Tomaž Bukovec
Od slovenske osamosvojitve mineva dvajset let in zagotovo je že čas, da potegnemo črto in na tisti čas pogledamo pragmatično in realno. Brez vznesenosti ob zmagi in junaštvih, brez želje kovanja dobička na račun zaslug. Ne gre več pribijati na piedestal junake ali na sramotni kol vseh, ki so se pred vojno zavzemali za čim bolj mirno rešitev. Vojna v Sloveniji je bila zmaga razuma in ne sile. Vojna? Še dandanes marsikdo pravi, da to sploh ni bila vojna. Bila je in o tem govorijo tudi žrtve. Ljudje, ki so izgubili svoje življenje, ki se jim je čas življenja ustavil tistega junija in julija 1991.
78 mrtvih
Žrtve. Koliko Slovencev sploh ve koliko ljudi je umrlo v vojni za Slovenijo? Verjetno malo. Na slovenski strani je padlo pet policistov, devet teritorialcev in 22 civilistov, med katerimi je tudi deset tujih voznikov in dva reporterja, ki sta umrla na Brniku. Na drugi strani pa je padlo 42 ljudi: enajst oficirjev, ena civilna oseba in kar 30 vojakov obveznikov. Skupno 78 ljudi. Ne 36 naših in 42 sovražnikov, ampak 78 ljudi z imeni in priimki, 78 posameznikov, ki so imeli mame in očete, obveznikov, ki verjetno niso bili nič krivi, teritorialcev in policistov, ki jim je življenje ustavila krogla. Za njih in njihove svojce so številke nepomembne. Ena žrtev bi bila preveč.
"Tesnobe se spomni, vonja smrti. Spomni se upanj, skozi stoletja poglej, kako dehtijo cvetovi davnih sanj," piše na spomeniku padlim v vojni za Slovenijo na ljubljanskih Žalah. Zapisana so tudi imena vojakov TO, policistov in predvsem civilistov. Anton Žakelj (TO), Alojz Gaube, Miroslav Molk, Stanko Strašek, Stoyan Kazakov, Jernej Molan, Svetozar Spasov, Stanislav Požar, Janez Svetina, Boris Adam, Konstantin Nikolaj, Milan Bučar, Kenan Cetin, Edvard Peperko, Hismetin Ozbek, Bratislav Djordjević, Norbert Werner, Nikolas Vogel, Jozef Simčik, Franc Uršič, Franc Špelko, Željko Ernoič, Vincenc Repnik, Mohor Bergant, Anton Mrlak, Bojan Štumberger, Robert Hvalič, Ismet Velagič, Muzafer Vildirin, Dragan Lukič, Zaprian Dinčev, Plamen Dinčev, Peter Petrič, Marijan Dobelšek. 36 imen, 36 življenj.
Padli na slovenski strani
Vinko Repnik je padel ob barikadi tik pred Dravogradom 28. junija 1991. Po podatkih naj bi ga ubil z ostrostrelno puško zvezni miličnik. Peter Petrič se je na Brniku ponoči približal sovražnim tankom in izstrelil raketo proti poveljniškemu vozilu. Izstrelek je predčasno eksplodiral, a kljub temu je bil poveljnik bataljona ranjen, ob streljanju armadnih vojakov iz vseh cevi pa je bil ubit tudi Petrič 28. junija 1991. Franc Uršič je padel oziroma umrl pozneje v bolnišnici (4. julija) ob letalskem napadu na Medvedjek, Jernej Molan pa ob napadu enote TO s tromblonskimi minami v vasi Rigonce na kolono transporterjev, ko ga je zadel izstrelek protiletalskega mitraljeza (27. junija). Edvard Peperko je izgubil življenje med boji v Trzinu (27. junija), Miroslav Molk in Anton Žakelj sta izgubila življenje v prometni nesreči kot posledici vojnih dogodkov, življenje pa je izgubil tudi Stanislav Požar (civilna oseba, zaposlena v JLA), ki je padel v Hrastju pri Pivki. Med policisti je bilo pet žrtev. Stanko Strašek, policist posebne enote milice, je padel v Ljubljani (tragičen dogodek 29. junija), Bojan Štumberger in Željko Ernoič, rezervna policista PP Slovenj Gradec, sta padla med boji na Holmcu (28. junija), rezervni policist PP Maribor Robert Hvalc je izgubil življenje v Mariboru 28. junija (po streljanju iz vojašnice), samostojni inšpektor IP UNZ Slovenj Gradec Marijan Dobelšek pa je bil žrtev nesrečnih okoliščin. Potem so zapisana imena številnih civilistov. Alojz Gaube (nesrečni primer) je padel v Ljubljani, Janez Svetina je izgubil življenje med opazovanjem dogajanja v Gornji Radgoni, Milan Bučar je bil žrtev prijateljeve mladostne nepremišljenosti (ker niso ustavili na barikadi, je prišlo do streljanja), Jozef Simčik je še pred vojno umrl pod kolesi bojnega oklepnega vozila v Mariboru, Mohorja Berganta je zadel rafal, ki ga je armadni vojak na slepo izstrelil iz vojašnice Škofja Loka, Anton Kotar je umrl pod izstrelki letal ob svoji domačiji na Medvedjeku. Norbert Werner in Nicolas Vogel sta umrla med opravljanjem novinarskega dela na brniškem letališču (njuno vozilo je bilo zadeto, potem pa je še zgorelo), tragični osebi te vojne sta tudi Anton Mrlak, ki je bil sestreljen v helikopterju in je nameraval prebegniti na slovensko stran, ter vojak na služenju vojaškega roka Franc Špelko, ki ga je zadel izstrelek v vojašnici Zgornja Ložnica pri Slovenski Bistrici. Boris Adam je nesrečno zašel v navzkrižni ogenj policije in JLA v Mariboru. Med vojno v Sloveniji so bili ob življenje tudi številni tuji vozniki tovornjakov, na Medvedjeku (deset) in na Štrihovcu. Stoyan Kazakov, Svetozar Spasov, Konstantin Nikolaj, Kenan Cetin, Hismetin Ozbek, Bratislav Djordjević, Ismet Velagić, Muzafer Vildirin, Dragan Lukić, Dražen Šante, Zaprian in Plamen Dinčev.
Mrtvi na drugi strani
In na drugi strani? Včasih pozabimo nanje, mnogi med njimi pa niso bili nič krivi. Je bila njihova edina "krivda" v tem, da so se v nekem trenutku znašli v uniformah armade? Po podatkih v beli knjigi, ki jo je izdal generalštab Jugoslovanske vojske kmalu po vojni, je v bojih ali zaradi posledic vojne v Sloveniji umrlo 42 oseb: enajst oficirjev, ena civilna oseba in kar 30 vojakov obveznikov. Padli častniki in podčastniki so bili Miroslav Šandor, Mirko Brndušanović, Dragan Bubalo, Mustafa Hadžiselimović, Eldin Hrapović, Milenko Jorgić, Aleksander Milošević, Slobodan Pantelić, Rama Salihi, Bojanče Sibinovski, Zoran Stojanović in Branko Sedlar (civilna oseba). Imena vojakov pa se vrstijo: Stipo Čati, Ljubo Babić, Dejan Bjelogrlić, Branko Bojanić, Halil Cucak, Dušan Dejanović, Popaj Hilmi, Fahir Imamović, Antonije Šimunović, Zoran Ješić, Ivan Jeličić, Ratko Jovanović, Florim Kasurni, Mirko Lučić, Goran Maletić, Zoran Mirković, Stojan Mitić, Vojko Obradinov, Dragan Đokić, Nedžmedin Osmani, Muhamed Palić, Borislav Pivać, Špiro Ponjavić, Dragan Rodić, Domagaj Sotinac, Goran Stanković, Obrad Stevanović, Slobodan Stojkovič, Milan Tanasković in neznani vojak.
Dr. France Bučar je nekoč o osamosvojitveni politiki dejal, da tisti, ki ne tvega, tudi ničesar ne dobi. Dobili smo državo, samostojnost, številni pa so za to tvegali svoje življenje in svojo prihodnost. Nekateri so vse to izgubili in je njihovo življenje ugasnilo - v vojni za Slovenijo. Zato je prav, da sedaj, dvajset let po vojni, vsaj povemo njihova imena in se vsakemu od njih, vojaku TO ali policistu, civilistu ali armadnemu vojaku, poklonimo vsaj z besedo. Tudi zato, da morda ministri za obrambo ob prihodnji obletnici ne bodo govorili o tem, kako je Uršič padel v Prilipah in Molan na Medvedjeku (kot je to storila ministrica za obrambo Ljubica Jelušič v Novem mestu), in poleg tega kovali vojaške zmage še bolj v nebo, kot so to nekdaj počeli partizanski govorci.
Takrat je bila vojna, bil je čas stisk in tesnob, morda bistveno večjih, kot jih vidimo ali imamo dandanes, ko tesnobe niso več povezane s preživetjem v boju za lastno državo, s preživetjem v - vojni!