Da so zanj zaprosili Kureta, uglednega muzikologa in zaslužnega profesorja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je bilo nekako logično, saj se je strokovno veliko poglabljal v slovensko glasbo med romantiko in moderno, kamor sodi tudi Mahler. Ker je Deželno gledališče v Ljubljani, kjer je Mahler deloval, pozneje pogorelo in z njim tudi ves arhiv, je moral delovanje Mahlerja v Ljubljani na novo rekonstruirati iz časopisov. Plod tega raziskovalnega dela je bila monografija Mahler in Ljubljana (1881-1882), ki jo je Kuret izdal leta 1997 pri DZS, v nemškem prevodu pa so jo leta 2001 natisnili tudi na Dunaju. V času velikega poklona Mahlerju ob njegovi 150. obletnici rojstva lani in stoti obletnici smrti letos pa je na pobudo Slovenske Filharmonije knjiga pri isti založbi in pod istim naslovom izšla ponovno in dopolnjena. Prva izdaja je namreč že pošla, zanimanje za Mahlerja pa (tudi) v Sloveniji narašča.
Dr. Primož Kuret je predaval na več kot 150 mednarodnih muzikoloških simpozijih po Evropi, doma jih že vrsto let organizira tudi sam, letos v okviru 26. slovenskih glasbenih dnevov ravno na temo Fin de siecle in Gustav Mahler. "Vse moje raziskovalno delo, ne samo v povezavi z Mahlerjem, ampak predvsem s Filharmonično družbo (1794-1919), je težilo k spodbuditvi spomina na našo zapostavljeno glasbeno preteklost. Kajti to, kar je počela takrat Filharmonična družba, je v bistvu imenitno: v Ljubljani so poleg Mahlerja gostovali Berlinska filharmonija, Richard Strauss, največji umetniki tistega časa, celo superzvezde, kot na primer Pablo di Sarasate, ki je prišel dvakrat, pa Godowski, Backhaus, Grünfeld, Slezak, Burjan! To so bila imena, ki so 'vlekla' po vsem svetu," pravi Kuret, prepričan, da slovenska kultura vendarle sloni na bogati glasbeni tradiciji.
Smo tik pred izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije, ki bo v nedeljo na Kongresnem trgu. V čem je veličina Mahlerjevih simfonij?
Mahlerjeve simfonije v njegovem času niti niso naletele na veliko odobravanja, njegov edini uspeh je bila Osma simfonija, izvedena leta 1910, slabo leto pred njegovo smrtjo. Toda že takrat so nekateri jasnovidni kritiki ugotavljali, ko so ga primerjali z Richardom Straussom, da Straussu pripada sedanjost, Mahlerju pa prihodnost. Sam se je zavedal, da piše neko glasbo, ki je takrat še niso mogli razumeti. In je rekel: ali res mora človek prej umreti, da ga potem pustijo živeti? Njegova glasba izhaja iz romantično-klasicističnih tradicij, po svoji vsebini in humanosti pa je presegla vse, kar je bilo takrat napisanega. Segla je zunaj mode tistega časa.
Ta odnos do Mahlerjeve glasbe se dolgo časa ni spremenil, šele mnogo pozneje je postal popularen. Ko ga gledamo danes, se nam zdi podobno močan očak na začetku 20. stoletja, kot je bil Beethoven na začetku 19. stoletja. Mimo Mahlerja praktično noben skladatelj ni več mogel, celo tisti najbolj radikalni dunajski dvanajsttoniki so ga izjemno spoštovali, recimo Arnold Schönberg, Alban Berg, Anton Webern. Mahler jih je celo podpiral, čeprav so zelo različno dojemali glasbo. Na premiero Osme simfonije so prišli vsi - Schönberg, Strauss, Webern, pravzaprav vsa kulturna Evropa. V velikanski razstavni dvorani v Münchnu jo je izvedlo 850 članov zbora, 170 članov orkestra, osem solistov in dva otroška zbora. Od takrat tudi oznaka Simfonija tisočev, ki jo je dodal koncertni organizator Emil Gutman. Mahler sam te oznake nikoli ni uporabil, ni pa tudi protestiral.
Osmo simfonijo je končal že štiri leta pred premiero, leta 1906. Poznano je Mahlerjevo pismo, kjer pravi, da so skice nastale v treh tednih in da je navdih prišel kot vizija. In da je potem samo še pisal. Glede na izjemni obseg simfonije jo je zagotovo moral pisati nekaj časa. Toda skladatelj sam se za izvedbo te simfonije ni posebej trudil, ker je vedel, da zahteva izjemne napore.
Ali lahko primerjamo moč Beethovnovih in Mahlerjevih simfonij?
Takšnih primerjav si skorajda ne upam delati. Kar mene fascinira pri Beethovnu, so namreč njegova izjemna humanost, znanje in talent ter kako je skozi glasbo znal izraziti najrazličnejša občutja. Podobno kot Beethoven pa je tudi Mahler premaknil dimenzije glasbenega doživljanja. Oba je prežarjala izjemna človečnost, tragičnost bivanja in življenja ter mogočna slutnja optimizma. Recimo Mahlerjeva Osma simfonija je bila označena kot simfonična kantata in odrešenjski misterij, kar se nanaša tudi na besedilo. Beethoven je denimo šele v svoji zadnji simfoniji v zadnjem delu uporabil besedilo, medtem ko je Mahler tekst uporabil v velikem delu svojih simfonij. V Osmi simfoniji je ves čas prisotno petje.
Mahler sam se je spraševal, čemu že prej nihče ni prišel na idejo, da bi človeški glas uporabil v simfoniji. S tem je glasu dal vlogo inštrumenta, pa tudi komentatorja, ki razlaga njegove misli prek teksta, ki ga je sam izbral. V Osmi simfoniji sta to latinski tekst binkoštne krščanske himne iz 9. stoletja Veni creator spiritus ter besedilo sklepnega dejanja Goethejevega Fausta.
Mahler je v svojem času bolj kot komponist slovel kot dirigent. Zelo je recimo oboževal Wagnerja. Kakšen je bil kot umetnik in kot človek?
Vsekakor je bil Mahler velik občudovalec Wagnerja, menda je njegove opere dirigiral izjemno. Mahler je bil dirigentska zvezda tistega časa. Lahko je večkrat dirigiral isto delo, a ga je vsakič tako, kot bi to počel prvič. Znal je biti prijazen, toda na vajah in koncertih je bil menda neizprosen. Slovenski skladatelj in violinist Karel Jeraj je kot član Dunajskih filharmonikov več kot deset let igral pod njegovo taktirko, o čemer piše v svojih Spominih, objavljenih v knjigi Vide Jeraj Hribar Večerna sonata. Zelo natančno opiše Mahlerjev odnos do glasbenikov in tudi svoj odnos do njega. Mahler je očitno imel raje mlajše glasbenike, starejše, ki mu niso uspeli slediti, pa je upokojil. S tem je tako obremenil pokojninski fond Dunajskih filharmonikov, da je moral denar primakniti sam cesar Franc Jožef I.! Z Jerajem sta se zelo dobro razumela, kajti poleg violine in viole mu je dal igrati še druge inštrumente, recimo mandolino, ki jo Mahler uporablja tudi v Osmi simfoniji.
Jeraj omenja Mahlerja kot zelo dobrega družinskega človeka, čeprav njegovo zakonsko življenje ni bilo ravno srečno. Žena je bila dunajska lepotica Alma Schindler, ki je sicer uživala ob slavi svojega moža, vendar ga kot skladatelja v bistvu ni razumela. Šele zelo pozno je spoznala njegovo skladateljsko veličino. Zakonska kriza je Mahlerja zelo prizadela, še prej tudi smrt starejše hčerke, tako da je iskal pomoč celo pri Sigmundu Freudu. V brezupnem obdobju pred smrtjo, umrl je star komaj 51 let, je bila izvedba njegove Osme simfonije praktično njegov edini življenjski triumf.
Kaj je Mahler pomenil za Ljubljano in kaj je Ljubljana pomenila njemu?
Tukaj je začel svojo dirigentsko kariero, star 21 let. Za sabo je imel končan dunajski konservatorij in nekaj dirigentskih izkušenj v majhnem avstrijskem mestecu, v Ljubljani pa je našel urejeno gledališče z dovolj ambicioznimi mladimi pevci ter izjemno velik repertoar. Imel je vse možnosti, da se je kot mlad dirigent v svojem poklicu preizkusil. Po mojem mnenju je bil strahotno obremenjen, ker je moral delati vse: dirigirati, korepetirati, predstave in premiere so se vrstile, sodeloval je v operah in operetah. Ko je bil pozneje nekaj časa brez dela, je v pismu svojemu prijatelju omenil, da bi si želel spet delati v Ljubljani. Kar je manj znano.
Potem ne drži hipoteza, da Mahler Ljubljane ni maral?
Mahler ni maral nemogočih razmer za delo, razmer, ki mu niso omogočale, da bi poustvaril svoje glasbene vizije. Ljubljansko gledališče je bilo pač provincialno gledališče z majhnim orkestrom. Na drugi strani pa nimamo nobenega pričevanja o tem, da bi Ljubljano močno sovražil. Ampak on, ki je rekel, da je celotno njegovo življenje eno veliko domotožje, je v Ljubljani vendarle našel prijatelje, domačno okolje; med študijem na Dunaju je spoznal Antona Krisperja in potem stanoval pri njegovi družini na Mestnem trgu. Ohranila so se pisma, ki jih je Mahler pisal Krisperju in ki kažejo na njuno tesno prijateljsko povezanost v tem času. Sprejeli so ga tudi ljubljanski poslušalci in kritiki, z vsako predstavo jih je navdušil. Ko je imel benifično predstavo in so šli dohodki od predstave v njegov žep, so ga sprejeli z aplavzom, ob prihodu na oder mu je orkester zaigral tuš, ob koncu predstave je dobil lovorjev venec. Na Ljubljano po mojem ni imel samo slabih spominov, vsaj po človeški plati ne. Da pa se sem potem ni več vračal, je verjetno res. V Ljubljano je po mojem mnenju prišel še dvakrat, ko se je z vlakom peljal v Opatijo na zdravljenje oziroma k ženi in je najbrž v Ljubljani prestopil. Morda se je tudi sprehodil po mestu, popil kavo in obujal stare spomine. Ampak to v njegovih pismih ni navedeno, čeprav je natančno popisal vse, kar je počel. Zelo rad in zelo veliko je pisal, ohranilo se je stotine njegovih pisem.
Kolikšen vpliv je Mahler dejansko imel na slovensko kulturo, glede na to, da je dirigiral takrat še v Nemškem deželnem gledališču?
Deželno gledališče ni bilo samo nemško, ampak je uprizarjalo tudi slovenske predstave. V Ljubljani je bila takrat napetost med Slovenci in Nemci velika, toda ni znano, da bi se Mahler kakor koli vmešaval v nacionalne spore. Po mojem je bil tudi preveč okupiran z delom. Hans Gerstner, koncertni mojster Filharmonične družbe in direktor orkestra v Operi, je v svojih spominih omenjal, da sta z Mahlerjem po napornem delu v Gostilni Roža na Židovski ulici rada spila vrček ali dva plzenskega piva. Ni znano, da bi se družil s Slovenci, vsekakor pa je moral vedeti, da tukaj živijo Slovenci, navsezadnje se je rodil na Češkem v mešanem etničnem okolju. O njegovem vplivu na našo kulturo ne moremo govoriti tudi zato, ker je bila slovenska glasba v tem času še na amaterski ravni - simfoničnih skladb in opere praktično še nismo imeli. Gledališče in koncerte pa so obiskovali tako Nemci kot Slovenci. To je bila edina visoka kultura pri nas. Sin Hansa Gerstnerja mi je pripovedoval, da je bil recimo Anton Lajovic na vseh koncertih na stojišču in poslušal. Res pa je bila nemščina še dolgo občevalni jezik, omogočala je vzpon na družbeni lestvici.
