V začetnem obdobju je bila iz bojazni, da bi lahko zapis kdorkoli prebral, marsikatera poslikana kartica odposlana brez besedila, zato pa je bil pogosto priložen pisemski list s kuverto, ki ga je krasil enak motiv kot razglednico. Tudi v današnjem času bel prostor na razglednicah ni rezerviran ravno za intimna sporočila, temveč je predvsem prenašalec lepih pozdravov. Ali še to ne. Če smo na izletih še pred manj kot dvajsetimi leti stali v kolonah, da smo lahko oslinili poštne znamke in jih zmagoslavno prilepili na razglednice, učiteljice pa so nas v šoli v naravi podučevale, kako na hrbtišču vpadljivih fotografij čitljivo spisati domači naslov, so danes bržkone večja dopustniška preglavica visoki računi za mobilne telefone. Ti dandanes ne omogočajo le posredovanja kratkih sporočil in fotografij, temveč eden izmed domačih operaterjev s storitvijo Razglednica ponuja tudi možnost, da slikovno gradivo, ki ga posnamete s telefonom, naslovniku pošlje v obliki tiskane razglednice.

Več tisoč evrov za poslikane kartončke

Prve razglednice so torej temeljile na ilustracijah. V slovenskem prostoru so risbe zanje prispevali tudi tako eminentni ilustratorji, kot sta Hinko Smrekar in Maksim Gaspari. Slednji je najbrž najbolje poznan po likovni preobrazbi uvoženega Dedka Mraza, ki je po ukazu domačega političnega vrha moral pridobiti slovensko podobo.

Že iz zgodnjega obdobja lahko izbrskamo vrhunsko oblikovane primerke, v katere je bilo vloženega veliko ročnega likovnega dela. Ker so nekatere med njimi prave male umetnine, se na zbirateljskem trgu njihova vrednost vzpenja tudi do osem tisoč evrov.

Čeprav je fotografija na tržno sceno zakorakala že pred razglednicami, je nastopil problem, kako jo množično reproducirati. Že v zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja je rešilno bilko ponudil postopek svetlotiska, s katerim pa je bilo mogoče namnožiti le okoli dva tisoč odtisov. Sprva so črno-bele fotografije ročno kolorirali in jim dodajali različne ornamente, kot denimo cvetlice ali secesijske okvirje, leta 1920 pa so nastale že prve barvne razglednice na podlagi barvnih fotografij. Še pred prvo svetovno vojno, ko so razgledniški obrtniki sprevideli, da se njihovi izdelki prodajajo za med, so začeli tudi izdelovati bolj inovativne razglednice, kot so denimo iz usnja, lesa, izvezene v svili ali takšne, ki so se zapakirale v zloženko.

Danes se tako trgovci, založniki, fotografi kot tudi zbiratelji enoglasno strinjajo, da imata v izdelovalni verigi razglednic odločilno vlogo predvsem mojster fotografije in grafični oblikovalec. Praviloma se v vizualno polje turistov namreč najhitreje ujamejo potiskane kartice s kakovostnim posnetkom, ki pa ostaja v okvirih realnega, tako da pripomočki za plastično olepševanje, kot je fotoshop, ne sodijo med najpogostejša orodja izdelovalcev razglednic.

Kot bi sestavljali modno izložbo

Že med prvimi razglednicami so se najbolj razpasli krajevni motivi, tem pa so parirali prizori iz vsakdanjega življenja, športni dogodki ali domoljubne vsebine. "V preteklosti so bili na razglednicah veliko bolj izraziti detajli, saj je bilo na njih opaziti vsakega gostilničarja ali trgovca, medtem ko današnji izdelki slonijo bolj na atraktivnih fotografijah in dizajnu. Danes je torej bolj pomembna likovnost kot pa pripovednost posameznega kraja," ugotavlja Primož Premzl, avtor več zgodovinskih študij o fenomenu razglednic.

Na najstarejših razglednicah so bili v Ljubljani najpogosteje ujeti prizori Prešernovega (takrat Marijinega) trga, struge reke Ljubljanice ter parka Tivoli, ki je v tistem času zaradi palm, agav in drugih eksotičnih rastlin ponujal bolj atraktivno "naravno vitrino" kot danes. V sodobnosti motivika slovenskih krajev bolj ali manj stagnira. Janez Skok, prvi mož založbe Sidarta, ki med drugim izdaja tudi razglednice, v nekoliko nergajočem tonu pove: "Že ves čas se najbolje prodajajo klasične vedute in pogledi, ki zaobjemajo glavne lokacije nekega kraja. Če bi izdajali tisto, kar je nam všeč, bi najbrž že propadli." Tako se med najbolj priljubljene prizore še vedno uvrščajo Blejski otok, Ljubljanski grad, Prešernov trg ter panoramski pogled na Piran in Bohinj. Glede na to, da se mesta obnavljajo, pa je treba na razglednice vseskozi dodajati tudi fotografije novih lokacij.

Fotograf Matjaž Kačičnik meni, da je mogoče tudi klišejski pogled, ki se vriva na številne razglednice, iz nekoliko neobičajnega zornega kota ter ob pravih vremenskih pogojih, kot denimo tik po nevihti, ko se nebo razpre, zamrzniti v čudovito sliko. "Ob belih oblačkih v ozadju sem nekoč naredil 'razgledniški' posnetek hotela Slon, čeprav ta stavba ni ravno arhitekturni biser," kot enega izmed primerov ponudi sogovornik. Dodaja pa še, da imajo naročniki (običajno založbe, turistični uradi ali posamezne občine) včasih nemogoče zahteve, saj so mu v eni izmed slovenskih občin (te ni želel imenovati), ki ne premore posebnih naravnih lepot niti kulturnih znamenitosti, pod nos pomolili fotografijo Bleda in dejali: "Takšno razglednico želimo imeti."

Turisti razgrabijo predvsem tiste kartice, ki s projekcijo prepoznavnih motivov na košček kartona odslikavajo imidž obiskane destinacije, saj želijo naslovniku čim bolj nazorno vizualno predstaviti kraj, v katerega so pripotovali. Razglednica pa mora biti tako zasnovana, da bo tudi v prejemniku prebudila željo odpotovati na lokacijo, ki se mu ponuja na kosu papirja. "Motivi na razglednicah so pomenljivo povezani s pričakovanji in željami glede turističnega doživetja, saj simbolizirajo poželenja in fantazije, ki so ključni za spodbujanje turistične potrošnje," v delu Postcards from Malta zapiše Marion Marwick.

"Fotografiranje za razglednice je nekaj podobnega kot oblikovanje izložbe v trgovini, saj naročniki od nas pričakujejo, da bomo v nekem okolju v kader ujeli le všečne in pozitivne stvari, medtem ko se neprijetno zakrije in predre," pravi fotograf Rafael Marn. Dodaja še, da je treba pri ustvarjanju takšnega izrazito komercialnega izdelka pozabiti na umetniške pretenzije in se podrediti nekoliko bolj kičoidnemu pristopu. Pri tem se je nujno okleniti obrtniške korektnosti, ki narekuje skrbno preračunljivost glede vremenskih pogojev, svetlobe ali časa dneva, ko bodo nastali posnetki.

Marn, ki mi že v začetku pogovora da vedeti, da samo od fotografiranja za razglednice pri nas ni mogoče živeti, pa se v areni razgledniške fotografije ne prodaja za vsako ceno. Nekaj banalnih ponudb je že zavrnil. Založba Sidarta ga je recimo prosila, naj fotografira trg v Logatcu, a ker je ta po njegovem takšno arhitekturno skrpucalo, njegove neestetske podobe ni želel prodajati naprej drugim ljudem.

Pozdrav z Rožnika

Zlato obdobje pošiljanja in zbiranja razglednic je vpeto med leto 1897 in konec prve svetovne vojne, ko so se oblikovala tudi prva zbirateljska društva; nemško društvo Kosmopolit je denimo že tedaj štelo okoli deset tisoč članov. Še pred iztekom 19. stoletja se je namreč znotraj Evrope razbohotil potovalni promet. Ljudje so množično odhajali na izobraževalna popotovanja, še bolj pa sta se jim prikupila zdraviliški in planinski turizem. In če niso poslali razglednice iz vsake planinske koče ali zdraviliškega kompleksa, so si to skorajda očitali kot greh. Tudi ko so se tedanji prebivalci Ljubljane povzpeli denimo na Rožnik ali Šmarno goro, so ta podvig spominsko ovekovečili z razpošiljanjem "porisanih kartončkov"; v zlatem obdobju se je nakopičilo štirideset različnih turističnih upodobitev Rožnika, na katere je svoj podpis velikokrat primaknil tudi tam živeči Ivan Cankar, ter kar sto risb in fotografij Šmarne gore. Trg se je hipoma prilagodil tej modni muhi in tako so vse od konca 19. stoletja pa do prve svetovne vojne razglednico s svojim motivom imele tudi najmanjše mestne ulice ali zakotni kraji na podeželju, pa tudi posamezne trgovine, gostilne, kavarne ali hoteli. Po nedeljskem obedu si lahko torej znancem sporočil tudi, katere dobrote je konzumiral tvoj želodec.

Medtem ko so na Turizmu Ljubljana lani prodali vsega okoli 16.600 turističnih kartic, je časopis Gorenjec leta 1902 poročal o enem izmed blejskih trgovcev, ki je v eni poletni sezoni prodal dvanajst tisoč razglednic, čeprav ni bil edini ponudnik. Zaradi množičnega povpraševanja se je v tistem času razrasla prava razgledniška industrija, ki je zagotavljala kruh na stotisoče risarjem, izdelovalcem papirja, tiskarjem in koloratorjem. Litografske in fototipske tiskarne, ki jih je na prehodu iz 19. v 20. stoletje posrkalo v serijsko produkcijo, so se povečini hranile le zavoljo izdelovanja razglednic. Da je posel zares cvetel, priča tudi podatek, da je Ljubljano do druge svetovne vojne z razgledniškim materialom zasipalo okoli sto založnikov, kar nekaj celo iz tujine. Dandanes se je v nasprotju z nekdanjimi velikanskimi obrati število zaposlenih v tej obrti skrčilo na minimum. Marko Čufar denimo v foto studiu Prezlc sam fotografira, oblikuje razglednice ter jih pripravlja za tisk, pri nekaterih opravilih pa mu pomaga le njegova žena.

Zanimanje za okrašene kartice je zaradi vse boljših telefonskih zvez začelo usihati že po prvi svetovni vojni, pravi kolaps pa je sledil z naslednjo. V povojnem obdobju se je razglednice tiskalo na cenen papir, zaradi okužbe z vsesplošnim malodušjem se je porazgubil smisel za vizualno estetiko, zbirateljstvo razglednic pa je izpodrinil predvsem vse privlačnejši televizijski program. Konec šestdesetih let so izdelovalci ponovno začeli bolj staviti na atraktivnost, saj je dizajn, ki so ga nemalokrat oblikovali priznani umetniki, mejil že na glamur. Svoje so dodali še vrhunske fotografije, kvaliteten tisk in vse bolj raznolika motivika, ki se je raztegnila denimo na področje zvezdniških portretov, športnih junakov ali živali. V sedemdesetih in osemdesetih letih so si tako razglednice ponovno povrnile priljubljenost, ki so jo dosegale v obdobju do prve svetovne vojne. Direktor založbe Sidarta meni, da so razgledniške poplave naše območje zajele predvsem v zadnjih letih obstoja "jugoarmije", saj so v času, ko je mobilna telefonija še počivala v razvojnem inkubatorju, naborniki vezi z domačimi ohranjali predvsem v papirnati obliki.

Razglednice kot kulturna dediščina

S prenosnimi telefoni, ki omogočajo pošiljanje fotografij v visoki resoluciji, in dobrimi internetnimi povezavami tudi v najbolj zanikrnih kampih je zanimanje za pisanje razglednic iz priljubljenih letovišč začelo zamirati. "Tako kot smo včasih na plažah prebirali knjige, zdaj pa raje srfamo po internetu, nam je danes lagodneje pošiljati MMS-e kot pa kracati po razglednicah," meni Janez Skok. Pri Telekomu Slovenije so leta 2006 zabeležili 363,568.128 SMS-sporočil, poslanih iz omrežja Mobitel, lani pa 614,309.003. Neskromen je tudi porast MMS-ov, pri katerih so pet let nazaj zabeležili 6,744.839 pošiljk, leta 2010 pa že 14,973.494. Kljub obilici moderne tehnologije pa priljubljenost "kartolin" vendarle ni tako silovito strmoglavila. Založba Sidarta je denimo lani v prodajni obtok poslala enajst odstotkov manj razglednic kot pred desetletjem, medtem ko so največji zdrs zabeležili leta 2007, ko je bil upad 16-odstoten. Tudi iz Turističnega informacijskega centra Ljubljana sporočajo, da prodaja bolj ali manj stagnira.

Morda pa razglednice še niso čisto odslužile svojega poslanstva, saj so tudi med zbiratelji še vedno vroče blago. Zmago Tančič, ki jih zbira že cela tri desetletja, njegova kolekcija pa jih šteje okoli sedem tisoč (objavljamo razglednice iz njegove zbirke), tako na oko pravi, da je v Sloveniji ta čas zagotovo več sto zbirateljev. Čeprav glavnino njegovih albumov zapolnjujejo razglednice Ljubljane, nastale do druge svetovne vojne, med njimi tudi prva znana kartica prestolnice iz leta 1891, včasih rad poseže tudi po novejših slikovnih artiklih, saj se ti ponašajo s kakovostno izdelavo in privlačnimi fotografijami, medtem ko so bile še kakšnih dvajset, trideset let nazaj razglednice po njegovi presoji slabše kvalitete kot tiste izpred sto let, ko so izdelovalci vlagali precej napora tako v izbor motiva in dekoriranje kot izdelavo.

Čeprav so razglednice v primerjavi s SMS- in MMS-sporočili ter elektronsko pošto nekako staromodne in lahko njihovo vsebino s pogledom ošvrkne vsak, ki mu pridejo v roke, za nameček pa za pot od pošiljatelja do naročnika potrebujejo kar nekaj časa, zavzemajo pomemben segment kulturne dediščine. Da bi se restavracija Robbovega vodnjaka čim bolj približala originalu, je gospod Tančič izvajalcem obnovitvenih del posodil številne razglednice s to ljubljansko znamenitostjo. Razglednice so tako pogosto edino ohranjeno vizualno gradivo minulih časov in jih zato lahko uvrstimo v zbirko "slikovnega etnološkega muzeja".