Marčevski potres z magnitudo 8,9 je zahteval tisoče življenj, prav tako pa je bil uničujoč tudi za infrastrukturo in okolico. Škode naj bi bilo za 148 milijard evrov. Japonska je vajena potresov in bi morala biti pripravljena nanje. Kaj se je zgodilo?

Pogosto primerjamo ta potres s tistim iz leta 1995 v Kobeju. Takrat je več kot 6000 ljudi izgubilo življenje, tokrat skoraj 25.000. V tem smislu in tudi glede na prizadeto regijo je bil potres v regiji Tohoku veliko hujši od tistega pred 16 leti. Tisti potres je bil zelo močan, vendar je bil lokalno omejen in je prizadel le Kobe.

Tokratni potres ni bil tako močan, je pa prizadel zelo široko regijo ob oceanu, treslo se je več kot 300 oziroma 400 kvadratnih kilometrov tal. Z izjemo Sendaia velika mesta niso bila prizadeta, temveč je šlo za manjša mesta in vasi. Vendar je 90 odstotkov smrti povzročil cunami in ne tresenje tal oziroma zrušenje stavb. Cunami je odplaknil celotne vasi, ljudje so izginili v vodi. In prav to je tisto, po čemer se tokratni potres razlikuje od potresa v Kobeju.

Torej so stavbe potres vzdržale?

Ker je tokratni potres prizadel predvsem manjša mesta in vasi, na teh območjih ni bilo veliko stolpnic in večjih stavb. Tudi zato, ker potres ni bil tako močan, se ni zrušilo veliko objektov, seveda pa se nekaj stavb zruši v vsakem potresu. Tako kot v Sloveniji so nekatere zgradbe stare in štejejo tudi sto let, zato niso bile grajene po današnjih standardih. Danes vemo, kako graditi, da se objekti ne bodo zrušili. Tudi stare stavbe moramo obnoviti, a to stane, vlada oziroma družba pa ne more dohajati vseh potreb po obnovi, zato so se tudi v zadnjem potresu nekatere stare zgradbe podrle.

Kaj pa jedrska katastrofa v nuklearki v Fukušimi, ki je sledila potresu? Je bila tudi ta posledica cunamija ali pa so bili morda ukrepi s področja potresne varnosti premili?

V preteklosti smo izvajali zelo poglobljene raziskave in ocenjevali vedenje nukleark ob potresih, analize pa bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Potres, ki bi se mu pridružil še cunami, se v preteklosti še ni zgodil, zato veliko stvari še ni raziskanih. Na odgovor o vzrokih za jedrsko katastrofo bomo morali žal še nekoliko počakati.

Ali načrtujete za nuklearke in druge nevarne objekte kakšne posebne nove ukrepe?

Doslej je osnovno potresno varno načrtovanje na Japonskem temeljilo na načelu "nič škode v potresu razreda ena in nekaj škode v potresu razreda dva". Razred ena označuje potrese, ki jih stavba lahko prenese večkrat v svojem življenjskem obdobju, recimo v petdesetih letih. Razred dva pa označuje potrese takšne moči, da jih stavba lahko prenese samo enkrat.

Po izkušnji s potresom v regiji Tohoku bomo okrepili vzdržljivost gradbenih konstrukcij, tako da tudi potres drugega razreda ne bo povzročil večje škode. To pomeni, da moramo zgradbe narediti močnejše in bolj vzdržljive. To lahko dosežemo s sistemi potresne izolacije, konstrukcijskega nadzora in vključevanjem novih, močnejših in bolj vzdržljivih gradbenih elementov, kot je na primer supermočno jeklo (trikrat močnejše od navadnega jekla) ali supertrdni beton (petkrat močnejši od navadnega betona), ki se sedaj razvijata.

V kolikšni meri gradbeniki na Japonskem dejansko upoštevajo potresnovarnostne ukrepe?

Vsaka hiša, pravzaprav čisto vse mora biti grajeno potresno varno, celo pasja uta mojega psa (se zasmeji). To zadnje sicer ne drži, vendar pa morajo biti seizmično načrtovane tako velike kot majhne zgradbe, še posebej pa ključni objekti.

Ali to pomeni, da lahko objekte gradijo le določena podjetja, ali pa si lahko hišo zgradi tudi vsak sam?

Če posameznik pridobi ustrezno dovoljenje, lahko hišo gradi tudi sam, vendar zaradi zakonskih obvez skoraj vedno potrebuje pomoč strokovnjakov. Potresno in protipožarno načrtovanje imata zelo velik pomen, izpolnjevanje predpisov s teh področij pa ponavadi presega znanje slehernika, zato se mora posvetovati s strokovnjaki.

Kako pa morajo biti grajeni vaši ključni objekti?

Najpogosteje se uporabljata potresna izolacija in konstrukcijski nadzor. Na Japonskem je potresno izoliranih več kot dva tisoč zgradb, podobno je tudi število zgradb z vgrajenim konstrukcijskim nadzorom. Potresna izolacija je zelo pogosto uporabljena v bolnišnicah, saj morajo biti sposobne polno delovati prav po velikih potresih. Konstrukcijski nadzor pa je uporabljen pri skoraj vseh srednje visokih in visokih stolpnicah, ki so bile zgrajene po letu 1995, po potresu v Kobeju. Monitoring stavb doslej ni bil tako pogost, bo pa vsekakor dobil večjo vlogo po letošnjem potresu.

Lahko nekoliko pojasnite te tehnologije, prosim.

Potresna izolacija je tehnologija, pri kateri med tla in stavbno konstrukcijo postavimo neki vmesnik, tako da se ob tresenju tal konstrukcija ne premika. Pri konstrukcijskem nadzoru v stavbo vgradimo posebne naprave, zaradi katerih se konstrukcija premakne v nasprotno smer, kot se nagibajo tla. Tako stavba obdrži ravnotežje in v največji možni meri ostane v nespremenjem položaju. Monitoring pa pomeni, da v stavbe vgradimo senzorje, ki zaznavajo spremembe ter nas o njih obvestijo. Gre za takojšnje zaznavanje škode.

Dejali ste, da je marčevsko katastrofo bolj kot sam potres zakrivil cunami, ki mu je sledil. Boste morali torej v prihodnje pri načrtovanju gradnje upoštevati oboje?

Seveda, rešitev ni lahka, vendar jo moramo najti. Medtem ko ima potresno varna gradnja dolgo zgodovino, proticunamijsko načrtovanje ni nekaj običajnega. Poleg tresenja tal morajo omenjeni objekti vzdržati tudi ogromen vodni pritisk. Dodatna težava so temelji objekta, ki so običajno vkopani globoko v zemljo. Zaradi tresenja in obilice vode pa tla postanejo zelo mehka. Zgodi se tudi, da začne voda brizgati iz tal kot vodomet.

Kaj je torej rešitev?

Vrniva se za trenutek h konvencionalnim stavbam. V zadnjem potresu so bile nekatere poškodovane, nekaj pa se jih je tudi zrušilo, ker so bile prestare. A k sreči vemo, kako se izogniti takšnim problemom. Močno so se namreč tresle tudi nove stavbe, vključno s stolpnicami, pa niso utrpele praktično nobene škode. S tega vidika nam je odleglo, kot statik sem kar malo ponosen na to, kar smo naredili: uporabili smo najboljše obstoječe tehnologije potresnega načrtovanja in stavbe so se kljub močnemu tresenju odrezale tako, kot smo pričakovali.

Druga stvar je notranjost stavb, tako imenovani nekonstrukcijski deli, ki sestavljajo stavbo - predelne stene, stropi, pohištvo. Med potresom strop včasih odpade, premika se pohištvo, knjige letijo s knjižnih polic. Nihče seveda ni ranjen, vendar pa je poškodovana lastnina. Naše potresno načrtovanje je usmerjeno v reševanje človeških življenj, vendar zahteve ljudi naraščajo. Tako od nas zahtevajo takšno načrtovanje, da bodo lahko tudi ob najmočnejših potresih še naprej poslovali, normalno živeli in bo ohranjeno vse njihovo imetje. Da bi jim ustregli, moramo še naprej razvijati potresno načrtovanje in vzdržljivost stavb, tako da bo tudi po najmočnejšem potresu že naslednji dan mogoče skočiti pod vročo prho. (smeh)

Za to je na voljo veliko ukrepov. Zrušenju stavbe se lahko izognemo, za nadaljnje blaženje tresenja stavbe in obstoj knjig na policah pa so na voljo tehnologije, kot je potresna izolacija.

In cunami?

Tu je težje najti konsenz. Prva rešitev je prepoved gradnje na obali, vendar je zelo nepraktična. Japonska je zelo gorata država, gradnja hiš v gorah pa je zelo neugodna. Poleg tega so mnoga mesta ribiška, polurno ali enourno prevažanje do morja pa je že problematično. Druga možnost je gradnja vsaj desetnadstropnih objektov, saj največji cunamiji dosežejo višino treh nadstropij, torej 12 ali 13 metrov. Cunami ne pride iznenada, opozorilni sistem ga je tokrat napovedal 25 minut vnaprej in ljudje imajo torej čas, da se zatečejo v višja nadstropja, vendar pa so visoke stavbe ob obali neprimerne s pokrajinskega vidika.

Kaj je torej praktična rešitev? Menim, da bi bilo najbolje na določeni razdalji postaviti superodporne evakuacijske stavbe. Te bi sicer služile kot mestne hiše oziroma javna mesta ali celo trgovine, v primeru cunamija pa bi se ljudje lahko zatekli vanje, dokler se ne bi voda umaknila. Poleg tega ne smemo pozabiti na izobraževanje o evakuaciji in evakuacijskih poteh. Marca je naš opozorilni sistem deloval, vendar ni bil dovolj natančen. Žal so ljudje podcenjevali prihajajoči cunami in se niso umaknili, zato jih je odplavilo.

Hočete reči, da je bilo izdano opozorilo o manjšem vodnem valu, kot je bil v resnici?

Da. Opozorilni sistem pri nas deluje tako, da oblasti preko vseh medijev ljudi opozorijo, naj bodo previdni. Tokrat so dejali, da bo cunami dosegel obalo v približno pol ure, njegova višina pa bo okoli pet metrov. Dobro, so si mislili ljudje, ta val meri pet metrov, naše mesto ima vodne stene, ki zadržijo valove, visoke do šest metrov, torej cunami ne bo dosegel moje hiše. Opozorilni sistem je podcenjeval cunami, zato v prihodnje potrebujemo bolj natančen sistem.

Kako pa se pravzaprav ocenjuje višina cunamija?

Cunami ima tri faze. Prva je nastanek, sledi potovanje do obale in zadnja faza je poplavitev. Problematično je predvsem ocenjevanje višine cunamija na začetku, ko se naredi val ob potresu na prelomnici. Na žalost se njegova višina ocenjuje le indirektno, na podlagi seizmografa. Podatke o potresu vključijo v model in izračunajo začetno višino vala, nato pa analizirajo še njegovo širjenje do obale. Vendar se cunami ne zgodi pogosto, zato je model le redko preverjen. Zdaj smo si zamislili, da bi s satelitsko navigacijo GPS neposredno izmeriti višino vala ob nastanku. Če bomo tu uspešni, bodo napovedi bolj točne.

Do sredine tega stoletja je napovedan še večji cunami, tokrat v severni regiji, bliže Tokiu, Osaki in Nagoji. Četudi bo njegova moč enaka, bo prizadete več populacije. V desetih do dvajsetih letih moramo imeti pripravljene posebne ukrepe in nekaj moramo spremeniti, sicer se bo ponovil scenarij letošnjega potresa v regiji Tohoku.

Imate tudi opozorilni sistem za potrese?

Da, kot edina država na svetu imamo tudi opozorilni sistem za potrese, vendar ni natančen in ljudem preko medijev napove le, da se bo zgodil potres.

Pa država tudi izobražuje ljudi, kako naj reagirajo?

Seveda. Ko se sproži opozorilni sistem za potres, bi morali vsi Japonci vedeti, kaj storiti. Takšne priprave se na lokalni ravni organizirajo vsaj enkrat letno. Skupaj z opozorilnim sistemom te priprave sicer ne rešijo vseh problemov, vendar bi bilo brez obojega še veliko več žrtev in škode. V resnici je težko oceniti učinkovitost omenjenega sistema, ker pa so potresi pogosti, smo zelo pripravljen narod. Kljub temu se z vsakim novim potresom pokažejo novi problemi. Potres v Kobeju je bil velika lekcija. V zadnjih 16 letih smo sprejeli veliko ukrepov in mnogi so dobro delovali zadnjih 15 let. Tokrat pa se je zgodilo nekaj, kar je preseglo naša pričakovanja, saj je bilo prizadeto izredno široko območje. Ob potresu v Kobeju se je sicer porušilo celotno mesto, vendar je bilo Osaki in drugim sosednjim mestom prizanešeno. Te skupnosti so tako lahko pomagale prizadetim v Kobeju, po tem potresu pa je država tudi z zakonom predpisala, da morajo sosednje skupnosti v primeru potresa prizadetemu območju priskočiti na pomoč. Tokrat to ni delovalo, saj je bila prizadeta celotna regija.

Kar želim povedati, je to, da na podlagi izkušenj izpopolnjujemo ukrepe, vključno s pripravami nanje, kljub temu pa se pri vsakem velikem potresu pojavi nekaj novega, kar nam povzroča težave. Upam, da bomo v prihodnje še bolje pripravljeni na potrese, vendar pa se bo že z naslednjim potresom zanesljivo pojavil kak nov problem.

So ta izobraževanja obvezna?

Ne, niso. Od sto ljudi, ki bi morali priti na izobraževanje, se jih ponavadi prikaže okoli 65. Po dogodkih, kot je bil marčevski potres, pa se število udeležencev delavnic poveča.

Države ne čakajo mirna leta, zdi pa se, da ljudje niso prestrašeni.

Tudi Slovenija trpi zaradi potresov, čeprav jih ni toliko kot na Japonskem. Leta 1995 se nam je zgodil Kobe, letos Tohoku. V teh 16 letih med prvim in drugim smo doživeli 16 potresov s povzročeno škodo. To pomeni, da nas potresi redno obiščejo vsako leto, včasih prizadenejo sever, včasih zahod. Smo zelo navajeni nanje. V nasprotju z mnogimi državami nam je usojeno trpljenje. (smeh) Ta problem moramo sprejeti.

Kako pa poteka proces obnove po zadnjem potresu? Kako se ljudje spoprijemajo z uničujočimi posledicami?

Cunami je uničil mnogo mest, zato bo potrebnih še mnogo let za popolno obnovo teh krajev. Še posebej ribiči so se del že lotili, pomagati pa jim mora tudi vlada in investirati v obnovo. Po mojem mnenju optimizma teh ljudi zlepa ne morete omajati. Ribiči so zelo zanimivi ljudje. V nasprotju s kmeti dobijo denar vsak dan. Zjutraj odrinejo na morje, naslednji dan pa prodajo svoj ulov. Kmetje morajo delati zelo dolgo, preden dobijo plačilo. Tu vidim razliko v mentaliteti. Čeprav njihove hiše ni več, ribiči ne vidijo težav, dokler je tam morje. (smeh) Seveda trpijo in njihovi problemi se bodo vlekli še mnogo let, vendar ohranjajo pozitivnega duha in si bodo opomogli.

Ste sami že doživeli kakšen večji potres?

Da, izkusil sem nekaj velikih. Živim v Kjotu, ki je blizu Kobeja, in pred 16 leti se je moja hiša močno tresla, ni pa se zrušila. Zadnjega potresa pa nismo čutili. Bližam se šestdesetemu letu starosti in upam, da mi ne bo treba doživeti nobenega več. Imam pa dva otroka v dvajsetih. Njima je usojeno, da ju bodo doleteli veliki potresi.

Po Kobeju je nastal tudi raziskovalni center E-Defense, ki ste ga donedavna vodili prav vi. Ta center ima v lasti največjo potresno mizo na svetu. Kaj to pomeni?

Gre za mizo velikosti 15 krat 20 metrov, ki oponaša potres, nanjo pa lahko na primer postavimo hišo in preverimo njeno potresno varnost.

Kar od nekod vzamete hišo in jo postavite na to mizo?

Da. Ne testiramo nobenih miniatur, dokler ne presegajo robov mize. Mislim, da je najboljši način preverjanja, kako se hiše vedejo ob potresu, ta, da so resnično podvržene potresu. Vendar je na potres treba čakati, pa še nikoli ne vemo, kdaj pride. Kadar ni mogoče čakati, uporabimo mizo.

Če se torej odločim, da bi želela testirati svojo hišo, vas lahko pokličem in…

Seveda, noben problem, če boste s seboj prinesli denar.

Koliko pa bi me to stalo?

Ogromno, od pol do enega milijona evrov, odvisno od obsega in višine hiše.

Kaj torej v resnici testirate na tej mizi? Večino testov verjetno financira država?

Res je, le malo je zasebnega denarja. Z mizo imamo šest let izkušenj in doslej smo na njej opravili približno štirideset velikih, popolnih testov. Med drugim smo testirali stolpnice, šole, pohištvo v stolpnicah…

Udeležujete se mednarodne konference Načrtovanje potresnega obnašanja - Vizija družbe s sposobnostjo prožnega in učinkovitega odziva na potrese, ki jo organizira Inštitut za konstrukcije, potresno inženirstvo in gradbeno informatiko na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Poznate potresno situacijo na Slovenskem? Kaj menite o naši potresni pripravljenosti?

Že več kot dvajset let prijateljujem s slovenskima potresnima strokovnjakoma Miho Tomaževičem in Petrom Fajferjem. Ves čas se pogovarjamo, vendar pa moram reči, da se pogosto konča ob alkoholu, zato ne vem, o čem točno govorimo. (smeh)

Po mojem razumevanju Slovenci sicer trpite zaradi potresov, vendar ne tako pogosto kot mi, zato se vaše potresno načrtovanje razlikuje od našega. Na Japonskem je potresno načrtovanje skoraj vse, kar morate vedeti, v Sloveniji pa morate upoštevati še druge dejavnike, zato je potrebno bolj tankočutno ravnovesje med ukrepi potresne varnosti, trajnostjo stavb, protipožarnimi ukrepi in drugimi dejavniki. Potrebujete pravo kombinacijo vsega. Osnove potresno varnega načrtovanja so iste tu ali na Japonskem, vendar je izvedba drugačna. Znanstvena dognanja so znanstvena dognanja, njihova izvedba pa je odvisna od politike države. Splošno gledano pa je potresno načrtovanje v Sloveniji zelo napredno.