Meta Černoga
V današnjih časih, ko je težka že zvestoba v družini, kaj šele kje drugje, so še toliko bolj dragoceni tisti ljudje, ki so zvesti - časopisu. In takšni, ki so zvesti Dnevniku in Nedeljskemu dnevniku že vse, odkar sta prvič ugledala luč sveta v tiskarni, so seveda za nas pravi dragulji. Redki, a toliko bolj dragoceni.
Ena izmed takšnih je Ljubljančanka Danica Sinčič. Danes je stara triinosemdeset let. Če se malo poigramo s številkami: ko se je naročila na Dnevnik, je bila stara rosnih triindvajset, ko je prvič prejela Nedeljskega, pa je bila v triintridesetem. Leta hitro tečejo, spomini pa ostanejo.
"Bilo je enkrat poleti 1951, ko so v Zadružnem domu v Zadobrovi spraševali, kdo bi se naročil na Dnevnik. Nekajkrat do tedaj sem ga že prelistala, bil mi je všeč in sem ga kar naročila," se je v petek, dan pred 2. julijem, ko je Dnevnik praznoval 60 let, spominjala Sinčičeva, naročnica z najdaljšim naročniškim stažem, ki jo je v našem arhivu našla naša nepogrešljiva Gabi Cotman, vodja akviziterjev pri Dnevniku, in jo le stežka prepričala, da se je pojavila tudi takole, javno.
V družini, v kateri so tri generacije, je Dnevnik zvezda stalnica. Dobijo ga vsak dan zjutraj, nikoli, pravijo, nimajo kakšnih težav z dostavo. Nato pa si ga malo razdelijo. Križanke najprej in najraje reši gospa Danica Sinčič, drugi del Dnevnika praviloma najprej pripade njenemu devetdesetletnemu možu Petru Sinčiču, ki kasneje, kot nam je dejal, prelista in prebere vse, kar ga zanima. Potem ga prebereta sin in njegova žena, vnukinja pa najbolj uživa ob branju sobotnega Objektiva.
Šest desetletij vsak dan, razen nedelje, ni mačji kašelj, branje časopisa postane že rutina, navada, ki prerašča iz generacije v generacijo. Kljub novim tehnologijam, ki so danes na voljo, nam tudi nekateri mlajši naročniki priznavajo, da še vedno raje berejo časopis v tiskani obliki, kot recimo na spletu ali kje drugje. Časopis pri Sinčičevih pa tudi v marsikateri drugi družini raste z družino, prek njega se razvijajo bralne navade.
Danica Sinčič želi Dnevniku vse najboljše ob šestdeseti obletnici izhajanja, sama pa bo, kot pravi, ostala zvesta naročnica še naprej. Dnevnika in Nedeljskega. "Dokler bom mogla, ga bom brala," je odločna.
Iščemo najstarejše naročnike
Zagotovo je med našimi bralkami in bralci še kdo, ki je že dolgo naročnik Dnevnika ali Nedeljskega, pa ga morda, ker bodisi nima telefona ali naročnino nadaljujejo njegovi potomci, nismo našli v naročniških arhivih.
Ker Nedeljski dnevnik 7. januarja 2012 praznuje petdeset let izhajanja, bomo še posebno veseli tistih, ki ga imate že od vsega začetka, pa tudi vseh drugih naročnikov, ki bi želeli povedati, kaj je tisto, kar vam je v časopisu tako všeč, da ste nanj naročeni že pet, deset, dvajset, trideset, morda celo petdeset let. Ali pa če bi radi svojemu časopisu zgolj čestitati za okroglo obletnico.
Sporočite nam svoje podatke na uredništvo Nedeljskega po telefonu ali po pošti na naš naslov Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 2 in 4, 1000 Ljubljana (pripis: Naročniki).
Med prispelimi bomo izbrali in simbolično nagradili nekaj naročnikov, ki nam bodo zaupali svojo zgodbo, ki jih veže z našim časopisom in tudi na tak način zaznamovali pet desetletij izhajanja Nedeljca. Naj nas Nedeljski druži še naprej!