"Vse sem stavil na zaključek, zato na letečem delu nisem sprintal, vendar se mi ni izšlo," je potožil Borut Božič. Idrijčan, ki je v zadnjih 300 metrih prehitel več kot dvajset kolesarjev, je zamudil odločilni trenutek za več. "Zadnji kilometri so bili res težki, kar mi sicer odgovarja, vendar sem največ izgubil, ker nisem poznal klanca. Začel sem z rezervo, ko pa sem želel pohoditi na polno, sem bil z moje strani 'zaprt'. Tako mi je zmanjkalo ceste. Imel sem še boljši občutek kot v sredo, nisem pa bil tako dober, kot je treba biti," je konec šestega dne opisal Božič. Še uro po cilju sploh ni vedel, da je s Feillujem (4. mesto) in Mercatom (9.) ekipni zmagovalec dneva. Njihov sponzor je bil še bolj zadovoljen, potem ko je Johnny Hoogerland med ubežno potjo s četverico, med katero je bil zelo neobičajno za tour še en kolesar Vacansoleila Lieuwe Westra, osvojil pikčasto majico hribolazca. Boletov kolega Adriano Malori (Lampre) pa je kot nepopustljivi zadnji ubežnik dobil lovoriko najbolj borbenega kolesarja dneva in bo danes vozil opazno rdečo startno številko. Boj za pozornost je neusmiljen, čeprav so nekateri, kot je Kristijan Koren, zadovoljni že z opravljeno nalogo - varnostnika Ivana Bassa. Malce bolj opazno, a brez opaznejših telesnih posledic in z zaostankom minute v cilju, se je zvrnil le Levi Leipheimer iz ekipe RadioShack, najbolj osmoljene ekipa tedna.

Brajkovičeva nesreča seveda še odmeva. S sedmimi šivi nad očesom in brez posebne diagnoze pretresa možganov je Brajkovič lahko hitro zapustil bolnišnico in je že na poti domov. "Upam, da bom čez teden že lahko že postavil kolo na valje in se začel pripravljati za Vuelto," je Jani Brajkovič sila hitro, še pred odpustitvijo iz bolnišnice, našel naslednje športne cilje. Najboljši način, da po trenutkih športne smole peti dan francoskega toura hitro najde druge motive in miselno pospeši okrevanje kljub uhajanju misli na zapravljeno veliko priložnost na največji dirki na svetu. Brajkovič ni človek, ki bi se smilil samemu sebi in se utapljal v depresiji.

"Seveda sem zelo razočaran. Res so to le besede, vendar sem bil, glede na počutje v četrti etapi, prepričan, da bi na tem touru res lahko nekaj naredil. Po drugi strani pa si želim čim prej na kolo in se pripraviti na Vuelto," je že v bolniški postelji usmeril na nove cilje. Pravi, da se podrobnosti padca ne spominja. "Ne spominjam se ničesar. Morda kakšne sekunde pred padcem in potem nič več. Ter potem to, kako me je dr. Pedro spraševal, ali grem lahko naprej. Nisem vedel, kje sem in na kateri dirki vozim. To je res najslabši razplet zame. Vse leto sem se osredotočeno pripravljal le na tour in zdaj, po petih dneh, je vsega konec. Vendar ostaja tour nekaj posebnega v mojem srcu. Doktor pravi, da če bi mi ključnico utrdili s ploščico, bom na kolesu lahko zelo hitro. Vendar moja glava potrebuje nekaj dni več. Potem bom videl. Morda grem na cesto že po nekaj dneh treninga na valjih."