Hemingway, ki je deloval tudi kot novinar, je vedel, o čem piše, saj je bil najpogosteje soudeleženec opisanih dogodkov. Za slovensko občinstvo je bil vedno zanimiv njegov roman Zbogom, orožje, v katerem opisuje dogajanje na soški fronti.
Avtorja monografije Po sledeh Ernesta Hemingwaya Branko Drekonja in Aleksander Jankovič Potočnik sta z analizo romana ugotavljala, po katerih slovenskih krajih je potoval njegov literarni junak, poročnik Henry. Monografija je ovrgla prepričanje, da se je Hemingway boril na soški fronti. Kot največji dokaz sta avtorja navedla dejstvo, da kljub temu, da avtor z izredno natančnostjo opisuje krajino, nikjer ne omenja konkretnih naselij.
Kljub temu, da se Hemingway najverjetneje ni boril na soški fronti, pa obstaja možnost, da je te kraje obiskal po končani prvi svetovni vojni. To naj bi dokazovala fotografija mladega ameriškega vojaka, za katerega prebivalci tamkajšnjih krajev trdijo, da je Hemingway.
Za enega ključnih obdobij v Hemingwayjevem življenju velja njegovo bivanje v Parizu, kamor se je s takratno soprogo Elizabeth Hadley Richardson preselil leta 1921. V francoski prestolnici se je družil z Ezro Poundom, Gertrudo Stein, Johnom Dos Passosom in Francisom Scottom Fitzgeraldom. Življenje pariške izgubljene generacije, oropane vseh upov, je Hemingway opisal v romanu Sonce tudi vzhaja.
Hemingway je v svojih delih poudarjal upiranje smrti in samopotrjevanje v kljubovanju nasilju in nevarnosti. Dolgo časa se je boril z manično depresijo, 2. julija leta 1961 se je odločil, da svoje življenje konča.
Za njim je ostala vrsta del, kot so romani Imeti in neimeti, Komu zvoni in Čez reko med drevje. Hemingwaya sicer širši bralski krogi najpogosteje povežejo z novelo Starec in morje.
Hemingway, ki je prejel tako Nobelovo kot Pulitzerjevo nagrado, je zaslovel tudi s številnimi mislimi o literaturi in pisanju. "Vsem dobrim knjigam je skupna ena stvar - vse so resničnejše, kot če bi se v resnici zgodile," je zapisal.
