V prvem, kratkem filmu ameriške režiserke Debre Granik Snake Feed iz leta 1998 je prizor, v katerem družina gleda svojega hišnega ljubljenčka, kačo, kako zaduši in poje miš. Prizor se ponovi v njenem celovečernem prvencu Do kosti (Down to the Bone, 2004), ki je pravzaprav razširjena, v detajle razdelana zgodba kratkega filma. Junakinja se bori z lastno zasvojenostjo s kokainom, umiranjem občutkov do moža, monotonim delom blagajničarke v samopostrežni, ki jo spravlja ob pamet, in z odkritjem, da je njen ljubimec, za katerega je mislila, da se nanj lahko zanese, še bolj pomilovanja vreden narkoman kot ona. Čeprav v zadnjem filmu Debre Granik, Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010), ki je v teh dneh na ogled v ljubljanskem Kinodvoru, ni prizora s kačo in miško, ta neposredna metafora krutosti boja za obstanek drži tudi zanj.

Granikova snema filme o preživetju posameznika v kleščah življenja. Natančneje filme o ženskah, ki se ne morejo zanesti na moško pomoč, bodisi ker so moški v njihovi bližini slabotnejši od njih ali pa je njihova moč tako vihrava in nepredvidljiva, da se nanje pač ne gre zanašati. Zanesejo se lahko torej le na lastno žilavost in pamet. Režiserka je klasičen ameriški realist, s sposobnostjo ustvariti evokativne pokrajine revščine in brezupa, ob tem pa ne dopusti, da bi svet, ki ga ustvarja v svojih filmih, postal zgolj eksotika, sama pa zgolj turistka v svetu revščine in obupa.

Do kosti je film brez prave zgodbe. Prikazuje izsek iz življenja junakinje Irene (Vera Farmiga) od trenutka, ko se znajde na dnu, do možne rešitve iz brezna. Če ima film kakšno hibo, je to že rutinska, skoraj neizogibna pripovedna struktura filmov o zasvojencih. Težko se je izogniti občutku, da smo zgodbo že nekje videli. Vendar ima Granikova odlično oko za milje svoje junakinje, mestece na severu države New York, polno ameriških zastav in služb brez perspektive, v katerem gospodarska kriza odseva človeško potrtost. Prizor, v katerem junakinja tiho nori med svojo monotono službo, bi lahko služil kot povzetek njenega življenja: inteligentna in živahna ženska, ki je podlegla svoji zasvojenosti in okolju, v katerem lahko opazimo korenine tistega, kar jo je potisnilo v zasvojenost. Režiserki je v prid, da razume kruto dejstvo, da odrešitev ene osebe pogosto pomeni propad druge. Ko Irene zapusti svojega ljubimca, zasvojenca, vemo, kot ve tudi on sam, da bo brez nje propadel in verjetno umrl. Vemo pa tudi, da je to edini način, da se Irene pobere.

V nasprotju z epizodno strukturo zgornjega filma je Na sledi očetu napeta srhljivka, pravzaprav sodobni ruralni film noir. Junakinja je spet močna ženska, ujeta v situaciji, ki bi jo lahko zadušila, kot tista kača miško. Toda za razliko od Irene sedemnajstletna Ree Dolly ostaja nedotaknjena od mamil in nasilja okolja v odmaknjenih, revnih predelih gorovja Ozark v zvezni državi Missouri, med redko posejanimi hišami in avtodomi, ki bi jim že težko rekli vas. Takšna pokrajina trdih ljudi, nasilja, sorodstvenih vezi in prezira do organov države, tukaj v obliki šerifa, je sicer priljubljeno okolje za nasilne (moške) ameriške filme. Spomnite se samo ruralne grotesknosti in sadizma filma Odrešitev (Deliverance, 1972) Johna Boormana. Granikova nam ta svet pokaže skozi oči samozavestnega in upornega dekleta. In pod vsem blatom, grožnjami in nasiljem ji uspe najti tudi nekaj človeškega, nekaj ženske solidarnosti, četudi so motivi zanjo zapleteni.

Ree (odlična Jennifer Lawrence) živi z mamo, ki se je pod pritiskom okolja vdala in se umaknila v nemo norost, in skrbi za mlajša brata in sestro. Oče, ki se kot mnogi v teh krajih ukvarja z domačo izdelavo metamfetaminov, je izginil. Šerif ga išče, ker bi moral priti na zaslišanje k sodniku. Kot varščino je oče zastavil hišo in zemljišče, na katerem družina živi. Če ga Ree ne bo pravočasno našla, bo skupaj z noro mamo, bratom in sestro izgubila vse in ostala brez strehe nad glavo.

Ree se po potrebi sicer lahko obrne na strica, a je tudi on nepredvidljiv in nagnjen k nasilju, kar ga dela nezanesljivega. V resnici se Ree lahko zanese samo nase. Od začetka vidimo, da je prevzela odgovornosti tako matere kot očeta. Kuha za brata in sestro, a ju nauči tudi streljati. "Cel kup stvari je, ki se jih ne smeš več bati," reče bratcu, ko se ta zgraža nad čiščenjem ubite veverice.

Njeno iskanje očeta ima formo tradicionalne detektivske zgodbe. Pot jo vodi od ene osebe do druge, od očetovih sumljivih znancev do bivše ljubice in naprej vse globlje v srce teme. To srce teme je za Granikovo srce patriarhata v njegovi najbolj osnovni in brutalni obliki. Na vrhu so moški, ki se jih bojijo celo bližnji sorodniki, in potem so tu podrejene ženske, ujete med samoohranitvenim nagonom, ki jih ne odvrača od nasilnih dejanj za zaščito svojih moških in sveta, v katerem živijo, ter podtoni človečnosti in občutki solidarnosti. Kar pomeni, da so pripravljene tudi pretepsti junakinjo, samo da lahko rečejo njenemu stricu, da "se niti en moški tukaj ni dotaknil te nore punce". Ampak tudi v trdoti teh žensk je razbrati nekaj nasprotujočega.

Film uspe kot triler ne samo zaradi scenarija Granikove in Anne Rosellini po romanu Daniela Woodrella, ki gledalcu omogoča, da se identificira z junakinjo in skupaj z njo odkriva vse bolj zastrašujoče podrobnosti o izginotju očeta. Granikova tudi odlično niansira razpoloženje v prizorih. Ko soseda prinese Ree in njeni družini hrano in električno žago na posojo, čutimo solidarnost revnih ljudi na podeželju in moč krvnih vezi med sorodniki. Ko pa nato vpraša Ree, ali je izvedela kaj o očetu, se razpoloženje stemni in dobra soseda postane subtilno grozljiva. A nič ni enodimenzionalno. Tudi pri najbolj nevarnih likih lahko na trenutke razberemo sočutje do junakinje. Film se tako izogne demonizaciji revnega podeželja in hkrati banalni idealizaciji "preprostih" revnih ljudi. Skoraj vsak prizor nam daje vedeti, da gledamo samo eno plat tega sveta, in nakazuje, da obstajajo tudi druge.

Režiserka pa ne dosega mojstrstva samo v vizualni upodobitvi pripovedi, ampak tudi ustvari učinkovito zvočno pokrajino. Pot junakinje spremljajo zvoki tekoče vode, lajajočih psov, mukanje krav za ograjami, žalostne gorske pesmi, žvenketanje železnih vrat, zvoki korakov po suhem zimskem listju in oddaljeni streli pod temačnim nebom.

Na sledi očetu je klasična srhljivka, ena najboljših, kar jih je ameriški film ponudil v zadnjih letih, in še en režiserkin portret ženske in bremena, ki ga nosi. Brez uporabe besede patriarhat nam film pokaže, kaj ta pomeni za žensko, ki se ni pripravljena podrediti in kot pravi junak ameriškega filma brez pritožb naredi, kar je pač treba. Tako kot v filmih Snake Feed in Do kosti nam Granikova plast za plastjo odkriva svet, v katerem živi junakinja, in kaj se v tem svetu od nje pričakuje. In nam izriše junakinjo z neverjetno notranjo močjo, ki jo črpa iz ljubezni do svoje ogrožene družine in doma ter neomajnega spoštovanja do same sebe.

Reejin položaj v družbi in njeno tiho, vztrajno junaštvo najbolje povzema prizor, ko jo na sledi za očetom neka domačinka vpraša, ali nima moškega, da bi se ukvarjal s takšnimi zadevami.

"Ne, gospa. Nimam," ji odgovori.