnika o spremembah Pravilnika... pa spreminja prvi odstavek 11. člena v tole: "Recenzenta, ki poda oceno skladnosti učbenika s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok, ki opredeljujejo predmet oziroma poklicno področje ustrezne smeri, določi komisija, ki lahko pri tem upošteva tudi predlog predlagatelja." Lukšič je to spremembo pojasnil takole: "Praviloma je zavod dobival pozitivno recenzijo, zato ker je obstajala velika verjetnost, da so založniki, če so dobili negativno recenzijo, pač naročili novo. To so delali toliko časa, dokler niso dobili pozitivne recenzije. Da se to ne bi več dogajalo, smo to spremenili in recenzenta zdaj imenuje zavod."

Naj bo ministru odpuščeno glede na to, da red na šolskem dvorišču dela šele od zadnjih volitev naprej - zasedba na večini učbeniških založb ima mnogo daljši staž -, ampak tale je bosa. Razumljivo, da na zavod pošljemo pozitivno oceno! Potem ko recenzent odda predloge za dopolnitve in popravke, urednik in avtorji gradivo popravijo in učbenik vložijo v potrditev s pozitivno oceno recenzenta. Poskusite, pa vozite svoj avto s popolnoma izrabljenimi zavorami od enega tehničnega servisa do drugega, dokler se vas pri desetem ne "usmilijo" in vam izdajo potrdilo, da je vaše vozilo tehnično brezhibno. Srečno pot!

Latinum est kul!

Lani nam je veselo decembrsko vzdušje skalilo strahovito razkritje, da so se naši petnajstletniki v mednarodni raziskavi Pisa po bralni pismenosti postavili ob bok mladim Grkom. V podpovprečje. Le dan, dva pozneje pa je naš modri minister vzradostil staro in mlado z idejo, "da se v večino osnovnih šol latinščino ponovno uvede kot obvezni učni predmet v vsaj eni paralelki od 6. do 9. razreda ter kot obvezni predmet v vseh štirih letih gimnazije, vsaj v enem razredu vsakega letnika". Absurditas absurditatum! Tako bi po njegovem mnenju lahko "povečali disciplino v mišljenju in prispevali k dvigu bralne pismenosti".

Te ideje mi kot latinistki ni bilo dano preslišati, in v mislih mi odzvanja še danes, čeprav je minister nanjo bržkone že pozabil. Pripravljamo namreč učbenik za latinščino v osnovni šoli. Saj vem: pomislili ste, kako so se nam v zenicah zasvetlikali evri, pa hajd v pripravo učbenika! Pa ni bilo tako. Gre za učbeniški dvojček za začetno učenje latinščine, ki smo ga na predlog klasičnega filologa z doktoratom pripeljali k nam s Cambridga. Prvi del so lani na Otoku natisnili že osemnajstič, a slovenska naklada bo skromna, saj bo namenjena le eni šoli. Učenci bodo lahko ta učbenik tudi zares uporabljali in ne samo gledali. Prilagodili ga bomo rabi slovenskih otrok, pred tiskom pa ga bosta pregledala dva recenzenta iz našega "grozda". Postopek potrditve ne bo potreben.

A poglejmo, kakšen bi bil ta postopek, če bi Lukšič udejanjil svojo idejo in v osnovno šolo vpeljal latinščino. Pustimo vprašanje, ali je za toliko šol sploh na voljo dovolj učiteljev, pomislimo na učbenik, iz nečesa se je pač treba učiti, in znano je, da je knjiga še vedno najboljše sredstvo.

Komisija, potrebujemo recenzenta! Z znanstvenim naslovom za latinščino, ki bo kompetenten, da lahko "poda oceno skladnosti...", a da ne bo ena od jagod iz našega "grozda" in že zato "okužen" ter potencialno osumljen koruptivnega dejanja. Takšne grozde je namreč po ministrovem mnenju treba razbiti (izrečeno na okrogli mizi v Trubarjevi hiši literature 6. junija). Cenjeni člani komisije, preostane vam samo eno: da nam določite strokovnjaka iz tujine. Naj bo tudi iz Grčije*, samo da bo "vaš".

Naj leti perje!

Peti člen Pravilnika o spremembah Pravilnika... dopolnjuje 18. člen z odstavkom: "Če komisija po izidu učbenika prejme obvestilo o domnevnih strokovnih napakah v že potrjenem učbeniku, določi recenzente, ki podajo ponovno oceno o skladnosti učbenika s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok. V kolikor je iz recenzij razvidno, da učbenik vsebuje strokovne napake, se sklep o potrditvi učbenika razveljavi, stroške dodatne recenzije pa krije predlagatelj učbenika."

Nezaslišano, komisija je določila recenzenta, ki je slabo opravil svoje delo! Ušle so mu strokovne napake! Učbenik gre torej med star papir in komisija poišče novega recenzenta, ki bo (pa bo res?) svoje delo opravil temeljiteje od prejšnjega. Na stroške založbe, seveda!

Priznam, da komaj čakam, kako se bo tole z "državnimi" recenzenti obneslo v praksi. Ko se bosta strokovnjak A, ki je napisal učbenik, in strokovnjak B, predstavnik "države", ki ga je ocenil negativno (le kdo od strokovnjakov, ki premore količkaj strokovne poštenosti, se bo pustil ujeti v to mrežo?), srečala na visokošolskem hodniku. Po mojem bo letelo perje!

Šolski založniki vendarle ostajamo (zmerni) optimisti, nekateri smo že predolgo v tem poslu, da ne bi upali še na Pravilnik o spremembah Pravilnika o spremembah Pravilnika o spremembah Pravilnika o spremembah Pravilnika o potrjevanju učbenikov. Vse do Pravilnika, ki bo odpravil potrjevanje, ta smešni relikt neke preteklosti, na katero neredko nočemo biti več ponosni. Vojski državnih uradnikov sicer privoščimo službo, nekaj morajo početi, ne gre, da bi brezdelno gledali v zrak. Tako so lani šole (in založnike) osrečili s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju učbeniških skladov. "Šola lahko nadomesti le iztrošene, odkupljene in uničene učbenike oziroma dokupi potrebne, manjkajoče izvode za izposojo v prihodnjem šolskem letu." To za učitelje pomeni: če je v učbeniškem skladu za slovenščino učbenik A, ne sanjarite o učbeniku B, naj je še tako čudovit in naj se vam učbenik A zdi še tako neprimeren. Da bi res držalo kot pribito, so šolam takoj po objavi Pravilnika v Uradnem listu (7.5.2010) poslali še okrožnico (12.5.2010): "Naslovov učbenikov ne menjajte!"

Založniki smo pred tem dobivali z zavoda za šolstvo sveže sklepe o potrditvah novih učbenikov, in ko so bili ti v tiskarni oziroma že natisnjeni, smo izvedeli, da jih šole ne smejo kupovati. (In zato se je ena od naklad pred kratkim znašla pred vrati MŠŠ.)

Odpikslajmo mozolje!

"Trg, produkt, dogodek, investicija, povpraševanje, konkurenca, dodana vrednost in še mnogo tega so samo en slišno-vidni delček prodora te logike, ki vse bolj na polno goni ta svet iz krize do krize. In najeda tudi trdnost šolstva. Čedalje večkrat slišimo, da je šola za to, da se proda čim več delovnih zvezkov in učbenikov. Da se organizira izlete v prid določenih vej gospodarstva, da moramo šolski koledar prirediti tej ali oni veji turizma in da moramo otroke učiti predvsem v dejavnostih, kjer bodo dobri potrošniki. Ta sodobni aggiornamento je za šolo poguben."

Minister za šolstvo, po novem pa tudi za visoko šolstvo, skorajda ne izusti več besede, ne da bi hkrati izrazil svoj globoki prezir do podjetništva. Do gospodarstva. Do panog, skratka, ki mu iz meseca v mesec polnijo žlico, ki jo nosi v usta. Ceterum censeo editores esse delendos. Generacije, ki danes drgnejo šolske klopi, jutri ne bodo avtorji učbenikov, ne bodo ne lektorji ne uredniki ne založniki, ne bodo ne knjigarji in ne tiskarji, ne bodo ne žičničarji ne hotelirji ne gostinci in ne učitelji smučanja. Živele bodo od besed o vrednotah, ki jih danes polaga minister na srce staršev, učiteljev in ne nazadnje otrok v uvodni poslanici oglasne priloge ene od visokonakladnih revij v začetku junija. V prilogi, kjer se šolarjem dobrika "Najbolj jezičen MOBI vseh časov" za 75 evrov, malo naprej pa jih mozoljav deček navdušuje za kapsule (ena na dan tri mesece), s katerimi lahko "odpikslaš" mozolje. Čestitam uredništvu revije - za ministra kot uvodničarja oglasne priloge!

Še poziv novemu ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo: pošljite okrožnico fakultetam, pa naj sporočijo študentom in diplomantom, naj gospodarskim družbam nikar ne pošiljajo prošenj za zaposlitev ali kakršno koli drugo obliko dela. Še posebej skrbno naj se ogibajo založb. Da jih ne pogubi "interes pogoltnosti".

Kratko o učbeniških skladih, delovnih zvezkih in e-gradivih

Podpiram (ukinitev delovnih zvezkov, op. B.A.), ker pac ne podpiram mafije, ki sluzi z tiskanjem delovnih zvezkov in vsiljevanjem otrok k nakupu le teh. Dandanes imamo internet in se lahko vse naloge dobi na internetu zastonj!!!!!

To mafijo je treba enkrat ustaviti in jih obsoditi, ker ni prav, da tako kradejo denar ljudem. Jaz ne moram imeti otrok lih zaradi te mafije, ker mu ne moram zagotoviti normalnega in dostojnega zivljenja v teji drzavi.

"Anti NWO", predlagam.vladi.si, april 2011

***

Se strinjam (z ukinitvijo delovnih zvezkov, op. B. A.). In ne samo to - ukiniti je potrebno tudi učbenike v klasični, tiskani obliki! Za tako ceno, kot jo sedaj plačujemo starši za vse potrebščine, delovne zvezke in učbenike pa ostali material za "brezplačno" šolo, bi otroku že lahko privoščili prenosnika ali pa i-Pad z že naloženo enakovredno vsebino po učnih načrtih (torej vsebino delovnih zvezkov in knjig)...

"mialuna", predlagam.vladi.si, april 2011

Učbeniške sklade je vpeljal minister dr. Slavko Gaber sredi devetdesetih, s Pravilnikom o upravljanju učbeniških skladov leta 1997 pa so postali na osnovnih šolah obvezni (nov pravilnik, a brez bistvenih sprememb, je leta 2002 sprejela ministrica dr. Lucija Čok). Vpliv učbeniških skladov na založnike se tisti čas ni zdel posebej problematičen - zaradi uvajanja devetletke so bili potrebni novi učbeniki in polnjenje skladov je bilo pogostejše. Poleg tega še ni bilo mogoče predvideti, kaj se bo z učbeniki v skladih dogajalo v naslednjih letih. Šole so jih namreč izposojale za odškodnino, ki so jo morali vsako leto plačati starši, in to v višini ene tretjine nabavne vrednosti učbenika. Šoli se je kupnina za učbenik povrnila v treh letih, in pričakovati bi bilo, da bi po treh letih rabe učbenike iz skladov peljali v star papir. Pa jih niso, vsaka nadaljnja izposoja je namreč že prinesla dobiček. In tako so učbeniki na mnogih šolah prehajali iz rok v roke tudi sedem, osem, devet let, v šolskih blagajnah pa so žvenketali tolarji in potem evri, dokler ni založnikom počil film. Učbeniški skladi so namreč zdesetkali število prodanih izvodov, osiromašili avtorje, založnike, tiskarje in knjigarje ter odebelili šolske blagajne. Knjigarne, kamor so se pred leti celo zapriseženi nebralci zatekali po šolske knjige, so danes, če so preživele, ropotarnice s kičastimi "barbie" zvezki, peresnicami in nahrbtniki ali pa elitni klubi za čudake, ki se še vedno "oklepajo starega, preživelega načina" ("mialuna" iz predlagam.vladi.si) in kupujejo knjige.

MŠŠ si je po očitkih in vloženih tožbah založnikov zaradi domnevno nezakonitega "dajanja v najem" avtorskopravno zaščitenega gradiva (pisci in drugi avtorji pri učbenikih so ostali brez odškodnine, ki sicer pripada avtorjem kot knjižnično nadomestilo za izposojo v splošnih knjižnicah) umilo roke tako, da je izposojevalnino za osnovnošolske učbenike kratko malo ukinilo. Natančneje, začelo jo je "sofinancirati", in to v celoti, 100-odstotno.

Reakcija založnikov na vse slabše pogoje delovanja zaradi učbeniških skladov je bilo povečanje obsega izdajanja drugih, dodatnih učnih gradiv, zlasti delovnih zvezkov. Njihovo potrjevanje je sicer MŠŠ leta 2006 odpravilo z enim od svojih pravilnikov, a to učiteljev ni bistveno odvrnilo od njihove uporabe. Vse do lani, ko je ministrstvo pritisnilo na ravnatelje z zahtevo po krčenju rabe delovnih zvezkov, odločitev o tem, kaj in kako se bo delalo na šolah, pa v dobršni meri preložilo na ramena staršev. To pomeni, da starši, ki jim že leta ni treba kupovati učbenikov, zdaj prek svojih svetov določajo najvišjo vrednost gradiv zunaj skladov, ki jih sme učitelj zahtevati pri svojem predmetu. Upad rabe tovrstnega gradiva je bil že lani očiten. Na naši založbi pa smo pri analizi lanske prodaje in letošnjega povpraševanja opazili, da imajo otroci iz manj spodbudnih okolij očitno na voljo manj učnih gradiv kot drugi. Razlike se utegnejo še poglabljati, saj ne kaže zanemariti niti dejstva, da določen odstotek staršev svojim otrokom vendarle kupi tudi nove učbenike, naj bo iz higienskih razlogov ali pač zato, ker se jim vlaganje v znanje otrok zdi nekaj normalnega in so jim na ta račun morda celo pripravljeni odreči kako e- ali i-igračko.

Posledic "modernega" poučevanja, naj govorimo o učenju "od daleč" iz starih posvaljkanih učbenikov ali pa o metodi "kopiraj-prilepi", se dobro zavedajo tudi učitelji, nekateri na to tudi opozarjajo, a njihov glas za ministrstvo očitno nima nobene teže. "E z vezajem" je sploh še ena od zablod, ki zadnji čas pogosto obvisi v zraku, ko govorimo o učenju in poučevanju ter o učbenikih. E-gradiva so obsedla že prejšnjega ministra in njegove "strokovnjake", polna usta pa jih ima tudi sedanji, čeprav se je izkazalo, da so mnoga izmed e-gradiv, ki jih je velikodušno financiralo že ministrstvo pod Zverom, e-zmazki tako po jezikovni, strokovni in didaktični kakor po likovni in uporabniški plati, zato ne preseneča, da jih uporablja le pičla desetina učiteljev. Čuditi se kaže tudi staršem, ki bi sicer enoglasno pritrdili, da otrokom bolj kot e-starši (internet), e-igre in e-prijatelji (facebook ipd.) koristijo njihova družba, sproščena igra na svežem zraku in druženje z vrstniki, pa četudi se kdaj zravsajo. A po drugi strani bi odprtih rok sprejeli e-, kadar gre za izobraževanje, še več, tiskane učbenike (potemtakem tudi knjige, mar ne?) bi poslali na smetišče zgodovine, otroke pa učit se pred računalniški zaslon. Ker naj bi bilo to zastonj! "E-ju" nihče ne uide, pa tudi ne kroničnim bolečinam v vratu in križu, mravljinčenju v rokah, okvaram zapestja in drugim nadlogam, ki si jih človek pridela z računalnikom. Priporočila zdravnikov, da naj otroci pred ekrani (računalnik, TV) ne preživijo več kot dve uri na dan, so za MŠŠ bržkone enako brezpredmetna kot strokovni argumenti glede skladov in potrjevanja.

Kako naprej? Ples mačke (ministrstva) in miši (založnikov), ki se je v novi državi začel že pred več kot desetletjem, nas je sčasoma vse utrudil. Priprava šolskega gradiva postaja vse bolj mučna, strokovnjaki z znanjem in ustreznimi izkušnjami so večinoma izgubili voljo in motiv, da bi sodelovali pri pripravi gradiv. Založniki znižujemo naklade pod mejo stroškovne vzdržnosti, nekatere učbenike pa ukinjamo sami, saj bi bil natis preveliko tveganje. Na šolah vladata zmeda in strah, učitelji in knjižničarji se na založnike obračajo s prošnjami, naj jim učbenike in delovne zvezke kar darujemo, saj si jih očitno ne upajo ne kupovati ne pričakovati nakupa od staršev. In pri tem seveda ne pozabijo dodati, da "to delajo vsi drugi založniki". Idealna pot do razmer za razvoj - "garažnega" založništva. Ko bo vse dobro, samo da bo!

* Navajanje Grčije oziroma Grkov je v obeh primerih povezano z njihovo ureditvijo učbeniškega trga in tudi šolstvom na splošno. Kot je na okrogli mizi o učbeniški problematiki na Slovenskem, ki je bila 15. junija v Cankarjevem domu, pojasnil direktor glavne pisarne Evropskega združenja šolskih založnikov (EEPG) Preben Späth, je Grčija edina država v EU, ki nima prostega učbeniškega trga in je za vsak predmet dovoljen en sam učbenik, ki ga "požegna" oblast in tiska državni založnik. A po drugi strani deluje svobodni učbeniški trg, namenjen zasebnim šolam. Povedal je še, da učbeniških skladov v tej obliki razen Slovenije ne pozna nobena država v Evropi. Na posvetu, kjer so sodelovali avtorji in uredniki učbenikov ter pedagogi, ni bilo opaziti nikogar z MMŠ in iz novinarskih vrst, Preben Späth, ki je med obiskom v Sloveniji želel spoznati ministra (pred petimi leti ga je sprejel takratni minister dr. Milan Zver), pa je bil zavrnjen, češ da "se pustijo tudi ljudje iz tujine instrumentalizirati za interese pogoltnosti in da komentirajo zadeve, ki jih ne poznajo" (RTV, Dnevnik, 16.6.2011). MŠŠ je še dodalo, da je "širjenje neresničnih vesti in zavajanje javnosti kaznivo dejanje". Je bil svareči prst uperjen v gospoda Spätha, založnike ali morda novinarje?

Bronislava Aubelj je glavna urednica založbe Modrijan.