Zakaj nista te možnosti uporabili že prej?

To smo počeli tudi v preteklosti, a vedno za posamične primere. Ko je obstajalo neko tveganje odliva kapitala, smo podatke od bank pridobivali in reči moram, da so se banke vedno korektno odzvale in te podatke posredovale.

Prej ste torej te podatke zahtevali za posamezne primere, zdaj pa ste pridobili podatke za vse fizične in pravne osebe o vseh nakazilih v teh 29 držav?

V preiskavah in nadzorih se vedno pogledajo vsi prilivi in odlivi. Vedno se pogleda v vse obstoječe baze, saj v principu v sistemski ali kakšni drugi utaji prideš do konca le, če analiziraš tok denarja. Banke so tiste, ki izvajajo plačilni promet in so vir podatkov. Ja, prej so bili to posamični primeri. Zdaj pa smo izbrali 29 držav in zbrali podatke. Posamezne preglede pridobljenih podatkov že izvajamo, hkrati pa delamo dodatne analize, pogovarjamo se z drugimi nadzornimi organi. O javni predstavitvi teh podatkov bomo lahko natančneje govorili šele jeseni.

Določeni posli, nakazila denarja v davčne oaze, na primer posli med propadlim gradbincem in eno od bank v večinski tuji lasti, so bili že podrobno opisani v medijih. Ali govorimo le o nekaj primerih takšnih nakazil? O kakšnem številu davčnih zavezancev, ki so nakazovali denar na ta območja, govorimo in o kakšnih vsotah?

V teh 29 držav, no, vse niso države, so tudi območja, je denar nakazalo 9496 slovenskih rezidentov, od tega 4492 fizičnih oseb in 5004 pravne osebe. Nakazila skupaj gredo v več sto milijonov evrov.

Za kakšno obdobje ste pridobili podatke?

Najbolj natančne podatke imamo za leto 2010.

Prednost davčnih oaz je bila v tem, da so te ali davčno ugodnejše ali pa ne razkrivajo podatkov. Zdaj ste torej te podatke pridobili od slovenskih bank.

Le za nakazila, zdaj nas čaka pregled poslovne dokumentacije. Ne trdimo, da so vsa nakazila nezakonita. Samo sodelovanje z davčnimi oazami ni prepovedano, mora pa imeti zavezanec podlago za to v poslovni dokumentaciji, dokazilo, da je bil posel v resnici opravljen.

Iskali boste torej fiktivne posle?

Ja, in če je bilo nakazilo fiktivno, bomo preverili, kako se je denar vrnil do fizičnih oziroma pravnih oseb ali se kako drugače skanaliziral. Pri tem intenzivno sodelujemo z Uradom za preprečevanje pranja denarja.

Kaj čaka zavezanca, če odkrijete fiktivne posle pri nakazilih v davčne oaze? Bo z dodatnim obračunom davka zadeva zanj končana ali lahko pričakuje kazensko ovadbo?

Če so podani znaki kaznivega dejanja, da je bila utaja, da je bila pridobljena večja protipravna premoženjska korist, da je šlo za pranje denarja, zagotovo.

Ima slovenska davčna uprava več pooblastil, da lahko terja od bank podatke o domnevno sumljivih nakazilih v tujino, kot jih imajo davčne uprave drugih držav?

Je ena redkih davčnih uprav na območju Evropske unije, ki ima že zdaj to možnost. Večina davčnih uprav te možnosti šele uvaja. Področje iskanja kapitala, ki se je odlil, neobdavčenega kapitala, je področje, ki mu evropske davčne uprave že dalj časa posvečajo pozornost, vsaka pa se tega seveda loti v skladu z zakonskimi pooblastili in možnostmi, ki jih ima. Slovenska davčna uprava se je odločila, da uporabi možnost, ki ji je podeljena z zakonom o davčnem postopku, in zaprosi slovenske banke za te podatke. Vse evropske države iščejo vire podatkov o premoženju, o nakazilih v tujino, skušajo z davčnimi oazami sklepati sporazume o medsebojni izmenjavi podatkov, če to ne uspe, pa iščejo podatke po drugih kanalih. Na zadnjem srečanju direktorjev evropskih davčnih uprav smo slišali, da so Francozi, potem ko so morali spremeniti zakonodajo, objavili spisek podjetij, ki so poslovala z davčnimi oazami, ne da bi se vprašali, ali je šlo za zakonito ali nezakonito poslovanje. Irska in Velika Britanija so pristopile k temu, da se stopnja razkritja transakcijskih računov in nakazil njihovih rezidentov poveča. Mi to obveznost v zakonu že imamo in ni nam treba spreminjati zakonodaje ne pozivati zavezancev, naj nakazila prijavijo.

Kdaj ste bankam posredovali zahtevo za vsa nakazila v te države?

Zahteve so bile posredovane že prej, vendar podatki niso bili dovolj uporabni. Ko smo analizirali podatke, smo zahtevo drugače oblikovali. Za vsako od teh nakazil mora obstajati neka poslovna dokumentacija, račun, pogodba. Vse to bo treba pregledati, iskali pa bomo morebitne fiktivne posle. Glavna težava ni v tem, da je denar šel iz države, ampak da ugotovimo, kako je prišel nazaj, in ta del nas še čaka. Slej ko prej pride do potrošnje, je pa res, da so te sheme izjemno zapletene. Ponavadi se na eno tako plačilo prilepi kup nekih pravnih in fizičnih oseb, in da bi razumeli, kdo je prejemnik, je treba natančno preveriti ogromno poslovne dokumentacije.

Kakšno pa je sodelovanje med davčno upravo in Uradom za preprečevanje pranja denarja?

Sodelovanje bi ocenila kot zelo dobro.

Urad za preprečevanje pranja denarja ima dostop do zbirke gotovinskih transakcij, vi tega dostopa nimate.

Ne, in to je področje, kjer čakamo na spremembe zakonodaje.

Ali je Urad za preprečevanje pranja denarja imel dostop do vseh teh podatkov, za katere ste vi zdaj zaprosili banke?

Ne.

Ali pričakujete, da bodo davčni zavezanci, ki so bili vpleteni v omenjene posle, zdaj uporabili institut samoprijave?

Ja. Pogosto se pogovarjamo le o represiji, a moderna davčna uprava mora spodbujati prostovoljno plačevanje dajatev. Dejstvo je, da so zavezanci že doslej bili dolžni davčni upravi poročati tudi o svojih računih v tujini. Ravno ti podatki pa so pokazali, da obstaja velika verjetnost, da nimamo vseh podatkov, in zato smo se lotili davčnih oaz. Sicer pa smo na podlagi samoprijav letos obračunali že 7,7 milijona evrov davka.

Spremembe kazenskega zakonika naj bi šle v smeri, da bi imela tudi davčna uprava pooblastila za odkrivanje in preiskovanje davčnih kaznivih dejanj in pranja denarja.

Ja, predvidena je možnost večjih pooblastil pri odkrivanju kaznivih dejanj. Davčni inšpektorji na primer hišnih preiskav doslej niso mogli izvajati. Imajo pravico do ogledov, zaslišanj, do zbiranja izjav strank, do fotografiranja, a pooblastil, kot jih imajo na policiji, nimajo. Ko davčna uprava odkrije sum storitve kaznivega dejanja, odstopi zadevo ali v obliki ovadbe ali v obliki prijave na tožilstvo ali policijo. Tako s tožilstvom kot sodno vejo oblasti skušamo narediti vse, da bi se te vedno bolj zapletene sheme davčnih zatajitev prepoznale.

Konkretnih primerov ne komentirate, ampak kljub temu. Ko je bila izvedena hišna preiskava in najdenih 300.000 evrov gotovine, ki je bila tudi zasežena in nato kasneje vrnjena, davčna uprava ni sodelovala?

Ne. V tem primeru bi davčna uprava bila vključena, če bi pristojni od davčne uprave zahtevali pregled z vidika davčne zatajitve.

Bi lahko tega davčnega zavezanca vprašali, od kod mu gotovina?

Izvesti bi morali davčni inšpekcijski nadzor. Če dobimo, in nemalokrat dobimo zahtevo po izvajanju davčnih inšpekcijskih nadzorov, vedno pristopimo. Se pa naša pooblastila seveda končajo z ugotovitvijo, ali je nekdo davek plačal ali ne, pa bi ga moral.

Kako intenzivno preverjate izvor premoženja, ko je očitno, da prijavljeni prihodki ne odražajo dejanskega stanja zavezanca?

Gre za oceno davčne osnove fizičnih oseb, ko ugotovimo razkorak in zavezanca pozovemo k prijavi premoženja. Če ta ne da zadovoljivega odgovora, sledijo davčnoinšpekcijski nadzori. Temu področju posvečamo veliko pozornost. Leta 2008 smo na podlagi poziva za prijavo premoženja obračunali 220.000 evrov dodatnih davčnih obveznosti, leto kasneje 2,76 milijona evrov, od leta 2008 do konec maja letos pa več kot 10 milijonov evrov. To je izplen le 92 zaključenih postopkov, medtem ko je veliko postopkov še v teku. Z vidika dokazovanja so ti postopki namreč zelo zahtevni, tako z vidika uprave kot davčnega zavezanca.

Kako se odzivajo zavezanci na takšno dodatno davčno obremenitev, ki je očitno niso imeli namena priznati? Ali obstaja sodna praksa na tem področju?

Deležni smo bili precej kritik, tako s strani davčnih svetovalcev kot strokovne javnosti, češ da so ti postopki izjemno zahtevni za dokazovanje, da smo strogi in tako naprej, zato smo vsi skupaj čakali na prve odločbe upravnega sodišča. Dobili smo jo te dni in sodišče je potrdilo odločbe davčnega urada. To smo čakali, ker so obstajala določena vprašanja z vidika obstoja dokazov. Ponavadi so to najbolj odmevni primeri. Tudi te afere, s katerimi se srečujemo, se pogosto končajo z obdavčitvijo fizičnih oseb in pričakovanja po pravilnosti, zakonitosti takšnega odločanja so velika.

So med zavezanci, ki ste jim na podlagi izvora premoženja naložili dodatno plačilo davka, tudi medijsko najbolj odmevni primeri posameznikov?

Tudi takšni so med njimi.

Pred časom ste se lotili davčnih vrtiljakov. Kakšen je bil učinek?

V inšpekciji se skušamo lotevati rizičnih, tveganih področij, kjer je upravičeno pričakovati določene tveganosti kaznivega dejanja. Kar se tiče davčnih vrtiljakov, jih spremljamo tudi na primer skozi prevozna sredstva. Letos smo do konca maja na področju prevoznih sredstev opravili več kot 300 nadzorov in ugotovili več kot štiri milijone evrov dodatnih davčnih obveznosti.

Ko že govoriva o prevoznih sredstvih. Primer davčnih utaj pri nakupu petih avtomobilov, katerih končna uporabnika sta ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in njen partner Miro Senica, ste odstopili tožilstvu. Ali ste že dobili kakšen odgovor, v kateri fazi se postopek nahaja?

O posameznih primerih ne morem govoriti zaradi davčne tajnosti.

Kaj pa je pokazal davčni pregled področja odvetniških storitev, ki ste se ga letos posebej lotili?

Postopki so sicer v teku, a po preliminarnih ugotovitvah lahko rečemo, da je bila odločitev pravilna. Problem pri odvetnikih je enak kot pri zobozdravnikih, to je izdajanje računov. Pri zobozdravnikih se zgodba nadaljuje. Pregledujemo obračune davka od dohodka pravnih oseb, v naslednji fazi pa bomo preverjali tudi fizične osebe, lastnike zobozdravstvenih ordinacij in prijave njihovega premoženja.

So zobozdravniki in odvetniki, ko gre za sum, da ne poravnavajo svojih davčnih obveznosti, primerljivi?

Pri odvetnikih so analize pokazale, da plačajo zelo malo davkov od dohodka ali od dejavnosti, odvisno, kako so organizirani. Četrtina vseh odvetnikov je v prvem, najnižjem dohodninskem razredu, kar je presenetljivo. Ko smo podatke primerjali s podatki v drugih naših bazah, so rezultati pokazali, da terjajo našo pozornost. Ob tem naj poudarim, da ne želimo ustvarjati vtisa, kot da pri vsakem od njih pričakujemo nepravilnosti, je pa res, da bomo pogledali tudi, koliko ima posamezni odvetnik spisov, koliko ima prilivov prihodkov iz zadev, ki so registrirane na sodiščih, da jih je vodil.

Ali drži, da bo ena vaših naslednjih akcij poostrenega inšpekcijskega nadzora namenjena internetni prodaji, predvsem prek priljubljenega socialnega omrežja?

Drži. Internetni prodaji, to je vse, kar slovenski davčni zavezanci prodajajo preko spleta, se intenzivno posvečamo.

Slovenci po analizi KPMG prispevkom za davke in socialo namenimo v povprečju 54,9 odstotka svojih prihodkov. Pravilo sicer je, da manjša ko je država, dražja je, a kljub temu, se vam kdaj pri vašem delu zdi, da terja država od državljanov preveč?

Davčna uprava sledi veljavni zakonodaji in z našega zornega kota skušamo biti do te mere družbeno odgovorni, da tiste z zakonom naložene obveznosti čim bolj enostavno in čim ceneje učinkovito pobiramo. Tiste obveznosti, ki niso pobrane v skladu z zakonodajo, ne glede na to, kako zelo obremenjuje državljane, pa skušamo tudi najbolj učinkovito izterjati. Skušamo doprinesti k temu, da bi država državljanom vračala v obliki kakovostnih storitev, za katere plačujejo. Vsaj z davčnega vidika.

Koliko prošenj oziroma vlog za obročno plačevanje dohodnine, odlog plačila ali odpis ste prejeli letos?

Od 31. marca 2011, ko so bili izdani prvi informativni izračuni dohodnine za leto 2010, smo prejeli skupaj 6519 zahtevkov za odpis, odlog in obročno plačilo, kar je okoli 0,6 odstotka vseh izdanih izračunov. Večina, 6261, se jih je nanašalo na obročno plačilo, 51 na odlog in 207 na odpis plačila obveznosti. Postopki še vedno potekajo, zahtevki še prihajajo, doslej pa je bilo ugodeno skupaj 5165 zahtevkom.

Morda še podatek, da smo v letu 2010 v zvezi z letnim poračunom dohodnine prejeli 805 zahtevkov za odpis, 184 je bilo ugodenim. Prejeli smo 159 zahtevkov za odlog plačila, ugodeno je bilo v 33 primerih, ter 12.412 zahtevkov za obročno plačilo poračuna dohodnine, kjer smo ugodili v 12.268 primerih.

Ali je Slovenija po vašem mnenju, glede na to, da imate vseskozi opraviti s podjetniki, podjetništvu prijazna država?

Kar se tiče davčne uprave, skušamo marsikatero administrativno oviro, ki lahko greni življenje podjetnikom, odpraviti. Skušamo jih spraviti v obliko elektronskih dostopov, preverjajo lahko svoje knjigovodsko stanje prek e-davkov, vsa potrdila za projekte, ki jih država izvaja, skušamo avtomatizirati do te mere, da se bodo čim hitreje, čim lažje izdajala. Kar se tiče knjigovodskega stanja, se bo zadeva z oktobrom s prenovo računalniškega sistema pospešila, opravljamo pa tudi individualno obravnavo davčnih zavezancev. Do te pridemo v primeru neporavnavanja računov, v primeru izterjave.

Je individualnih obravnav v času krize več? Se podjetniki pogosteje obračajo na vas?

Ne gre samo za vloge, po podatkih davčnih uradov se število obiskov zelo povečuje. Letos smo od poslovnih subjektov prejeli 1644 vlog za odlog ali obročno plačilo obveznosti. Doslej je bilo ugodeno 255 vlogam, seveda pa tudi v tem primeru postopki še vedno potekajo, zahtevki še prihajajo. Poudariti moram, da smo do junijske odločitve druge stopnje zavračali vloge za odlog in obročno odplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za lažjo predstavo morda podatki iz leta 2010, ko smo od poslovnih subjektov prejeli 3162 zahtevkov za odlog ali obročno plačilo obveznosti, ugodili pa smo jim v 1012 primerih.

Davki so verjetno prvo, kar podjetja plačajo, če le imajo sredstva. Koliko znaša po zadnjih podatkih neizterjan davčni dolg in koliko tega je zunajbilančnega, torej takega, za katerega ne pričakujete, da bo poravnan?

Po zadnjih podatkih, na dan 31. maja letos, je skupni davčni dolg znašal 1 milijardo in 56 milijonov evrov. Izterljivega je 653 milijonov evrov, ostalo je pogojno izterljivi dolg. Ta še ni zastaral, je pa davčna uprava že uporabila vsa sredstva in bila pri tem neuspešna. Dvakrat na leto zaradi poročanja državnemu zboru naredimo natančnejši pregled. Konec lanskega leta je pokazal, da je bilo dolžnikov 11.200, od tega okoli 60 odstotkov pravnih oseb. Med dejavnostmi izrazito izstopajo gradbeništvo, trgovina, vzdrževanje in popravilo motornih vozil ter predelovalne dejavnosti. 82 odstotkov vseh dolžnikov je dolgovalo manj kot 40.000 evrov, več kot milijon evrov pa je dolgovalo 63 dolžnikov. Med stotimi največjimi jih je 57 v stečaju, največji dolžnik pa dolguje 15 milijonov evrov in je prav tako v stečaju.

Milijarda evrov oziroma več kot 600 milijonov evrov bi državi verjetno prišlo prav. Kako boste dolg izterjali?

Ko govorimo o davčnem dolgu, moramo hkrati govoriti tudi o davčni izvršbi. V času finančne krize tudi sicer redni plačniki davka terjajo ukrepanje, in če gledamo le učinke davčne izvršbe, lahko rečemo, da smo iz leta v leto uspešnejši. Zaposleni na izterjavi, okoli 230 jih je, so lani izrekli več kot 600.000 ukrepov in izterjali prek 690 milijonov evrov dolga, kar je ne glede na zaostreno gospodarsko situacijo za 86 milijonov oziroma 14 odstotkov več kot v letu 2009. V primerjavi z letom 2007 smo izterjali za 70 odstotkov več dolga. Vsak zaposlen na izvršbi je lani obravnaval v povprečju okoli 1000 dolžnikov, terjal 4,2 milijona evrov in izterjal 3 milijone evrov dolga. Ta izterjan dolg je leta 2007 dosegal 3,7 odstotka javnofinančnih prihodkov, lani pa že 6,3 odstotka.

Ali je intenzivnejša davčna izvršba torej prispevala k znižanju dolga?

Ne. Ne glede na to, da smo izčrpali vse kadrovske in organizacijske možnosti, zaposleni pa so z izterjanimi 690 milijoni evrov izterjali več, kot je bilo aktivnega dolga, davčni dolg raste. Več ko vsako leto izterjamo, več novega dolga nastane. Pri tem je pomemben podatek, da je nov dolg, ki nastaja, aktiven dolg, torej izterljiv, in hkrati dolg, star manj kot eno leto, kar dokazuje nelikvidnost v gospodarstvu. Glede na to, da je nov dolg najbolj izterljiv, takoj pristopimo k izterjavi in skušamo čas odzivnosti še skrajšati.

Ali se razmerje med aktivnim dolgom in zunajbilančnim, kamor sodijo tudi dolžniki v stečaju, in insolvenčnih postopkov je vse več, spreminja?

Ne, razmerje se ne spreminja, okoli 60 odstotkov je aktivnega, 40 odstotkov pa zunajbilančnega dolga. Se pa spreminja število dolžnikov. Konec lanskega leta jih je bilo 12.920, konec maja letos pa 11.200. Število torej upada, a davčni dolg se kljub temu ne zmanjšuje.

Koliko lahko davčna uprava sploh stori, če ste na robu zmogljivosti, dolg pa raste, ker so zavezanci nelikvidni in končajo v stečajnih postopkih? Kako je večje število stečajev v minulem letu in letos, ko so v stečajih končali veliki gradbinci, vplivalo na davčne prihodke države?

Iz podatkov, ki jih mi spremljamo, bi o teh neposrednih učinkih težko govorila. Mi spremljamo javnofinančne prihodke, ki jih poberemo. Ne glede na razmere v gospodarstvu je pomemben trend. Spremljamo jih po vrstah davkov in letos že opažamo pozitiven trend pri pobiranju javnofinančnih prihodkov. Ko pa sprašujete, koliko lahko davčna uprava doprinese k stabilnosti, pa menim, da so to tri področja, in sicer področja kontrole, izterjave in inšpekcije.

Lani je Durs pobral za nekaj manj kot 450 milijonov evrov davka od dohoda pravnih oseb, kar predstavlja približno tretjino pobranega davka iz leta 2008. Po vaših pojasnilih naj bi se letos, ko gre za davek od dohodka pravnih oseb, položaj sicer izboljšal. Ali pričakujete, da se bo trend padanja davka od dohodka pravnih oseb, ki naj bi bil določen pokazatelj stanja v gospodarstvu, letos zaustavil?

V prvih petih mesecih letošnjega leta je bilo pobranega 304 milijone evrov davka od dohodka pravnih oseb, kar je za 184,7 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Samo v maju je bilo plačanih 68 milijonov evrov, kar je 49 milijonov evrov več kot maja lani. Tudi akontacije novih obračunov so višje, kar kaže na to, da se je osnova, ki je dobiček podjetij, začela višati. Lani je bil velik padec pogojen z visokimi vračili, saj so bile akontacije v letu 2009 obračunane na podlagi poslovanja v 2008.

Kako kaže za druge javnofinančne prihodke?

Od januarja do maja letos smo vseh prihodkov skupaj pobrali za pet odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Dohodnine smo pobrali za 2,1 odstotka manj, nižja so doplačila, in sicer za približno 29 odstotkov, vračila pa so višja za 28,4 odstotka. Hkrati beležimo višje akontacije dohodnine. Prihodki iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala, dividend in obresti so še vedno nižji, za 11,7 odstotka. Davek na dodano vrednost se je povečal za 3,2 odstotka, prispevki za socialno varnost so na enaki ravni kot lani.

Povečanje števila brezposelnih se pri pobranih prispevkih torej ne pozna?

Plače očitno rastejo. Poleg tega je upoštevanih za 28 milijonov dodatno ugotovljenih obveznosti v inšpekcijskem nadzoru in dodatnih devet milijonov evrov, ugotovljenih na podlagi kontrole.

Ali ste po lanskih primerih poostrili nadzor nad plačevanjem prispevkov?

Nadzor nad plačevanjem socialnih prispevkov opravlja po naših navodilih vsa davčna uprava. Glede na težave z likvidnostjo, o kateri smo govorili, velja poudariti, da vedno več davčnih zavezancev svojih davčnih obračunov preprosto ne odda. Zelo natančno spremljamo, ali so obračuni pravočasno oddani in ali so pravilni. Posebej tvegano področje je področje prispevkov za socialno varnost, kjer neoddan obračun, neplačan prispevek pomeni neko socialno pravico, ki je lahko zavarovancu kršena. Lani smo se zato odločili, da bomo še posebej skrbno spremljali to področje in našli smo 56.000 davčnih zavezancev, ki obračunov, REK obrazcev, sploh niso oddali. Obračunali smo 56 milijonov evrov prispevkov. S tem trendom letos ne popuščamo, do konca maja smo našli 25.000 takih zavezancev in jim obračunali za več kot 28 milijonov evrov prispevkov.

Ali zavarovanci pogosteje preverjajo, ali imajo plačane prispevke?

Mesečno dobimo okoli 2000 zahtev za razkritje podatkov o plačanih prispevkih za socialno varnost, od tega jih je letos okoli tretjina vloženih prek sistema eDavki, torej po elektronski poti. Zaradi potrebe po še večji transparentnosti plačevanja prispevkov smo namreč že v lanskem letu uvedli novo storitev, ki vsakemu davčnemu zavezancu omogoča, da prek sistema eDavki sproti preverja, ali njegov delodajalec zanj plačuje socialne prispevke. Zanimivo je, da je bil delež elektronskega preverjanja lani več kot 50-odstoten.

Zakon ne dovoljuje več odloga plačevanja prispevkov, a prošnje za odlog verjetno še vedno dobivate. Kako rešujete nastali položaj?

Zakon odloga plačevanja prispevkov dejansko ne dopušča, a se je druga stopnja postavila na stališče, da je v prehodnem obdobju še vedno mogoč odlog prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Stališče druge stopnje je prišlo v juniju in je povsem sveže. Ne vem, ali smo sploh prejeli kakšno vlogo za odlog plačila prispevkov, odkar je znano to stališče.

Za kakšno prehodno obdobje gre?

Do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Kaj pa je z zavezanci, ki ste jim odlog plačila letos že zavrnili?

S temi nastalo situacijo rešujemo v sodelovanju z ministrstvom za finance. Vsekakor bomo zavezance obvestili, kako bomo rešili nastalo situacijo.

Koliko sredstev je steklo v proračun na podlagi Kramarjevega zakona in koliko kršiteljev ste morali terjati?

Iz tega naslova smo za leto 2009 odmerili 1,6 milijona evrov, plačanih je bilo skoraj 97 odstotkov obveznosti, 52.000 evrov je še v izterjavi.

Pred zakonom in pred davčno upravo naj bi bili vsi enaki, a splošno mnenje je, da temu ni tako. Razlikovanje med bogatejšimi in revnejšimi, med močnejšimi in šibkejšimi, vidijo nekateri tudi v primeru davčnega primeža. Večji je dolg, več možnosti ima dolžnik, da ga pustite pri miru, je tudi eno splošnih prepričanj...

Z vidika izterjave je za nas vsak zavezanec, ki ni poravnal svojih obveznosti v zakonsko določenem roku, davčni dolžnik. Ne razlikujemo med zavezanci, dejavnostmi, v katerih je ta davčni dolg nastal, ali na podlagi tega, kako velik je davčni dolžnik. Ukrepi davčne izvršbe se začnejo na način, ki je predpisan z zakonom. Res je, da so ukrepi davčne izvršbe, še posebej v pogojih, ko je likvidnost podjetij slaba, pogojeni včasih tudi z individualno obravnavo davčnih zavezancev, in eden takih ukrepov je rubež terjatev oziroma dolžnikovega dolžnika. Taki ukrepi so pri nekaterih zavezancih mogoči, pri drugih niso. Zavezanci se ne razlikujejo po tem, ali je to davčni dolžnik, ki ga davčna uprava želi obravnavati, ampak po tem, kakšni ukrepi so izrečeni. Praviloma se vedno začnejo z opominjanjem, nadaljujejo s sklepi o davčni izvršbi na transakcijske račune, na premično, nepremično premoženje.

Ampak časniki so polni posameznikov, ki se zdijo nedotakljivi...

Davčni dolžniki so enako obravnavani, obstaja pa okoliščina, ki nam ne omogoča, da bi upravičili zaupanje, ki ga državljani pričakujejo od nas. Pogosto zaradi davčne tajnosti posameznih ukrepov ne moremo razgaliti in pojavlja se mnenje, da se s kakšnimi zavezanci nismo ukvarjali. Tudi primeri, ki smo jih zaradi aktualnosti naknadno preverjali, kažejo na to, da davčni uradi resnično skrbno pristopajo k ukrepom davčne izvršbe in na neki način tudi rezultati to potrjujejo.

Kolikšnih davčnih pregledov ste se na primer lotili na podlagi poročanja medijev? Kako to, da ste na primer davek od kapitalskega dobička Igorju Bavčarju obračunali šele pred kratkim, čeprav je bil posel sklenjen leta 2007?

Kapitalskega dobička Igorja Bavčarja ne morem komentirati, rekla pa bi, da so pogosto, predvsem z vidika preiskovalnih dejanj, ki se pričnejo pred davčno inšpekcijskim nadzorom, tudi mediji vir informacij za naknadno ugotavljanje oziroma odkrivanje neplačanih obveznosti. Davčne zavezance, če jih ne spremljamo v naknadnem nadzoru, kjer je možno te nepravilnosti ugotoviti, vidimo izključno skozi oddane obračune, ki pa so neki zbirni obračuni vseh poslov. Razlog za ukrepanje, za izvedbo inšpekcijskih postopkov so prijave, anonimne prijave, prijave drugih organov, še posebej tistih, ki so vezani na ugotavljanje kaznivega dejanja. Zahteve Urada za preprečevanje pranja denarja prioritetno obravnavamo.

Kaj pa neenakost, ko gre za državo? Darsu bi morali izstaviti odločbo za plačilo vsaj 250 milijonov evrov davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačila DDV, a so problem rešili tako, da so spremenili zakon. Se država pogosto ogne plačilu davka s spremembo zakonodaje?

Glede obveznosti Darsa smo zgolj ravnali po veljavni zakonodaji. Po moji oceni pa se država praviloma ne izogiba plačilu davka s spreminjanjem veljavne zakonodaje.

Ali razpolagate s podatkom, koliko zaposlenih v javnem sektorju prejema dodatna plačila na podlagi podjemnih pogodb?

Do teh podatkov bi lahko prišli z dodatnimi obdelavami informativnih izračunov dohodnine, kjer je vir, dobljen na podlagi podjemne pogodbe, posebej naveden, ni pa podatka, za kakšen posel gre. Za potrebe obdavčitve je za nas pomembno predvsem to, da tudi v takih primeri naročnik pogodbenega dela odvede vse predpisane dajatve. Če temu ni tako, če prihaja do velikih razkorakov, se odzovemo, točnih podatkov, koliko je takšnih državnih uslužbencev, pa nimamo.

Kako pa na to gledate na davčni upravi? Mediji so v zadnjem času veliko poročali o več deset tisoč evrov vrednih pogodbah uslužbencev ministrstev za na primer pisanje zakonodaje.

O ekonomičnosti in upravičenosti sklepanja takšnih pogodb ne morem soditi. Zame kot direktorico Dursa pa je pomembno to, da so plačane vse dajatve.

Tudi Durs ima po mnenju nekaterih prednost pred drugimi. Z julijem se boste vključili v sistem obveznega večstranskega pobota in boste lahko zahtevali, da se določene prijavljene obveznosti do vaših dolžnikov izvzamejo iz pobota. Preostali upniki bodo tako v neenakopravnem položaju.

Ne želim, da se ustvari splošno mnenje, da bo davčna uprava vse pobrala, preden bo do pobota prišlo. V mislih imamo le tiste terjatve oziroma obveznosti, kjer bomo z veliko gotovostjo ugotovili, da bo do poplačila prišlo. Ne bo šlo za avtomatizem. Durs izhaja iz osnovne predpostavke, da so med dolžniki, ki so po zakonu zavezani prijaviti svoje neplačane obveznosti v obvezni večstranski pobot, tudi takšni, ki so s svojo plačilno nedisciplino povzročili, da so njihovi upniki postali davčni dolžniki. Menimo, da je takšna zakonska možnost kljub nasprotovanju pomembna z vidika pobiranja in izterjevanja davčnega dolga in tudi z vidika stabilnosti javnofinančnih prihodkov. Gre pa pravzaprav za ukrep davčne izvršbe, ki se že izvaja, to je rubež terjatev, ko skušamo izterjati dolžnikovega dolžnika.

Kakšne finančne učinke si sploh obetate od vključitve v pobot, ki nekako ni zaživel?

Gre le za oceno, pripravljeno na podlagi prvega večstranskega pobota. Ugotovili smo, da je med 51.346 dolžniki 4500 takšnih, katerih davčni dolg je večji od 500 evrov. Ugotovili smo, da ima 2617 davčnih dolžnikov, ki niso v insolventnem postopku, odprte terjatve pri dolžnikovih dolžnikih, in tako smo ocenili, brez vrednotenja verjetnosti uspeha, da bi v prvem pobotu prišlo v poštev za osem milijonov evrov davčnega dolga.

50.000 davčnih zavezancev naj bi bilo zavezanih k nakupu davčne blagajne, te pa stanejo od 43 do 3100 evrov. Kolikšen davčni izplen pričakujete? Bo ta upravičil dodatne stroške zavezancev?

Cena uvedbe bo odvisna od tega, kateri sistem bomo vpeljali. Država in večina zbornic sta podprli nadgraditev švedskega sistema z neposredno povezavo z našimi strežniki. Odločitev sicer še ni dokončna, bi pa zavezanca v tem primeru nakup blagajne stal od 300 do 500 evrov, ta strošek pa bo lahko uveljavljal pri zniževanju davčne osnove. Zbornice so sicer predlagale, da država financira nakup, kar pa bo obravnavano pri sprejemanju zakona. Ko govorimo o izplenu, pa smo naredili zelo konservativno oceno, ki na letni ravni predvideva 21 milijonov evrov dodatno obračunanega davka.

Kritiki uvedbe davčnih blagajn opozarjajo, da bo imel gostinec pač dve blagajni, eno za davčno upravo, drugo zase.

Stoodstotnega sistema ni, a dejstvo je, da po naših raziskavah, analizo smo delali na vzorcu gostincev, zavezanci pri poslovanju z gotovino zbrišejo okoli 70 odstotkov vseh prihodkov.