Ustavno sodišče v svojih odločbah izrecno govori o dveh pravicah, ki naj bi bili kršeni v tem primeru, in sicer o pravici do lokalne samouprave in iz nje izvirajoče pravice do lastne občine. Toda pri nobeni od teh dveh "pravic" ne gre za človekove pravice. Pravico do lokalne samouprave je ustavno sodišče utemeljilo z besedilom 9. člena ustave, ki se glasi: "V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava." To besedilo, ki se nahaja v uvodnih splošnih določbah ustave, pa pomeni le to, da je lokalna samouprava uvedena v politični sistem države kot politična vrednota sistema, podobno kot z določbo, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen ustave). Lokalna samouprava je v državi vsakomur zagotovljena že s tem, da so na vsem njenem območju ustanovljene lokalne skupnosti (občine, pokrajine) in jim je zagotovljeno njihovo delovanje. Kadar govorimo o pravici do lokalne samouprave, govorimo dejansko o pravici lokalnih skupnosti oziroma o položaju lokalnih skupnosti v njihovem odnosu do države. Nosilec pravic do lokalne samouprave so lokalne skupnosti, torej občine, pokrajine itd., ne pa posamezniki ali skupine posameznikov, ki naj bi imeli na tej osnovi celo pravico do lastne občine. Od nekdaj so povsod v svetu države oziroma najvišji državni organi ustanavljali samoupravne lokalne skupnosti. Mestne občine so v srednjem veku s podelitvijo mestnih pravic ustanavljali fevdalni gospodje; sodobne občine in druge teritorialne skupnosti pa danes ustanavljajo najvišji državni organi, praviloma parlamenti, in je to njihova izključna pravica. To velja tako za posamezne lokalne skupnosti kakor tudi za obsežne teritorialne reforme, ki se občasno izvajajo v vseh sodobnih državah.

Podobno je tudi pri nas. Po besedilu tretjega odstavka 139. člena ustave se občina ustanovi z zakonom, in sicer po poprej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Z zakonom se določi tudi območje občine. Navedene določbe ustave so jasne, da bolj ne morejo biti, in ne potrebujejo nobene posebne ustavne razlage. Ustavno sodišče pa jih je s svojo razlago spremenilo tako, da je stvari postavilo na glavo. S prvonavedeno odločbo je na podlagi zgrešene lastne razlage o pravici do lokalne samouprave in iz nje izvirajoče pravice do lastne občine razsodilo, da je zakon o ustanovitvi občin in o določitvi njihovih območij (ZUODNO) v neskladju z ustavo, ker z njim ni bila ustanovljena občina Ankaran, in je naložilo državnemu zboru, da jo mora ustanoviti. Že s tem ukazom državnemu zboru je po mnenju strokovnjakov za ustavno pravo (npr. dr. Kristana, dr. Cerarja, mag. Krivica, dr. Pogorelca itd.) ustavno sodišče prestopilo mejo svojih kompetenc in prekršilo ustavno načelo o delitvi oblasti. Z drugonavedeno odločbo pa je ustavno sodišče občino Ankaran ustanovilo kar samo, ker je tudi po treh poizkusih ni ustanovil državni zbor. S tem pa je prestopilo mejo, ki je ustavno sodišče nikdar ne bi smelo prestopiti in je na področju lokalne samouprave tudi dejansko doslej ni prestopilo. Še nikdar doslej ni ustanovilo občine, čeprav je ravno v primeru Kopra, kamor spada tudi Ankaran, že v letu 1994 in ponovno v letu 1998 odločilo, da je občino Koper treba razdeliti na več občin, državni zbor pa tega zaradi splošnega odpora prebivalcev, izraženega tudi na ponovno izpeljanih referendumih, ni storil. Kot rečeno, je šlo ustavno sodišče že s temi odločitvami predaleč, in sicer v področje, ki sodi v pristojnost državnega zbora. To pot pa je šlo še naprej. Zato je ta odločba ustavnega sodišča v javnosti, zlasti tudi v politični in strokovni, vzbudila začudenje, ugovore in tudi odpor. Ustavno sodišče je stopilo v področje zakonodaje, kjer nima niti pristojnosti niti usposobljenosti in seveda tudi nobene odgovornosti za svojo odločitev.

Ustanovitev občine je sicer konkretna, vendar pa zelo kompleksna zadeva, s katero se določajo temeljni elementi novega teritorialnega samoupravnega sistema. Ustavno sodišče je pristojno in načeloma usposobljeno za ocenjevanje in odločanje o pravnih vprašanjih; nikakor pa ni pristojno in tudi ne usposobljeno za odločanje o teritorialnih, organizacijskih, splošnoupravnih in materialno-finančnih vprašanjih, o katerih je treba odločiti v zvezi z ustanavljanjem občin. Zato ne more v nobenem primeru odločati o ustanavljanju občin ali o njihovem teritorialnem razčlenjevanju na več občin.

Ustavno sodišče v zvezi z zadevo Ankaran agresivno nastopa v javnosti z razlago o svoji vlogi kot čuvarju pravne države, ki da jo ogrožajo kritiki ustavnega sodišča zaradi takih njegovih posegov v področje lokalne samouprave. V resnici pa pravno državo na ta način ogroža ustavno sodišče samo. V pravnih državah velja, da je ničen akt, ki ga je izdal nepristojni organ. To pomeni, da občina, ki bi jo "ustanovil" tak organ, ne bi nastala. Če se bo izkazalo, da pri nas to pravilo za ustavno sodišče ne velja, se bo postavilo vprašanje, kaj je z ustavnim načelom o delitvi oblasti in kje so meje za posege ustavnega sodišča. Ankaranski primer bi bil morda res prispevek k tako imenovanemu ustavnosodnemu aktivizmu ustavnega sodišča, nikakor pa ne k pravni državi Sloveniji. Ustava sicer ne dopušča nobenih dvomov: občine se ustanovijo z zakonom. S tem je v sami ustavi podano zagotovilo, da se bodo občine ustanavljale z vso resnostjo v zahtevnem postopku, kakor se pripravljajo in izdajajo zakoni.