Največkrat se prepušča literarni zgodovini.

V zadnjih dvajsetih letih so bile Krleževe knjige bolj redko na policah hrvaških knjigarn. Dobil si občutek, da je v izložbi kakšna le po naključju, kakor da so jo tja založili. Niti šolski učni programi, zlasti pa njihovo izvajanje, niso bili naklonjeni pisatelju "hrvaške književne laži". Hrvaška gledališča in založniške hiše so mu občasno namenili nekaj prostora, ki pa je bil bržkone manjši, kakor si ga zasluži. Posamezna dela, ki so jih kljub vsemu izdali ali uprizorili, so dajala vtis, da je Krleža bolj navzoč, kakor je bil v resnici.

Utvare dostikrat pomirjajo vest.

Zbrana dela Miroslava Krleže so nazadnje izdali v Bosni in Jugoslaviji. Na Hrvaškem so spet začela izhajati, a so izdajanje prekinili. Volja in podpora, da se delo opravi do konca, sta pošli. V zadnjem času pa se je nekaj vendarle spremenilo. Dramo Gospoda Glembajevi so letos uprizorili v Beogradu in Zagrebu. Občinstvo jo je v obeh mestih dobro sprejelo. Videli smo tudi druge izvedbe gledaliških del, priredbe proze, televizijske oddaje, filmske odlomke. Izdana je bila zbirka zgodb Tisoč in ena smrt, ki je bila prepovedana v Kraljevini Jugoslaviji. V pripravi je celovečerni dokumentarni film o pisateljevem življenju in delu.

Potemtakem ne moremo reči, da je Krleža izobčen, vendar je kritiška razsežnost njegovega dela skrčena, omejena je.

O Krleževi "vrnitvi" bi težko govorili v obsegu, ki bi bil kljub vsemu koristen in možen, tukaj in zdaj. Latinowiczi se vrnejo domov, a znova odidejo. V vmesnem času vidijo, kaj se dogaja, in ocenijo, koliko je to vredno. Knjiga se je, ne le na Hrvaškem, prej prilagajala okolju in oblasti, kakor jima nasprotovala. To smo večkrat izkusili, sami ali skupaj s svojimi sosedi. Kadar oblastniki niso naklonjeni svobodni misli, zlasti če niso dorasli kulturi ali so gluhi zanjo, kakor to velja za obdobje, v katerem smo se Hrvatje znašli na prelomu dveh stoletij, književnost včasih ne ve, kaj bi sama s sabo. Vene in stagnira, ostaja brez inovativnih gibanj, brez avantgarde ali protagonistov. Miroslav Krleža je med obema svetovnima vojnama stopil na književno in kulturno prizorišče ob lastnem tveganju in s prepričanjem, zavzel je ostro levičarsko stališče, ko je zastopal pravico pisatelja do kritičnosti in oporečnosti in jo zagovarjal: "Boril sem se za osvoboditev od nacionalističnih romantizmov vseh barv, vseh preživetosti, ki obnorijo." Hrvaška desnica ga zato ne prenaša, čeprav svoje stališče dostikrat prikriva z molkom. Kakšna Krleževa knjiga nikoli ni bila na nočni omarici ne nacionalistov ne klerikalcev.

Sicer pa njih danes zanima vse kaj drugega, bolj donosnega.

Po vsem, kar se je zgodilo na prostoru nekdanje Jugoslavije, smo priče nepredstavljivim potvarjanjem določenih hotenj in podvigov, ki so zaznamovali našo preteklost in zgodovino, zlasti slovanskih in južnoslovanskih zamisli, ki jih je hrvaška kultura spodbujala in širila bolj kot druge na tako imenovanem slovanskem jugu. "Zamisli, pesnitve, eseji Ritterja Vitezovića, patra Andrije Kačića-Miošića, A. Baričevića, Josipa Mikoczyja, Matije Petra Katančića, dramatizacija političnih slovanskih in ilirskih motivov od sedemnajstega stoletja v Zagrebu v šolskem gledališču, vloga gimnazij, samostanov in tiskarn, zavest o lepoti južne govorice kakor toskanske, politična zavest zagrebške Akademije, ko je že sredi osemnajstega stoletja zahtevala univerzitetno raven za dijake iz Srbije, Bosne in iz vseh dežel pod turškim jarmom, kult Cirila in Metoda v Zagrebu v sedemdesetih letih osemnajstega stoletja, vloga Zaharije Orfelina in Jovana Rajića, slavjano-serbskih polihistorjev, slovničarjev in prosvetiteljev, temišvarski episkop Petar Petrović, Jovan Akumović itd., vse to so kazalniki nenehnega, vztrajnega vzpona in rasti kulturne južnoslovanske zavesti, ki ni omejena na posamezne regije ali province, temveč - povprek in počez po vsej deželi tleča pod krivičnostjo stvarnosti in ne da bi niti za trenutek ugasnila - sveti kot edina luč morale in kot uteha." Navedenim imenom je Krleža med drugimi dostikrat dodal pisatelja Juraja Križanića, škofa Josipa Juraja Strossmayerja, politika Frana Supila in Anteja Trumbića ter ne nazadnje Tita…

Miroslav Krleža je bil vse življenje zagovornik svobodne skupnosti južnih Slovanov. Nikoli ni bil privrženec unitarizma ali integralizma. Jugoslovanska država je propadla in po vsem, kar se je v njej zgodilo, ni nobene možnosti, da bi se spet dvignila iz pepela in se znova oblikovala. Današnji nacionalisti imajo za izdajalce ali celo sovražnike vse, ki si upajo priznati zgodovinsko dejstvo, da so Hrvati pred prvo in drugo svetovno vojno bolj kot drugi na teh prostorih zagovarjali in podpirali zamisel o skupni državi in njeno uresničitev. V okoliščinah, ki so zaznamovale leta po razpadu Jugoslavije, je bilo premalo možnosti in pripravljenosti, da bi nekdanje pojave in opredelitve postavili v zgodovinski okvir, v katerega spadajo, da bi se jim - v tem okviru - določila pomen, ki so ga imele v preteklosti, in zgodovinski smisel. Če bi bilo to narejeno - če bi vsakdo zbral toliko poguma, da bi sebe in druge brez zadržkov pogledal v ogledalu -, bi bilo lažje opraviti s predsodki, ki so se nakopičili in zastrupili življenjski prostor vseh narodov nekdanje Jugoslavije. Lahko bi se mirno razšli. Pozvali so nas, naj stopimo v Evropo in naj vsakdo ostane v njej to, kar je. Avtor Hrvaškega boga Marsa ni bil brez narodnega čustva, vendar je preziral nasilni nacionalizem, tako hrvaškega kot vse druge. Zadnjih dvajset let dokazuje, da mu "oni" tega niso odpustili.

"Oni" - z "njimi" je obračunaval.

Krleža je bil na začetku svoje poti privrženec radikalnega antikonformizma. S svojim deli je del hrvaškega in jugoslovanskega razumništva usmeril k utopični in uporniški zamisli komunizma, kakršna se je širila v moderni dobi, ne da bi se uresničila v zamišljeni in želeni obliki. Avtor Dialektičnega antibarbarusa je bil kljub vsemu med prvimi pisatelji na evropski levici, ki so uvideli, kaj je stalinizem, in so se njegovim prisilam uprli v književnosti in kulturi. Levičarsko stališče in socialistična opredelitev njegove kritike ga ne opravičita v očeh nazadnjaških hrvaških desničarjev, ne zadostujeta, da bi mu "oni" odpustili "izdajo". Če zanje tak pisatelj že ni izdajalec, je pa v najboljšem primeru izgubljena ovca ali krivoverec.

Za najbolj primitivne je kratko malo "komunajzar".

Krleža je ob različnih priložnostih izražal svoje sodbe o Titu in njegovem prispevku k zgodovini južnih Slovanov, zlasti Hrvatov: "Tito je za položaj Hrvatov storil več kot kdorkoli v njihovi zgodovini. V neki, ne vem kako daljni prihodnosti bo prišel čas, ko bo objektivno ovrednoten in mu bodo priznali velike zasluge."

Ta čas še ni prišel in ne vemo, kdaj bo.

Krleža je videl zgodovinsko razsežnost Titovega dela in ga je imel - ob raznih pomanjkljivostih, ki mu niso ušle - za najzanesljivejši kažipot v prostoru in času. Tisti, ki danes javno napadajo Josipa Broza in ga imajo za "zločinca" in "izdajalca" hrvaškega naroda (tudi v srbskem nacionalizmu je takih precej), vidijo v Miroslavu Krleži le privrženca titovske politike, pri tem pa zanemarjajo njegov ogromni kritiški in ustvarjalni prispevek. Neizprosni kritik "književnih laži" in drugih, še nevarnejših navad se je bal, da nas po Titovi smrti ne bo spet pričakalo zlo.

Pričakalo pa nas je še veliko hujše.

Krleža je bil agnostik ali nemara še pred tem ateist - težko je postaviti mejo med enim in drugim. Včasih je močno kritiziral vero, ki se je podrejala ideologiji in ji služila. Eden njegovih mladostnih pamfletov ima zajedljiv naslov: "Ivan Meštrović veruje v Boga!". Klerikalizmi, ki so se tako ali drugače dokopali do oblasti ali se je oklenili - tako katoliški kot pravoslavni in vsi drugi -, zato nimajo ne razloga ne želje, da bi kaj prispevali k širjenju krleževskih pogledov, misli, del. Dolgoletni urednik Enciklopedije Jugoslavije je kljub vsemu pokazal veliko razumevanje do vernikov, ki so z njim sodelovali in mu pomagali.

Ko se je Franjo Tuđman vrnil iz Beograda v Zagreb, da bi po sklepu Zveze komunistov postal direktor Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, ga je Krleža pričakal z zaupanjem. Menil je, da sta temeljita preučitev in ovrednotenje razvoja delavskega gibanja v jugoslovanskih razmerah nujno potrebna. Čutil je dolžnost do tistih, ki so z branjem njegovih knjig in člankov postali levičarji, revolucionarji, komunisti in so zato pristali v temnicah, taboriščih, izginili v "čistkah". Ko pa je nekdanji general in kadrovik Jugoslovanske ljudske armade začel govoriti o premikanju meje v Bosni in "Hrvaški do Drine", je Krleža odločno in dokončno prekinil vse stike z njim: "Ali naj se spet vojskujemo drug proti drugemu!" Vemo, kaj se je zgodilo in kako.

Krleža je imel rad Bosno, želel si je, da bi bil njegov nagrobnik podoben bogomilskemu.

Miroslav Krleža je bil ves čas privržen socialistični ideji. Zagovarjal je socializem s človeškim obrazom, preden so nekateri vzhodnoevropski disidenti tako poimenovali svoje svobodnjaške podvige. Podpisal je Deklaracijo o položaju hrvaškega jezika, pri čemer je menil - to je javno povedal jeseni leta 1969 -, da sta "hrvaški in srbski jezik eden in isti, le da mu Hrvati pravijo hrvaški, Srbi pa srbski". Mislil je - in temu se ni nikoli odpovedal -, da ima vsak narod pravico, da jezik, v katerem govori in piše, imenuje po svoje. Hrvaški jezikoslovci se bržkone posmehujejo, ko berejo Zastave, v katerih Zagreb in Beograd združujejo in ločujejo vlakovi in vozovi v enem ali drugem pravcu ali smjeru, pri odhodu ali pri vrnitvi. Krleža je opozarjal, da je oče domovine "Ante Starčević pisal ekavsko, Vuk Karadžić pa ijekavsko". Bil je mnenja, da je takšna vprašanja mogoče postavljati in reševati z več razumevanja in strpneje. Dal je zgled, kako je mogoče ravnati drugače, zlasti v Enciklopediji Jugoslavije. Takšno stališče ne daje dovolj zagotovila omejenim duhovom, ki menijo, da imajo le oni pravico odločati o razmerjih med jezikom in narodom, zlasti o povezavah med jeziki in narodi, ki so si sorodni in podobni.

Tudi za tako kritično stališče v današnjih hrvaških razmerah plačaš račun, včasih tudi posmrtno.

Izkušnje, pridobljene v spopadih na levici, so Krležo spodbudile, da je mlade upornike z vsega sveta, ki so se uprli leta 1968, opozoril, da bodo morda tudi oni "doživeli uresničenje svojih idealov", kakor so jih njihovi predhodniki.

Jojmene, pa smo ga doživeli!

Še zaradi mnogih razlogov se danes na Hrvaškem le redki upajo sklicevati na Krleževo ime in delo. Ni pa malo tudi takih, ki se mu ne odrekajo. Celo več jih je, kakor se domneva, vendar se v takšnih kulturnih in družbenih razmerah vsi ne upajo oglasiti. Prav zato se nam je včasih zazdelo, kakor da tega avtorja v takšni novi hrvaški državi, kakršna pač je, ni več med nami, ali pa je - zaboga! - na trenutke videti, kakor da ga sploh ni bilo.

Bil je in je kljub vsemu še vedno tu, čeprav v manjšini.

Ne gre le za prizadevanja in poskuse, da bi Krleži oporekali, ga odrinili, oddaljili. Gre zlasti za stanje, v katerem smo se Hrvatje znašli: kriza v državi in svetu, v družbi in kulturi, v književnosti in umetnosti, nepripravljenost, da bi obračunali s preteklostjo in določili odnos do prihodnosti, da bi se pogledali v ogledalu in poleg vsega drugega ugotovili in obsodili vse, kar povzroča bedo in laž, ki prežita na nas na vsakem koraku in nas zasledujeta kakor senca.

Ne verjamem, da je tukaj in danes zgolj s knjigo, ki je komajda dostopna navadnemu človeku, zlasti pa neukim, mogoče občutno izboljšati položaj, v katerem Hrvatje smo, razmere, ki nas obdajajo, težave, ki nas pestijo.

Pa nam kaj drugega sploh ostane?

Prevedel Vasja Bratina Hrvatov