Danes ga ni niti med prvih petindvajset; v ZDA za najbolj dobičkonosne štejejo firme, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mobilnih telefonov, prodajo internetnih storitev, proizvodnjo farmacevtskih in medicinskih izdelkov ter nafte, medtem ko Evropa stavi na avtomobilsko, letalsko, kozmetično, kemično in obrambno industrijo.

Kaj je botrovalo temu, da je Gutenbergov izum tiskanja s pomičnimi črkami po skoraj petstotih letih iznenada zamrl? Kam so izginili vsi tisti znalci, mojstri stavci, klišarji, livarji, rezkarji in vlagalke? Kje so končali veliki in kot hlod težki exakti in heidelbergi? Kje vse tiste lesene ali svinčene črke, ki so jih še pred nekaj desetletji vstavljali v kovinske okvirje, da bi iz njih stran za stranjo nastajali knjige, plakati, letaki?

Na oltarju napredka

Pod rušo, odvrne oblikovalec Marko Drpić, ustanovitelj studia tipoRenesansa, ki hrani nekaj dragocenih kosov povojne tiskarske opreme, organizira pa tudi festival črk in tiskarske delavnice visokega tiska.

Ena prvih žrtev, ki jo je na oltar napredka položila nova tehnologija, je padla hitro. Najprej je štiri ročne stavce zamenjal en strojni, ki ga je kaj kmalu izpodrinil dvakrat hitrejši fotostavek, tega napredni ofset, nakar je sledil najbolj usodni udarec - digitalna tehnologija.

"Naj vam pojasnim na vašem primeru," se je lotil razlagati tisk časopisa. "Novinar je napisal članek, stavec ga je natipkal in potem se je delal neskončni stolpec, ki so ga rezali po potrebi, kolikor je bilo pač prostora. Da je stavec postavil kakih tisoč petsto znakov, je trajalo eno uro, če je bil zelo skoncentriran, strojni pa je v enakem času opravil s šest tisoč znaki ali več. Črke so bile velike osem ali dvanajst pik, danes pa so lahko velike tudi 11,75 pike, če vam kaj ne ustreza, medtem ko takrat enostavno ni bilo svinca v tej velikosti. Da o starodobni tehniki copy-paste niti ne govorim; dejansko so se članki lepili in uredniki so bili tega dela zelo vešči."

A brez mojstrov v tiskarni ne bi šlo. "Če pogledam nazaj," se zamisli, "mi enostavno ni jasno, kako je vse to ažurno potekalo, kako nas je vsako jutro pričakal časopis, kako jim je uspelo natisniti toliko knjig in vsega."

O tem in še marsičem izprašuje stavce, tiskarje, korektorje, kopiste in kar je še poklicev iz te upokojene branže.

"Zadnji dve leti sem veliko časa na terenu, kjer opravljam intervjuje s temi ljudmi. Hodim od enega do drugega, obiskujem bolšje sejme, brskam po oglasih, internetu… Zanimajo me njihovi poklici, zgodovina tiskarn, zgodbice iz nočnih izmen, legende o neusmiljenih mojstrih! Moje pobožne želje so, da bi nekoč v prihodnosti imel priložnost o tem napisati knjigo. In da bi z jesenjo ustanovil klub nekdanjih zaposlenih v grafiki, namen bi bil druženje, izmenjava izkušenj… Kdo ve, morda pa bi lahko tako za štos organizirali tudi olimpijado ročnih stavcev."

Najbolj so trpele oči

Toda Markovi nameni so v resnici veliko bolj resni.

"Mnogi med njimi imajo pedagoški dar," trdi, "in logično bi se mi zdelo, da bi takšni strokovnjaki izkušnje prenesli na kakšnega mladca. Mene je na domu učil gospod Stane Dolinar, tiskar z bogatimi izkušnjami. Škoda bi bilo, da se to znanje izgubi."

Med pogovorom jih omeni še nekaj; ročnega stavca Marjana Trpino, vzdrževalca strojev Antona Rovška, ki zna po zvoku diagnosticirati napako marsikatere naprave, Janeza Demšarja, tehničnega urednika Nedeljskega dnevnika, pa denimo Tomaža Regallyja.

"Ko so pred leti zaprli tiskarno, kjer je delal, je z mize pobral vse, kar je bilo na njej, in reči spravil v kovček. Se pravi, da imamo sliko njegovega delavnika za ta dan. To je neprecenljivo!"

Gospod Regally je bil kalkulant, razloži Marko. Tisti torej, ki je moral natančno preračunati, koliko barve bo potrebno za tisk takšne ali drugačne publikacije, kakšno količino papirja je treba naročiti in tako dalje.

"Za to so obstajale formule, tabele, celo knjige."

Delo v tiskarni je bilo fizično zelo naporno, še doda.

"Poleg tega, da so morali ves čas stati ob strojih, so najbolj trpele oči. Predstavljajte si, da morate v formo zložiti svinčene črke in ustvariti besedilo, ki ni večje od osmih pik. Okvir je moral stavec zakleniti, da črke pri tisku niso padale ven, kar ni bilo od muh, saj takšni okvirji tehtajo več deset kil."

Pa tudi nevarno je bilo.

"Vsako fazo dela je spremljal določen zvok in ko se je spremenil, je to pomenilo, da je nekaj narobe. Če so imeli srečo, je to pomenilo le nekaj razlitega svinca ali pa kakšen zlomljen delček. Na slab dan pa je vroč svinec raztreščilo naokoli, zato so bili stavci pogosto opečeni po rokah in glavi."

Žensk v tej branži ni bilo kaj dosti, navržem.

"Res jih je bilo bolj malo, jih pa srečujemo bolj proti koncu procesa, pri zgibanju, lepljenju ali knjižni vezavi. To so vedno delale ženske. Pa še nekaj je bil izključno ženski poklic: vlagalke. Kot pove ime, skrbele so za to, da so ročno vlagale papir v tiskarski stroj. Ravno pred kratkim sem slišal za eno, ki ni bila prav pogosto trezna, je bila pa izredno hitra. Zraven je stal avtomatski stroj in gospa je praviloma presegla njegovo hitrost."

Črke na grmado

Kaj je Marka Drpića zganilo, da se je iz oblikovalca prelevil v tiskarskega arheologa, tega še sam ne ve.

"Ko sem pred leti v neki tiskarni čakal na potrditev poskusnih odtisov, sem malo šnofal naokoli in zagledal tiskarski regal s polnimi predali svinčenih črk. Pustil sem vizitko in rekel, ko se ga boste hoteli znebiti, me pokličite. In čez kakšno leto so me res. Ampak sanjalo se mi ni, kaj s tem početi. Niti kako to reč pripeljati ali kam jo spraviti. A veste, samo črke so težke pol tone, regal iz hrasta pa tehta še kakšnih tristo kil." Takih primerkov je v Sloveniji bore malo.

"Dokler smo imeli še režim, je prevladoval strah, da bo tiskarska oprema zašla v zasebne roke in omogočala tisk sovražne propagande, kasneje pa jo je uničila modernizacija, zato je danes izjemno redka in skoraj neprecenljiva. Nekaj tiskarskih priročnikov se še najde, največja redkost pa so dokumentarne fotografije. Tiste prekrasne lesene črke, ki jim pravimo plakatnice, pa so povečini zakurili. Saj veste, v Sloveniji je mraz."

Podobna usoda je pokončala tudi večmetrske omare s črkovnjaki, ki so se bahale z več kot stotimi predalčki.

"Velikokrat so jih bratsko razžagali, prav priročne so za shranjevanje žebljev in vijakov!" pojasni kaligraf, ki se je nekaj let uril tudi v kamnoseških znanjih.

Na Križevniški, kjer domuje njegov živi muzej, tiskarska in kaligrafska delavnica, so petdeset in več let stari stroji, predalniki s črkami in nabirek starih peresnih konic razstavljeni kot lovske trofeje. Ponosno jih razkaže: stiskalnica za poskusni odtis exakt, narejena kmalu po drugi svetovni vojni, je izvirno služila za izdelavo poskusnih odtisov časopisnih stolpcev; zaklopni strojček za tiskanje vizitk adana, ki je nadvse priljubljen pri otrocih; FAG control 405, ki s švicarsko natančnostjo tiska A3-formate, primeren pa je tudi za tisk lesorezov in linorezov. In seveda heidelberg, legenda z letnico 1950, za katero Marko še pred kratkim ni vedel niti tega, kje se vklopi.

A kje neki ga je staknil?

"Še sanjalo se mi ni, v kaj sem se spravil, ko sem ga prinesel k hiši!" začne smeje praviti o obiskovalcu kaligrafske delavnice v Tehniškem muzeju v Bistri, ki se je pohvalil, da v njegovi ulici živi nekdo, ki obvlada stari tisk. Toda gospoda Lesarja ni in ni mogel priklicati, nedolgo tega je namreč umrl.

"V garaži si je uredil skromno tiskarno in njegova vdova mi je prijazno dovolila, da si jo ogledam. Oprema je bila naprodaj in ko sem zagledal heidelberga, ki sem ga poznal samo iz literature, sem se zavedel, da je takih mojstrov, znanja in opreme vse manj."

Po enomesečnem premisleku se je odločil za nakup in potem začel vrteti telefone, pisati pisma, brskati po oglasnikih…, da bi našel še kakšen drobec tiskarne ali vsrkal vsaj malo pozabljene spretnosti.

V Radovljici, denimo, mu je uspelo nabrati nekaj "drobiža", v Idriji se je našel vrstičnik, v Prekmurju preša za poskusni odtis, v Bistri pa so privolili in ga vzeli za vajenca.

"Pri njih sem se naučil nastaviti črkovno višino, uravnavati pritisk na stroju, namestiti naklon valjev in take reči," razloži.

A ljubezen do črk je vzklila že leta poprej, v belgijskem Antwerpnu, kjer se je po naključju znašel v ateljeju Kristoffla Boudensa.

Zaljubljen v črke

"Kristoffl je sicer slikar, ampak takrat je bil profesor tipografije na Kraljevi akademiji. Je tudi strasten kaligraf, kar je podedoval od očeta, ukvarja pa se tudi s klesanjem črk. Ko nisem naredil sprejemnih izpitov na Kraljevi akademiji upodabljajočih umetnosti v Haagu, sem ga prosil, naj me vzame za vajenca. Sploh nisem vedel, kakšno srečo sem imel, da je pristal. Ima izredno bogato znanje, izjemno bogato knjižnico in neprecenljive kontakte, povezal me je z ljudmi, ki so mi dali poleta za vse življenje."

In kaj je delal kot vajenec?

"Treniral sem oko, roko, potezo… Ena izmed nalog je bila tudi prerisovanje črkovnih vrst, da bi jih osvojil in se predvsem seznanil z njihovo anatomijo. Ko je Kristoffl mojo skico obesil na zid in nanjo projiciral original, je bilo takoj jasno, kje sem ga polomil."

Vsak dan je gledal, kako se njegov učitelj loteva skiciranja. "Nikoli ni delal s pol milimetra debelo grafitno konico," pove ponosno, "ker preprosto ni bila dovolj natančna."

Ko se je vrnil v domovino, je kakšno leto plemenitil znanje o kamnu. "Pri kamnoseškem mojstru Borisu Udoviču iz Nakla pri Kranju sem delal, vsak dan sem v škornjih rezal plošče za okenske police, ampak bilo je tudi drugega dela. Naredilo smo recimo fontano na ljubljanskem gradu, nekaj napisnih plošč in grbov, ki so bili v poosamosvojitvenem času zelo aktualni. Ampak delo je bilo precej naporno, ker mojster ni znal z ljudmi, zato sem se odločil za študij umetnostne zgodovine in bibliotekarstva."

Potem ko je za diplomo kaligrafsko analiziral biblijo, je šest let delal kot bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju. Nadaljeval je po samostojni poti kaligrafa in oblikovalca, lani pa se je z družino odločil, da si privošči enoletni delovni dopust in se v celoti posveti rekonstrukciji tiskarne za visoki tisk.

"Po večletnem zbiranju opreme in informacij je delavnica končno v delujočem stanju," se pohvali njen vodja.

"Ampak še zdaleč ne prinaša denarja. Tudi zato ne kupujem stvari, ampak jih posvajam, donatorje pa z veseljem navedem na spletni strani in na panoju, ki visi v studiu. Vsak, ki pride, se lahko prepriča, da vse reči uporabljam in promoviram, da opreme nisem prodal za ne vem kakšen denar."

"Že sama selitev predmetov je draga, za tako težke stvari potrebuješ dvigalo, pa tovornjak za prevoz… Ko stvari končno pridejo k meni v delavnico, jih moram najprej očistiti. Za tisto prvo rundo črk, ki tehtajo skoraj pol tone, sem za pomoč prosil osem študentov prvega letnika ALU, brez njih mi ne bi uspelo."

"Črkoljubec ste," mu rečem pred slovesom.

"Hja," se zadovoljno namuzne, "res sem zaljubljen v črke, pa sploh ne vem, zakaj."

"Ko zagledam knjigo, me zanimajo njen vojn, otip papirja, oblika črk… Hitro prepoznam, ali gre za knjigo, ki je bila natisnjena v Ameriki, ali knjigo, ki je prišla iz evropskih tiskarn."

Obstaja razlika?

"Zdaj je to že vse malo pomešano, pri starih izdajah pa je razlika očitna. Američani radi dekorirajo, radi imajo starinske forme, vidi se, da živijo v drugem estetskem okolju, v Evropi pa je forma bistveno bolj izčiščena."

Toda danes črke živijo predvsem v digitalnem okolju.

"Nekatere črkovne vrste so tako znane, da preživijo vse formate. Ko so jih najprej naredili za svinec, so bile uspešnice, uspešno pa so se prelevile tudi v letraset in fotostavek ter kasneje v elektronsko obliko. Očitno jim tehnološke migracije ne škodijo. Druge črkovne vrste pa v tem času niso tako zanimive, da bi se digitalizirale, najdemo jih samo še v kakšnem katalogu. Ampak danes se tako in tako vse digitalizira, ni se bati, da bi kakšna črkovna vrsta izumrla."

Če bo prilika, bo k temu prispeval tudi Marko.

"Letos poleti bomo na delavnici oblikovanja črkovnih vrst tiste iz digitalnega okolja poskusili narediti v lesu, da bomo z njimi lahko tiskali po starem, fino pa bi jih bilo narediti tudi v svincu. Za to pa je potrebna mašina; kolikor vem, je pri nas samo ena, ki bo slej ko prej pristala v Tehniškem muzeju, kar pomeni, da bo za nas izgubljena."

In medtem ko tiskalnik, priklopljen na računalnik, hipoma izpljune nekaj listov, razpravljava o tem, kako čistejši, neprimerljivo hitrejši in enostavnejši so sodobni tiskarski procesi. Oblikovalec lahko izbira med nekaj deset tisoč črkovnimi vrstami, v katerikoli velikosti. Ni mu jih treba nadomeščati z improviziranimi nadomestki iz linoleja ali lesa, pri ponatisu pa celotnega postopka ni treba ponoviti, samo datoteko se znova pošlje v osvetljevanje, pripravi kovinske plošče in že je vse nared.

"Da o opremi, ki jo lahko stlačite v dve sobi, ne zgubljam besed… Ampak tega občutka, ko papir z odtisi zdrsi pod prsti, globine črne barve… Tega ne naredi nobena nova tehnika!"