»/…/ Sreda, 26.6.: Osrednja slovesnost ob razglasitvi samostojne slovenske države na Trgu republike v Ljubljani. Predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan svoj govor konča z besedami, ki dajejo slutiti prihodnje dni. Prvi tanki zapeljejo iz vojašnic v Postojni, Pivki in Ilirski Bistrici in potujejo proti mejnim prehodom z namenom, da bi ponovno prevzeli nadzor nad zunanjimi mejnimi prehodi SFRJ. Ob 14.30 odjekne prvi strel vojne za Slovenijo, ki ga sproži vojak JLA. /…/
Petek, 28.6.: Poveljstvo V. armadnega območja JLA sporoči, da je izpolnilo nalogo zveznega sekretariata za ljudsko obrambo s tem, ko je vzpostavilo nadzor nad državno mejo v Sloveniji, zato ustavi vse vojaške aktivnosti, vendar to še zdaleč ni bilo res, saj so se spopadi kljub sporočilu nadaljevali. Letala bombardirajo Dravograd, Mursko Soboto, televizijski oddajnik na Nanosu, Kočevsko Reko, letališče Brnik, kolono tovornih vozil pri Medvedjeku, civilne objekte pri Šentilju... Prvi žrtvi vojne za Slovenijo med novinarji sta avstrijska novinarja, ki zgorita v avtomobilu na letališču Brnik. Prekinjeni so vsi popravni, zaključni in sprejemni izpiti na slovenskih šolah na vseh stopnjah. /…/
Sreda, 10.7.: Skupščina RS na skupnem zasedanju vseh zborov sprejme Brionsko deklaracijo. /…/«
MMC RTV SLO (A. M.)
»Ob osamosvojitvi naše države je umrlo 78 ljudi: teritorialcev, miličnikov, civilistov, oficirjev armade in obveznikov JA. /…/ Za njih in njihove svojce so številke nepomembne. Ena žrtev bi bila preveč.«
Nedeljski dnevnik (Tomaž Bukovec)
»Leto pred osamosvojitvijo je bilo do leta 2010 zadnje, ko smo zabeležili več kot 22.000 rojstev. V letih po osamosvojitvi se je namreč še približno 10 let nadaljeval trend letnega zmanjševanja števila rojstev, po letu 2003 pa je bilo število rojstev vsako leto nekoliko višje. V 2010 se je na 10.000 prebivalcev rodil en otrok več kot leta 1991.»
»V letu 1991 so bili očetje navzoči pri 9,5 odstotka porodov.«
»Najpogostejša imena za dečke, rojene leta 1991, so bila Rok, Matej in Marko. Najpogostejša imena za deklice, rojene leta 1991, so bila Maja, Anja in Nina.«
Publikacija Sloveniji za 20. rojstni dan – slovenski statistiki, spletne strani SURS
***
Drugi julijski teden leta 1991 je; nekaj dni po zadnjem strelu desetdnevne vojne. Že se krešejo prva mnenja o tem, koliko mrtvecev je potrebnih, da si vojna res zasluži naziv vojna. Kot da je umiranje in trpljenje mogoče ublažiti ali napihniti s številkami. Pa saj ne more razmišljati o tem; omamljena je od poročil in tiskovnih konferenc. V polprespanih nočeh zadnjih tednov je razgreti zrak migotal od negotovosti; z juga in vzhoda je bilo slišati bobnenje; tanki skozi Trzin in Mengeš so bili namenjeni proti letališču na Brniku, v Mostah so enega od njih zažgali; na srednješolskem centru je ravnateljica ukazala skriti rojstne podatke vseh polnoletnih dijakov, da jih ne bi vpoklicali; pa oni Marko, ki je lani maturiral, je zbežal iz vojašnice, kar čez ograjo je splezal in je zdaj doma... Zdaj pa to zatikajoče se izzvenevanje in vračanje v tirnice vsakodnevnega pehanja, ki mu nihče ne verjame.
Od Kamnika do Ljubljane se cijazita že skoraj dve uri. Mimo Trzina ne moreta; na cesti so še barikade. Brat jo pelje v starem hrošču, pred njima je pritlikavo in prašno dostavno vozilo. Moža, ki gozdari nekje sredi radomeljskih gmajn, še niso uspeli priklicati. Pomikajo se korakoma; še peš bi šlo hitreje. Tovornjaček vsakokrat, ko spelje, ovije vse za seboj v gost smrdljiv črn oblak. Vroče je, kljub jutru kakih petintrideset stopinj v senci, v hrošču pa precej več. Poskuša objeti svoj trebuh, pa se ji ne posreči. Samo poboža ga. Gromozanski je; kar težko verjame, da je del njenega telesa. Pred odhodom od doma je prosila za tri posnetke, na katerih sta z očetom, ki je precej obilen možak, ampak v teh dneh se ne more meriti z njo. Onadva v hrbet, onadva od spredaj, onadva od strani. Vsak, ki si bo kasneje ogledoval fotografije, bo pri tretji lahko rekel samo uuu!, saj njen profil tako zelo prekaša podobo drobcenega deteta, skritega v krhki materi, da vse druge oznake ostanejo brez moči.
Rok za porod je imela na dan, ko je izpred praga tetine hiše opazovala obstreljevanje stolpa na Krvavcu. Grmenje in dolgi vzporedni rumeni bliski. V globoki kleti stare sosedove hiše ji je mož uredil zaklonišče; z lopato ob vratih, s pisanim počitniškim ležalnikom na betonskih tleh in z nekaj deset litri vode v plastenkah ob stenah. Roditi bi se sicer dalo tudi v kamniškem zdravstvenem domu, ker je bilo v tistih dneh nemogoče priti do Ljubljane. Njen mož je kljub lokalnim zdravstvenim zagotovilom v nekem orumenelem priročniku, gradivu za babice iz časov takoj po drugi svetovni vojni, navdušeno prebiral poglavje Porod doma. Posebej pozorno in kajpak naglas je prebiral opozorila o anomalijah, ki zahtevajo vrhunsko izvedeno babico, in se ob tem oklical za eno od njih.
In zdaj še ta ničemur podobna pot v porodnišnico. Popadkov ni in ni. Otrok se je odločil, da se bo rodil v novi državi in v miru. Pametna odločitev za tako majhno bitje. Majhno, pa kaj še. Ker bo to njen drugi otrok, v majhnost novorojenčkov ni več povsem prepričana. Za pestovanje so res majhni, za iztisnjenje na svet pa prav gotovo ne.
Zaloška, Šlajmerjeva, vhod v porodnišnico; končno. Spominja se nemira porodnišničnih hodnikov, vendar je ta nemir danes povsem drugačen od onega pred dvema letoma. Ob posnetkih sinočnjega televizijskega dnevnika se je poskušala vživeti v občutja porodnic, ki so jih z novorojenčki na prsih umaknili v zaklonišče; zdaj selijo še zadnje postelje z materami in otroki vred nazaj na oddelke. Vse teka sem ter tja, bele halje so razpete in prhutajo, modre halje so zapete in ne prhutajo, le kak zgornji gumbek je zaradi vročine odpet. Seveda ona ob tem nehote pomisli na svojo brezobličnost in razmerja, tako drugačna od običajnih.
Približno ve, kaj jo čaka v tisti navidezni zmešnjavi. Globoko vdihne in vstopi v sprejemno ordinacijo. Uleže se na nekakšen povoščen mesarski papir. Privihra bela halja, v njej nekaj ogromnega, rdečelasega, mladega, s tri dni staro brado, najbrž čednega, s koroškim naglasom. Veste, smo tukaj iz cele Slovenije, ko je pa takole naneslo. Vrata pozabi zapreti. Iz rokavov se prikažejo ogromne medvedje šape, tudi gosto rdeče poraščene. Pomisli, da bi morale biti dimenzije ginekologovih dlani zakonsko omejene. Mudi se jim, tem šapam. Gotovo znajo biti sicer kljub velikosti nežne, toda zdaj nimajo časa. Zastoka in je okarana, ker ni sproščena. Po obstreljevanju sosednjega hriba in prebiranju Poroda doma in ob ležanju na mesarskem papirju in pri odprtih vratih in z medvedjo šapo v sebi je vendar vsaka sproščena, kaj?!
Jo pošljejo »na umetne«, ker je zaradi prometnih zamaškov prepoznana kot »pacientka iz oddaljenega kraja«. Nekaj časa razmišlja in vdano zaključi, da ji bodo popadke sprožili s kakim medicinskim zvarkom in s tem preprečili, da bi naslednjo noč rodila v koloni sredi Mengša. Nekaj nadstropij više spet nič kaj prijazen pult s kovinskimi stremeni, pa spet bela halja, tokrat z drugo moško vsebino. Bomo poskusili, kako prime tale gel; gospa, kar noge narazen. Spet nekaj kovinskega, kot nekakšna dolga žlica za čevlje. Še vedno bolje kot tista šapa, si misli in je pridna in tiha. O, poglejte, kako so ji prijeli, se že odpira! Glave pri njenih nogah pritrjujoče kimajo. Pomisli, da od pasu navzgor v neki njihovi dimenziji morda sploh ne obstaja.
Popoldne je že; zdaj je na pravem delovnem pultu, v pravem nadstropju, belih halj je manj; ob njej je mož (priročnik je pustil doma; zaloti se, da gleda njegove šapaste roke in ugotavlja, da je ničla proti Rdečemu), na prizorišču se pojavi babica. Bliža se cilju in babica je ključna oseba. Ubogati, ubogati jo mora. Pa ne, ker bi jo sicer okregala; ona bo njen vodič in krmar. Vodi jo vešče in izkušeno, v trenutku najde prave vzvode, ki bodo omehčali njeno togost in prebudili tisto zatrto intuitivno v njej, kar bo olajšalo zadnje minute. Pritisnite zdaj! Zdaj pa ne! Vem, da vam telo govori drugače, ampak počakajte. Zdaj! Zdaj ne! Ve, ve; se spomni bolečin in slabo zaceljenih brazgotin izpred dveh let. Babica krmari z glasom in s pogledom in s svojo zbrano prisotnostjo. Samo en cilj ima v glavi; obe imata istega.
Pa smo, reče možu in njej. Zdravega fantka imate. Kakšnega fantka, se čudi mož, ki je, kdove zakaj, pričakoval deklico. Kar poglejte, se ne da zgrešiti, pravi babica. Gospa, otrok ima štiri kilograme štiristo, vi pa ste brez raztrganine ali reza. Sem vam rekla, da se da, če me boste poslušali. In jo še enkrat pohvali. Pozabila je ime in obraz babice, pozabila, še preden je otrok shodil. Ime in obraz sta poniknila v megli neštetih vtisov prvih dni. Ena od ključnih svetlih oseb male drame se je še pred zadnjim aplavzom tiho umaknila v temo za odrom. Izza priškrnjenega zastora najbrž še zdaj kuka v dvorano nekega življenja in se smehlja. Morda sluti, da je pomagala še enemu zaupanju priti na svet, v katerem niti vojni ne verjamejo, da je vojna. Zaupanju v svet belih in modrih halj; zaupanju v mali gartlc pod Triglavom; zaupanju v nov dan, v katerem so dovoljene sanje.
