Kršitve pravic so stalnica in vsaka oblast je v skušnjavi, da jih krši. Vsaj glede uresničevanja ustavnih odločb, ki so terjale spremembe zaradi zavarovanja človekovih pravic, je ta vlada z ureditvijo statusa izbrisanih odpravila desetletja trajajoč madež. Ni pa zmogla korakov na simbolnem področju: odprave dosmrtne zaporne kazni. Humanost neke družbe se namreč kaže tudi v tem, da z mero odmerja kazni za kršilce zakonov, in dosmrtna kazen res ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni, meni dr. Branko Lobnikar z mariborske fakultete za varnostne vede.

Izbrisani in migrantski delavci

Medtem ko so se politična kopja lomila na hrbtih izbrisanih pod skorajda vsako slovensko vlado, je bila sedanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal (ob pomoči nekdanjega sodelavca Gorana Klemenčiča) prva pripravljena presekati to agonijo in z novelo zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji urediti status izbrisanim, kar jo je med drugim stalo tudi interpelacijo. Čeprav se mnogi strokovnjaki strinjajo, da je bil to pomemben korak pri zagotavljanju človekovih pravic, pri Mirovnem inštitutu opozarjajo, da je vladi po začetnem elanu zmanjkalo volje, saj se ureditve statusa izbrisanih ni lotila na sistemski ravni.

"Problem predstavlja odsotnost nadaljnjih ukrepov za popravo krivic izbrisanim. Sprejem novele zakona bi moral biti le prvi v vrsti ukrepov, ki bi morali biti sprejeti. Vendar pa temu prvemu koraku naslednji koraki niso sledili. To posledično vodi v številne težave pri izvajanju zakona, ki brez spremljajočih ukrepov ne more imeti želenih pozitivnih učinkov," menijo pri Mirovnem inštitutu. Ob tem, da je bilo zaradi pravno in stroškovno zahtevnih upravnih postopkov zabeleženih kar nekaj zavrnjenih prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, bi morala vlada sprejeti tudi nekatere integracijske ukrepe (podpora in pomoč pri vključevanju v družbo, ureditev zdravstvenega zavarovanja, vključitev v program aktivne politike zaposlovanja, zagotovitev štipendij za osebe, ki so bile izbrisane kot otroci) in zakon o popravi krivic, ki bi izbrisanim povrnil predvsem nematerialno škodo. "Ne gre spregledati delne odprave neustavnega stanja, ki so ga prejšnje vlade povzročile s tem, ko niso izvršile odločbe ustavnega sodišča. Vendar z zakonom o izbrisanih iz leta 2010 kršitve za nazaj niso bile odpravljene, saj niso bili sprejeti nikakršni ukrepi za odpravo škode, povzročene z izbrisom. Zato gre pri tem le delno za uspeh," je prepričana Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, ki je v sredo v družbi izbrisanih pritožnikov in njihovih odvetnikov spremljala obravnavo velikega senata evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v primeru Kurić in ostali proti Sloveniji. "Vlada je z namenom poprave krivic izbrisanim, višanja standardov pravnega varstva prosilcev za azil in priznanja enakih pravic istospolnim partnerjem pripravila nekaj začetnih potez, ki so veliko obetale, potem pa ji je nekje na poti zmanjkalo sape in volje, kar postavlja pod vprašaj resničnost zaveze človekovim pravicam. Zato jo ocenjujem kot le delno uspešno," dodaja Kogovšek-Šalamonova.

Istospolni

Vladi je zmanjkalo sape in volje tudi pri urejanju položaja istospolnih. Prvotno različico družinskega zakonika je namreč po hudih političnih bojih zamenjal kompromisni predlog, ki istospolnim še vedno ne zagotavlja enakosti pred zakonom (14. člen ustave), ob tem pa se postavlja tudi vprašanje, ali bo zakon kot tak zaradi referendumske pobude sploh zaživel. Sociolog dr. Roman Kuhar opozarja, da so se tako pri izbrisanih kot pri istospolnih sklepali politični kompromisi, ob katerih so se človekove pravice delile na polovičke in četrtine. "Človekove pravice niso deljive. Preprosto ne moremo pristati na kompromisne različice, po katerih državljan A dobi celotno človekovo pravico, državljan B pa le četrtino," je jasen dr. Kuhar. Po njegovem mnenju je v času sedanje vlade prišlo do najbolj grobega kršenja človekovih pravic v primeru migrantskih delavcev in zagotavljanja čiste pitne vode Romom. "Vlada je sicer sprejela zakonodajo, ki naj bi preprečila nadaljnje izkoriščanje migrantskih delavcev, a kot opozarjajo Nevidni delavci sveta, rešitve niso ustrezne. Ne samo, da migrantski delavci za svoje delo niso dobili plačila, oropani so bili človeškega dostojanstva. Zreducirani so bili na gola fizična telesa, ki za nas gradijo hiše - to pa ni nič drugega kot novodobno suženjstvo," opozarja dr. Kuhar.

Koliko je še ostalo od liberalnega v sedanji levosredinski vladi, je po Kuharjevih besedah pokazala ravno razprava o družinskem zakoniku. "Dejstvo, da so imeli nekateri poslanke in poslanci v koalicijskih strankah probleme z zagotavljanjem enakih pravic za raznospolne in istospolne pare, govori le o njihovi deklarativni liberalnosti. V ozadju politično korektnega ali morda politično všečnega govora o človekovih pravicah ostaja substanca, ki je v svojem bistvu netolerantna, izključevalna in diskriminatorna," dodaja dr. Kuhar. Ker je senzibilnost tistih, ki so jim kršene človekove pravice, danes večja kot pred leti, bo po njegovem mnenju zelo pomemben sodni epilog napada, ki se je pred dvema letoma zgodil v lokalu Cafe Open: "Čeprav zgodba na sodišču še ni končana, je obsodba storilcev napada na prvi stopnji vendarle jasno sporočilo o ničelni toleranci do spodbujanja sovraštva. Protest domnevnih prijateljev napadalcev pred sodiščem, češ da je zaporna kazen pretirana, pa je zgolj dokaz, da v naši družbi še nismo absolvirali osnovne lekcije iz človekovih pravic: naš sosed mora imeti enake človekove pravice, pa čeprav ob nedeljah ne jé goveje juhe in po radiu ne posluša Čestitk in pozdravov."

Kaznovalna politika

Kriminolog in penolog dr. Dragan Petrovec je prepričan, da sedanja vlada na področju kaznovanja ni uvedla ničesar bolj humanega, kar je sicer obljubila. "Po eni strani so bila zato pričakovanja večja in s tem tudi razočaranje, na drugi strani pa je treba povedati, da je bilo neposrednih kršitev v času prejšnje vlade več," meni dr. Petrovec, ki je sredi letošnjega aprila izstopil iz sveta za kaznovalno pravo. Kot je takrat povedal za Dnevnik, je bila ena izmed težav nadaljnjega sodelovanja z ministrstvom za pravosodje obstoj kazni dosmrtnega zapora tudi v spremembi kazenskega zakonika, o katerem bodo poslanci odločali na julijski seji. "Le tri leta je zdržala humana koncepcija novega kazenskega zakonika z dvajsetletno zaporno kaznijo kot najvišjo sankcijo. Leta 1998 je liberalna vlada brez strokovnih in kriminalno-političnih razlogov uvedla kazen 30 let. Uklonilni zapor se je uvedel kot nesmiselna, izrazito nesorazmerna in zato več kot verjetno neustavna sankcija, leta 2008 pa je sledil še zadnji udarec civiliziranemu odzivu na kriminaliteto v obliki dosmrtnega zapora in prve tožilčeve zahteve zanj. Kriminaliteta se v splošnem ne spreminja bistveno, najhujša kazniva dejanja strmo padajo že dolga leta, povsem neodvisno od kaznovanja," razlaga dr. Petrovec, ob tem pa dodaja, da se vseskozi zvišujejo "drobne" kazni, ki na mnogih področjih dosegajo absurdno raven, kar se med drugim odraža pri prometnih prekrških.

Da je sedanja levosredinska vlada sledila bolj represivnim vzgibom na področju prometne zakonodaje, dokazujejo tudi kazni, ki jih policisti v zadnjem obdobju izrekajo "mestnim" kolesarjem zaradi vožnje po pločniku ali kolesarski stezi v napačno smer (kljub pomanjkanju ustrezne infrastrukture), zaradi vožnje pod vplivom alkohola in zaradi uporabe mobilnega telefona med vožnjo na dvokolesniku. Ljubljančanko je tako pred tedni zaradi telefoniranja med ležerno mestno vožnjo po pločniku doletela globa 40 evrov, medtem ko so 26-letnega Ljubljančana ljubljanski policisti v dveh tednih ustavili celo dvakrat in mu zaradi vinjenosti izrekli kazni v skupni višini 1600 evrov. Mladeniču je sicer zaradi stabilnega finančnega položaja uspelo poravnati polovični znesek. "Uvajanje 'reda', še zlasti z visokimi kaznimi in na področjih, kjer so kršitve cestnoprometnih predpisov bagatelne in brez posledic za varnost udeležencev, zbuja veliko nejevolje in tudi ogorčenja. Tu mislim predvsem na kolesarje. Simbioza med kolesarji in pešci kar dobro deluje. Res je, da gre velikokrat gre za 'neurejeno' razmerje, a vseh podrobnosti vsakdanjega življenja - tudi prometnih pogojev - ne more regulirati država. Naj država svoje nemoči in nesposobnosti razreševanja hudih oblik kriminala ne kompenzira z 'uspešnim' kaznovanjem malega človeka," opozarja ekonomist in kolesar dr. Tine Stanovnik.

Na področju kaznovalne politike je pred kratkim nekaj prahu dvignila tudi namera ministrstva za zdravje, ki želi kazni za posedovanje mamil za enkratno lastno uporabo povišati za kar 479 odstotkov. Po veljavnem zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami se posest mamil za enkratno lastno uporabo kaznuje z globo od 42 do 209 evrov, po novem predlogu pa bi denarna kazen za ta prekršek znašala od 200 do 1000 evrov. "Zviševanje kazni na področju drog spada v zbirko nesmiselnih in neučinkovitih kaznovalnih ukrepov. Gre za področje, ki ga je treba urejati z drugačno politiko. Podobno velja za prometno zakonodajo na splošno in tudi za specifična področja, kot so kolesarji. Edino, kar ima državna ali mestna oblast takoj pri roki, je strogo kaznovanje, tudi z 'inkasantskimi' nameni," meni dr. Petrovec, medtem ko dr. Lobnikar dodaja: "Dokazano je, da imajo izredno visoke kazni prej kot preprečevalni celo nasprotni učinek. Kaznovalna politika, tudi na področju zlorabe mehkih drog, teh ne bo odpravila, temveč bo v še večji meri okrepila stigmatizacijo uživalcev in okrepila zgolj represivni aparat. Takšen pristop ne odpravlja vzrokov, ki povzročajo zlorabo nelegalnih ali pa legalnih drog. Tudi sicer mora oblast, tako državna kot lokalna, znati najti pravo mero v svoji kaznovalni politiki."

Informacijska družba

Nekaj bitk s sedanjo vlado je na področju človekovih pravic vodila tudi informacijska pooblaščenka dr. Nataša Pirc Musar. "Sedanji vladi na področju varstva zasebnosti in dostopa do javnih informacij zamerim popolno nezainteresiranost za ureditev zasebnosti na delovnem mestu. Ministrstvo za pravosodje nam je v zadnjem dopisu, ko smo jih še zadnjič pozvali k ureditvi problematike, celo napisalo, da je bolje, da se teh težav ne ureja, ker naj bi tako veljalo, da poseg v človekovo pravico do zasebnosti na delovnem mestu ni dopusten," opozarja Pirc-Musarjeva. Žalosti jo, da je politika na področju človekovih pravic nojevska, in to kljub dejstvu, da informacijski pooblaščenec v svojem poročilu že tretje leto zapored navaja, da ima prijav s tega področja največ.

Medtem ko vlada na eni strani brez pravnih premislekov in presoje vplivov na zasebnost po ameriškem zgledu (in posledično evropske komisije) kopiči osebne podatke v zbirkah in jih povezuje med seboj (projekt e-sociala), si po mnenju informacijske pooblaščenke na drugi strani vse več državnih organov želi posebnih izjem, da zakon o dostopu do informacij javnega značaja zanje ne bi veljal. "Dve leti in pol smo se ukvarjali z afero orožje in javnostjo dokumentov preiskovalnih komisij državnega zbora. Medtem ko sta ministrstvo za notranje zadeve in urad predsednika republike razumela odgovornost do javnosti in umaknila oznake stopnje tajnosti z večine dokumentov, je za nas bil in še vedno je trd oreh ministrstvo za obrambo. Vedno znova iščejo razloge, da ti dokumenti ne bi bili dostopni javnosti, čeprav smo pri večini opazili, da sploh niso označeni v skladu z zahtevami zakona o tajnih podatkih oziroma po našem mnenju vsebinsko nimajo več atributov tajnosti. Nekako imam občutek, da politika, ko govori, da je zdaj pa že čas, da se trgovina z orožjem razkrije javnosti, govori s figo v žepu," pravi Pirc-Musarjeva in opozarja, da se demokratičnost neke države kaže predvsem pri spoštovanju človekovih pravic.

Spoštovanje varuhov človekovih pravic

"Lakmusov papir na področju človekovih pravic predstavlja odnos oblasti do varuhov pravic, v Sloveniji predvsem do ustavnega sodišča, varuhinje človekovih pravic in do informacijske pooblaščenke. Nekatere oblasti jim skrbno prisluhnejo in ukrepajo v skladu z odločbami in napotili, druge pa jih zgolj kurtoazno tolerirajo. Zdi se mi, da lahko glede tega v zadnjih letih v Sloveniji opazimo pomemben napredek, kljub vsemu pa ostaja še veliko prostora za izboljšave, še posebej pri varovanju zasebnosti kot temeljne človekove pravice," meni dr. Lobnikar.

Da ima sedanja vlada kar nekaj težav s spoštovanjem varuhov človekovih pravic, pa opozarjata ravno varuhinja človekovih pravic in informacijska pooblaščenka. Varuhinja dr. Zdenka Čebašek-Travnik, ki je v letu 2010 na področju okoljske in prostorske problematike obravnavala približno deset odstotkov več zadev kot leta 2009, se je zaradi odprtih primerov in zaostankov na področju vodnih zemljišč in vodnih dovoljenj večkrat sestala z uslužbenci ministrstva za okolje in prostor. "Kljub večkratnim srečanjem pa naše sodelovanje ni bilo takšno, kot bi si ga želeli. Tako smo morali prvič v zgodovini institucije varuha uporabiti določila 46. člena zakona o varuhu človekovih pravic in zahtevati, da me minister za okolje in prostor sprejme najpozneje v 48 urah. Menim, da ni tako pomembno število ugotovljenih kršitev kot področja, na katerih se pojavljajo oziroma ponavljajo, ker jih kot država nismo sposobni odpraviti. Zaskrbljujoče je, da vprašanje varstva človekovih pravic postaja vse bolj vprašanje nadzora, ki pa pogosto ne deluje, deluje slabo ali pa ni učinkovit," trenutne razmere, ki so vse prej kot spodbudne, opisuje varuhinja.

"Še vedno veliko pozornosti namenjamo revnim prebivalcem in opozarjamo državo na ustavno dikcijo, da je Slovenija socialna država, in s tem v zvezi na njene obveznosti. Žal pa se vsakodnevno srečujemo z ljudmi, ki pričajo, da socialna država v njihovih primerih ne deluje in jim ne omogoča dostojnega življenja," svoje delo opisuje dr. Čebašek-Travnikova, medtem ko dr. Nataša Pirc Musar izpostavlja navedbe, po katerih bi se pooblaščencu odvzele pristojnosti za vlaganje zahtev za oceno ustavnosti. "Upam, da obljuba ministra Aleša Zalarja, da tega ne bo podprl, drži in da bo imel na področju varstva zasebnosti, kjer vse hujše posege omogočajo moderne informacijske tehnologije, pooblaščenec še vedno možnost v imenu vseh ljudi in za ljudi vlagati zahteve na ustavno sodišče, ki je najvišji varuh in branik temeljnih človekovih pravic v državi. Ujela sem sicer govorice, da naj bi tak predlog prišel s strani predstavnikov ustavnega sodišča, in če je res tako, sem žalostna in zaskrbljena," opozarja informacijska pooblaščenka, ki ji teče zadnji, petletni mandat na tem položaju.