V Evropi najbolj preproste pridobitve ameriške fast food industrije doživljajo kot korak v hrabri novi svet, kot osvoboditev teže lastne in zelo elaborirane tradicije prehranjevanja in razmišljanja. "Estetika evropskih mest nudi tolažbo po 'grandeurju' preteklosti, zelo redko pa ponuja adrenalin bodočih možnosti. Zelo lepo se je izgubiti po ulicah Bruggea, Amsterdama, Benetk ali Dunaja. Toda tamkajšnje palače nimajo nikakršne zveze z obveznostmi sedanjosti. Postale so predimenzionirani muzeji lepote," nas v eni od svojih zadnjih kolumen ironično odpravi Roger Cohen, sicer Britanec in znanec, ki me je nekoč med večerjo sredi baročnega Rima vprašal, kaj za vraga tako dolgo počnem v mestu, kjer ni novic. Roger, ki je pred nekaj leti postal Američan, se spominja, da je med zaprisego novega državljanstva moral izreči tudi stavek "obljubljam, da bom vsak dan trdo delal".

Američani se hranijo

Puritanska etika, ki jo je Amerika uvozila s svojo neodvisnostjo, prehranjevanju ni dopustila velikih možnosti razvoja. Kot zgradbe in arhitektura, v katerih delajo, je tudi hrana za Američane ostala funkcionalna. Newyorčani, na primer, se hranijo med vožnjo na podzemni železnici. Za vogalom, kjer stanujem, je Westside Market, v katerem ponujajo gore že pripravljene hrane. Odprt je 24 ur in sedem dni v tednu. Na širokem in prometnem Broadwayu se pred trgovino s prižganimi sirenami zaustavljajo gasilski avtomobili, v njem se s kilami mesa oskrbujejo newyorški policisti. Čeprav se v restavracijah kvaliteta in izbira hrane dviguje, Američani za svoje obroke nikoli ne porabijo več časa, kot je nujno potrebno. Američani se hranijo, v hrani ne uživajo.

Potem ko je obiskovalec Amerike opravil shopping, si ogledal vse, opravil posel ali se udeležil konference, potem ko se je njegova duša napasla brezbrižnosti do pogrnjene mize, začne Evropejec hlastati po nečem drugem. Toda tisto, kar se mu zgodi, je 4. julij.

Na dan ameriške neodvisnosti sem prevozil velik del območja planote ob reki Hudson, kjer so se med vojno za neodvisnost Američani spopadali z Angleži. Po praznični paradi v majhnem, a živopisnem mestecu Cold Spring se je na pomolu reke Hudson zbrala množica ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj vojnih veteranov. Ko sem 87-letnega Tonyja Mazzuco, ki je svoj tank pripeljal vse do Brandenburških vrat, vprašal, v čem je razlika med takratnim in zdajšnjim praznovanjem, mi je odgovoril, da so z vojno v Iraku in Afganistanu v zadnjih letih praznovanja ponovno postala bolj patriotska. Mazzuca, ki je po vojni delal pri IBM in se je upokojil pred mnogimi leti, ni znal opredeliti, kaj je s tem mislil.

Simbolika ustvarja republikance

V Cold Springu se je sredi najmočnejšega sonca sprehodila godba škotskih dud, za njimi nekaj upokojenih vojaških častnikov, s kokardami, zastavami in klobuki okrašeni otroci lokalne osnovne šole, veliko, zelo veliko glasnih gasilskih avtomobilov ter nekaj policistov. Če v mestu ne bi imel svoje poletne rezidence Roger Ailes, predsednik Fox Television Stations Group, bi parada tiho zdrsela v dolino proti Hudsonu in se tam razpustila. Vodja največjega ameriškega propagandnega aparata (Fox News) pa je preko zvočnikov zbranim državljanom skušal vcepiti adrenalin patriotizma. Toda poskus svetovalca treh republikanskih predsednikov na Mazzuco ni naredil večjega vtisa. Na moje veliko presenečenje mi je veteran ameriške vojske dejal, da 4. julij pravzaprav ni drugega kot natančno ista hrana, s katero ameriški veleposlaniki v Rimu in drugod pitajo lokalne politike. "Bistvo 4. julija so hamburgerji in hot dogi," je moje vrtanje prekinil simpatični Mazzuca, ki v Ameriki prav nič ne pogreša Evrope.

Približno v istem času se je na Coney Islandu na brooklynski strani New Yorka zbrala štiridesettisočglava množica. Po tradiciji tam vsako leto uprizorijo nacionalno tekmovanje v požiranju hot dogov. Izročilo pravi, da so se leta 1916 štirje priseljenci pričkali o tem, kdo izmed njih da je večji domoljub. Da bi bil mir v hiši, so se odločili, da bodo na dan neodvisnosti tekmovali v goltanju hot dogov. Kdor jih bo snedel največ, ima v sebi največjo dozo patriotizma, je bilo odločeno. Od takrat naprej je tekmovanje postalo tradicionalno. Vroči pes je postal sinonim za praznovanje neodvisnosti. "Coney Island Hot Dog Contest" je z leti postal velik biznis, ki ga danes prenaša televizija. V ponedeljek je slavila Amerika. Po nekaj letih zaostajanja za Japoncem Takerujem Kobayashijem je še drugič zapored zmagal Joey Chestnut, Američan, ki je v desetih minutah pogoltnil 62 klobasic s kruhki. Kobayashi, ki na tekmovanju ni sodeloval, ker z organizatorji ni hotel podpisati ekskluzivne pogodbe, je na strehi bližnjega hotela uprizoril solo tekmo. Pred televizijskimi kamerami je v istem času snedel 69 vročih psov in tako postavil nov svetovni rekord.

Nekaj dni pred 4. julijem je raziskovalni inštitut harvardske univerze objavil študijo, v kateri ugotavlja, da vse rdeče-belo-plavo okrašene stvari, parade, vozila, gasilski tovornjaki, vojaki, zastave, kokarde, ognjemeti, skratka vse tisto, kar gani srca Američanov, v bistvu ustvarja republikance. Spektakularni učinki praznovanja 4. julija se usedejo v srca otrok, vplivajo na njihovo najbolj pomembno obdobje razvoja, navaja študija. Z vsakim sončnim 4. julijem v otroštvu se povečuje možnost, da bo odrasli Američan postal republikanec, trdijo na Harvardu. Demokrati morajo imeti drugačne politične hormone. Zanje ta korelacija ne velja, še navaja bizarno poročilo prestižne univerze.

Kitajski ogenj

Ko sva se približevala hiši Johna Jaya v mestu Katonah, je prijatelj iz New Yorka cinično opazil, da Američani na svoja potovanja vselej vlečejo tudi hrano. In otroke, sem pripomnil. Pred hišo bivšega guvernerja New Yorka so bile prisotne vse generacije. Največ je bilo otrok. Vsi do zadnjega so bili okrašeni z ameriškimi simboli. John Jay je bil eden od ustanoviteljev, očetov neodvisne Amerike. Čeprav je deklaracijo pomagal sestaviti, je ni podpisal. Moral je bežati pred Angleži. Pred njegovo hišo, ki je zdaj muzej, so v ponedeljek organizirali slovesno branje deklaracije neodvisnosti. Svečanemu dogodku naj bi sledila parada patriotskih psov, je bilo rečeno v napovedi. Dogodek je odprl tričlanski orkester z igranjem ameriških vojaških evergreenov. Priletni Nick Attanasio je energično udrihal po bobnu ritem vojaških koračnic. Terry O'Brien, gledališki režiser in velik poznavalec Shakespeara, ki je stal ob meni, je menil, da je glasba nenavadna. V smislu, da glasbeniki igrajo vložke, ki jih ni mogoče slišati takrat, ko na travniku pred Belo hišo iste koračnice igra vojaška godba na pihala. "Sledimo tradiciji," je dejal Attanasio in si popravil slušni aparat. "Glasba tistih časov ni v celoti ohranjena. Držimo se našega ritma, ne pa tistega, ki ga je kasneje vpeljal Napoleon, ko je s hitrejšim korakom svoje vojske hotel presenetiti nasprotnike," je modroval več kot osemdeset let star Attanasio. Od leta 1939, ko je začel igrati na boben, je prepotoval vso Ameriko. Ceremonija se je končala s podpisovanjem deklaracije neodvisnosti. Podpisovali so jo tudi predšolski otroci.

Parada patriotskih psov pa je bila odpovedana.

Celodnevno romanje po krajih v dolini reke Hudson se je zaključilo pred akademijo West Point. Upal sem, da bom na tako pomemben dan uzrl vsaj nekaj naslednikov vojske, ki je Angleže potisnila v morje. Toda edina bojevita skupina v paradi so bili vietnamski veterani, ki so na svojih harley davidsonih vodili parado. Pred nekaj tedni je ista skupina v Washington vpeljala Sarah Palin. Sledili so muzejski avtomobilski modeli, župan na konju, star oklepnik, četa marincev brez opreme, nato pa gasilci in spet gasilci.

Zvečer so na vseh koncih Amerike bliskali ognjemeti. Skoraj vsi brez izjeme so bili izdelani na Kitajskem.