Ko podjetje ni več sposobno redno servisirati svojih obveznosti do bank in ko banke niso več pripravljene podaljševati poplačila posojil, običajno sledita poravnava ali pa stečaj. Le redko se z vrečo denarja prikaže kakšen resen rešitelj. Celoten postopek ureja zakonodaja, sodišče imenuje upravitelja, upniki prijavijo terjatve, ki se, največkrat le delno, poplačajo s prodajo premoženja podjetja. Mnogokrat se iz podjetja izločijo tako imenovana zdrava jedra, ki poslujejo naprej, ali pa podjetje v celoti izgine. Stroški stečaja se merijo v izgubi delovnih mest, ne le podjetja v stečaju, ampak tudi pri dobaviteljih, izgubah upnikov, stroških države za zagotavljanje socialne varnosti brezposelnih, izgubi znanja itd.

Bankrotirana država ne izgine z zemljevida

Ko v podobne težave zaide država, zakonsko opredeljenega recepta za izhod iz krize ni. Kljub temu, da država ni več sposobna poravnavati svojih dolgov, ne deli v celoti usode podjetij. Bankrot države bolje povedano pomeni nesposobnost države redno servisirati svoj dolg. Država ne bankrotira v smislu bankrota podjetja, čeprav bi lahko zahtevo IMF in EU, da mora Grčija odprodati za 50 milijard evrov premoženja in začeti varčevati, brez težav razumeli kot upraviteljsko funkcijo v kakšni poravnavi.

Država lahko plačilno nesposobnost razglasi brez predhodnega dogovora s posojilodajalci, lahko pa se z njimi že vnaprej dogovori o načinu prestrukturiranja dolga. Takšen, neke vrste "nadzorovan bankrot" mnogi ekonomisti zagovarjajo, saj naj bi bil precej manj "krvav", tako za državo kot za upnike, hkrati pa naj bi zmanjševal "nepričakovana presenečenja" v obliki prelitja krize v druge države. Prestrukturiranje dolga običajno zajema podaljšanje ročnosti odplačila dolga, znižanje obrestnih mer ter delni odpis dolga preko različnih mehanizmov. Takšen izhod iz grške krize je že pred letom dni zagovarjal ekonomist Nouriel Roubini, saj da Grčija kljub 110-milijardni pomoči IMF in EU ni na poti vzdržnih javnih financ.

Čeprav se zdi, da je bankrot države oziroma bolje rečeno razglasitev plačilne nesposobnosti države neobičajen dogodek, je zgodovinsko gledano pravzaprav precej pogost pojav. Po podatkih, ki sta jih v svojem delu Tokrat je drugače, objavljenem leta 2009, zbrala nekdanji ekonomski svetovalec IMF Kenneth S. Rogoff in Carmen M. Reinhart, je bila v nekaj obdobjih sredi prestrukturiranja dolgov kar polovica vseh držav sveta. Najprej med napoleonskimi vojnami, v preteklem stoletju pa je tolikšen odstotek držav zašel v bankrot v obdobju po izbruhu velike gospodarske krize v 30. letih, ki se je vleklo vse tja do začetka 50. let, ko so se države končno začele pobirati.

Nekatere države so morale dolgove prestrukturirati celo večkrat. Po podatkih avtorjev je rekorderka Španija, ki je bankrotirala že trinajstkrat. Grčija je od osamosvojitve leta 1829 bankrotirala že petkrat, pri čemer je v bankrotu preživela več kot polovico svoje samostojnosti. Med vzorne plačnice dolga sodijo ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, skandinavske države, pa azijske Hongkong, Malezija, Singapur, Tajska in Koreja. Čeprav velja opozoriti, da so se nekatere domnevno vzorne vlade bankrotu izognile s "posebnimi metodami", na primer ZDA z izstopom iz zlatega standarda, nekatere azijske države pa so se med valutno krizo v 90. letih rešile s posojili IMF.

Država kljub bankrotu ne preneha kar tako obstajati. Vse redkejši so tudi zasegi premoženja države v bankrotu v tujini. Vendarle velja spomniti, da sta se morala na primer Egipt in Mehika v 19. stoletju ob nesposobnosti odplačila dolga soočiti z britansko oziroma francosko vojsko. Francoski vladarji pa so do 19. stoletja med bankroti imeli navado rezati glave večjim domačim posojilodajalcem, kar kot zgodnjo, za posojilodajalce ne preveč prijetno, obliko "prestrukturiranja dolga" države omenjata Rogoff in Reinhartova.

Od azijske, latinskoameriške do "Lehmanove" krize

Zadnja obsežna prestrukturiranja dolgov držav segajo v 80. in 90. leta, ko so v dolžniško krizo padle države v razvoju. Azijska finančna kriza, ki se je uradno začela leta 1997, ko Tajska ni bila več sposobna vzdrževati vezave domače valute na dolar, je zajela vse azijske tigre. Po treh desetletjih izjemnih rasti so si azijski tigri "naenkrat" polomili zobe, podobno kot keltski tiger, deloma na nepremičninskem balonu. Rogoff in Reinhartova v svoji knjigi ugotavljata, da so krize v državah v razvoju skoraj po pravilu sledile obsežnim pritokom kapitala. Azijske države so do izbruha krize pritegnile približno polovico vsega kapitala, ki se je takrat stekal v države v razvoju.

Rezultat kolapsa balonov so bili bankroti podjetij, usihanje dotoka posojil v državo, umikanje tujega kapitala, kar je krizo še dodatno poglobilo. Trge azijskih držav so kar naenkrat preplavili "presežki" domače valute, zaradi česar so bile centralne banke pod hudimi pritiski devalvacije valut. Kljub višanju obrestnih mer je tuji kapital iz držav še naprej bežal. Fiksni tečaji so se podrli. Devalvacije domačih valut pa so pomenile izjemno rast stroškov odplačila dolga v tujih valutah.

Čeprav azijske države niso bankrotirale, kar so preprečila tudi posojila IMF, so se prav ob tej krizi pojavile številne kritike na račun zdravil, ki jih je IMF predpisal bolnim azijskim tigrom. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz je IMF že ob pripravi "reševalnih" paketov očital, da uporablja napačna zdravila. Zmanjševanje proračunskih primanjkljajev, prepuščanje finančnih ustanov bankrotu in močno zviševanje obrestnih mer naj bi okrepili zaupanje, da so države sposobne odplačevati dolgove, ter preprečili moralni hazard. Rezultat te politike je bila po mnenju kritikov le še globlja kriza in njeno prelitje v druge dele sveta. Krize se je zato v azijskih državah oprijelo ime kriza IMF.

Azijska kriza se je hitro razširila in je privedla do drugega največjega bankrota države v novejši zgodovini. Tako imenovana "rubljeva kriza" je Rusijo prizadela v letu 1998. V predkriznem obdobju se je rusko gospodarstvo na valu optimizma močno zadolžilo v tujih valutah, obenem pa je tudi država vsak leto ustvarjala visok proračunski primanjkljaj. Ob tem je ruska država fiksirala tečaj rublja na ameriški dolar, kar se je kasneje izkazalo za usodno napako.

Azijska kriza je imela za Rusijo dva katastrofalna učinka. Prvič, zaradi krize v Aziji so se investitorji začeli umikati v varnejše ameriške naložbe, kar je povzročilo porast tečaja dolarja in s tem težave pri vzdrževanju fiksnega tečaja rublja. Za ohranjanje tečaja rublja se je Rusija zanašala na devize, pridobljene s prodajo surovin, predvsem nafte. Prav azijska kriza pa je prinesla močno zmanjšanje povpraševanja po surovinah in posledično znižanje cen ter tako še dodaten pritisk na devalvacijo rublja.

Podobno kot zdaj investitorji ugibajo, ali oziroma koliko časa bo Grčija še zdržala brez delnega odpisa dolga, so takrat ugibali, koliko časa še lahko ruska centralna banka vzdržuje fiksirani tečaj. Pomoč IMF in Svetovne banke v višini nekaj več kot 20 milijard dolarjev in skoraj 30 milijard dolarjev, kolikor naj bi jih centralna banka porabila za vzdrževanje tečaja, niso mogli preprečiti popolnega propada zaupanja tujih investitorjev, ki so z umikom kapitala Rusiji zadali dokončni udarec. Avgusta 1998 se je tako najprej sesula ruska borza in le nekaj dni za tem je Rusija devalvirala rubelj in objavila nezmožnost odplačila dolga v domači valuti ter moratorij na odplačilo dolga v tujih valutah.

Grška kriza je po mnenju mnogih po razvoju najbolj podobna prav ruski krizi, vendar pa pri Grčiji za razliko od Rusije najbrž ne gre pričakovati hitrega okrevanja. Rusija se je namreč po kolapsu hitro izvila iz krize, predvsem po zaslugi ponovno rastočih cen nafte in devalvacije tečaja, ki je pripomogla k večji konkurenčnosti ruske industrije. Grčija žal ni bogata z surovinami in tudi prehod na drahmo se za zdaj v uradnih krogih še ne omenja kot možna rešitev.

Ob nakopičenih težavah v Grčiji, ki so po mnenju Nobelovega nagrajenca za ekonomijo in pisca kolumn za The New York Times Paula Krugmana precej globlje od teže javnega dolga, je svoj prostor med komentatorji našla tudi Argentina. A medtem ko nekateri opozarjajo na lekcije iz argentinske krize, sam v blogu opozarja, da se je za Argentino svetlejša prihodnost začela šele po razglasitvi bankrota konec leta 2001 - torej ni razloga, da se podobno ne bi izkazalo tudi v primeru Grčije.

Argentina se je v začetku 90. let soočala s hiperinflacijo. Da bi znova okrepila zaupanje v peso, ga je vezala na dolar, kar je dejansko prineslo znižanje inflacije. A rešitev je bila kratkega daha. S fiksiranjem tečaja se je na drugi strani odpovedala možnosti vplivanja na konkurenčnost izvoza z zniževanjem vrednosti domače valute. Kot usodna se je znova pokazala azijska kriza, ki je povzročila padec vrednosti brazilskega reala, kar je zmanjšalo konkurenčnost argentinskega izvoza. Hkrati pa so na gospodarstvo negativno vplivale še padajoče cene kmetijskih izdelkov.

Država je leta 1999 zapadla v recesijo, tuji investitorji so tudi zaradi krize v drugih latinskoameriških državah začeli umikati svoj kapital, leta 2001 pa so z bank začeli prihranke dvigovati še Argentinci. Država se je soočala s klasičnim navalom na banke. Vlada je zato za leto dni prepovedala večje dvige denarja, čemur so sledili nasilni protesti. Grčija pri tem ni nobena izjema. Varčevalni ukrepi vlade, ki jih je slednja morala sprejeti v zameno za nov obrok posojil iz 110 milijard evrov vrednega paketa, so Atene spremenili v bojišče. In tudi Grki so začeli dvigovati svoje prihranke, čeprav naj država ne bi pomahala v slovo evru.

Sledila je razglasitev nezmožnosti poplačila približno 100 milijard dolarjev dolga, kar velja za največji znani bankrot kakšne države v zgodovini, in konec vezave pesa na dolar. Znova se je pojavila inflacija, vendar daleč od hiperinflacijskih ravni z začetka 90. let. Argentina je bila v celoti odrezana od mednarodnih finančnih trgov in tarča močnih pritiskov kreditorjev po dogovoru o poplačilu dolga. Stiglitz je tudi v primeru reševanja argentinske krize IMF očital, da je s podpiranjem restriktivne fiskalne politike, tako kot v azijski krizi, razmere le še poslabšal.

Ko se je po devalvaciji pesa izvoz okrepil, še posebej ob okrepljenem povpraševanju po soji, so se razmere v državi začele stabilizirati. Dolarske rezerve države so močno narasle, leta 2005 je država s kreditorji dosegla dogovor o prestrukturiranju treh četrtin dolga, pri čemer je bilo dopisanega okoli 70 odstotkov dolga. Zaradi obsežnih dolarskih rezerv je državi uspelo v celoti poplačati dolg do IMF, čigar posojila niso utrpela izgub, s katerimi so se sicer morali sprijazniti drugi vlagatelji. Ob tem velja dodati, da je imela Argentina trikrat manjši javni dolg v deležu BDP kot Grčija in le nekajodstoten proračunski primanjkljaj.

Bankrot Grčije je neizogiben

Kako torej rešiti grške težave in kakšne bodo posledice vse bolj verjetnega bankrota? Dr. Igor Masten meni, da Grčija brez delnega odpisa, znižanja stroškov dolga in podaljšanja ročnosti, kar zmanjšuje breme dolga, ne more preživeti. "Menim, da je nenaklonjenost bankrotu posledica strahu pred neznanim in prevzemanjem politične odgovornosti, saj bi to neposredno dokazovalo, da odobren sistem pomoči, oblikovan lani, ni dal želenih rezultatov in bo predvsem veliko breme za evropske davkoplačevalce. Dejstvo namreč je, da ni mogoče izključiti ponovnega velikega pretresa na finančnih trgih, če bi do bankrota prišlo na neurejen način. To pa zaradi dejstva, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti potencialnih negativnih posledic znižanja vrednosti grškega dolga v evropskem bančnem sistemu," razloge za "odlašanje" s razglasitvijo bankrota Grčije pojasnjuje Masten.

Če, najverjetneje pa ko bo Grčija de facto v bankrotu, bodo največje breme nosili grški državljani zaradi poglobitve krize v grškem gospodarstvu, pravi Masten. Grški BDP se je lani skrčil za 4,5 odstotka, letos naj bi se še za tri odstotke, glede na večdesetmilijardne varčevalne ukrepe, ki jih je sredi tedna potrdila Grčija, pa je vprašanje, ali se bo gospodarstvo resnično izkopalo iz recesije že prihodnje leto. Naraščajoča brezposelnost in slabšanje življenjskega standarda ljudi - pa čeprav je ta vključeval tudi 13. ali 14. plačo ter dodatek za pravočasno prihajanje na delo - ter novo zategovanje pasu so Grke že množično prignali na ulice.

Izgube bodo utrpeli tudi imetniki grškega dolga, pravi Masten. A hkrati opominja, da so banke bile tudi največji koristniki reševalnega paketa izpred leta dni, ki jim je kupil čas za izgradnjo dodatnih kapitalskih blažilcev in/ali jim omogočil "odložiti" del teh obveznic na Evropsko centralno banko (ECB).

Po podatkih Banke za mednarodne poravnave v Baslu so največji lastniki grških državnih obveznic domače banke, ki jih imajo v svojih portfeljih za več kot 55 milijard evrov, evropske banke so lastnice okoli 50 milijard evrov grških državnih obveznic, prav toliko pa naj bi jih imela v svojem portfelju ECB. Tu so še posojila, ki sta jih Grčiji odobrila IMF in Evropska unija v okviru lani sprejetega reševalnega paketa. Ker je Grčija sprejela nove varčevalne ukrepe, naj bi zdaj EU in IMF državi nakazala novih 12 milijard evrov posojil iz te malhe. Nič nenavadnega torej, če v ECB nasprotujejo kakršnemukoli prestrukturiranju grških dolgov, največji posamični upnici Francija in Nemčija pa se z domačimi bankami usklajujeta o novem paketu pomoči za Grčijo, ki predvideva 70-odstotno reinvestiranje prihodkov zapadlih obveznic nazaj v državo.

Med komentatorji je večkrat zaslediti primerjave grške krize s propadom ameriške investicijske banke Lehman Brothers, ki je čez noč "okužil" mednarodne finančne trge in sprožil popoln medbančni kreditni krč ter posledično gospodarsko recesijo. Težava je, kot pravi dr. Masten, podobna z vidika tako imenovanih credit default swap (CDS), ki so neke vrste zavarovanje v primeru nepoplačila dolga. Tako kot so zašle v težave institucije, ki so izdajale CDS na drugorazredne hipotekarne obveznice, tako bodo utrpeli izgube tudi zavarovalci državnega dolga. Čeprav je tokrat po njegovih ocenah obseg problema manjši.

Nobelovec Krugman v svojem blogu piše, da odlašanje s prestrukturiranjem grškega dolga z odpisom dela obveznosti prinaša resno nevarnost, da Grčija kljub želji ne bo mogla ostati članica evrskega območja. Pa čeprav sam Grčiji izstopa iz evrskega območja ne bi svetoval brez pomislekov, tudi zaradi tehnično zapletene vrnitve na staro valuto, množičnega dviga prihrankov varčevalcev z bank, kar bi "pokopalo" domače banke, in nenazadnje zaradi dostopa do kohezijskih skladov ter še kakšnih mehkejših političnih učinkov. Bi pa s tem Grčija, vsaj za nekaj časa, pridobila možnost povečati konkurenčnost svojega gospodarstva z devalvacijo valute.

Pretekla prestrukturiranja državnih dolgov ponujajo kar nekaj receptov, med katerimi je The Economist pred časom izpostavil prestrukturiranje dolga latinskoameriških držav v 80. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom takratnega ministra za finance ZDA Nicholasa Bradyja. Latinskoameriške države so izdale tako imenovane Bradyjeve obveznice, za katere so upnice zamenjale svoja posojila. Pri tem so obveznice, če so jih upnice zamenjale za enak obseg posojila, imele nižji donos od tržnega, če so se odločile za tržni donos, pa so posojila zamenjale za manjšo vrednost obveznic. Tako je dejansko prišlo do odpisa dela dolga, nove obveznice pa so bile hkrati zavarovane in z njimi je bilo mogoče trgovati.

Zgolj podaljševanje odplačila dolga države po mnenju mnogih torej ne bo rešilo. Grški javni dolg naj bi se prihodnje leto povečal že na 160 odstotkov BDP, gospodarske rasti, ki bi olajšala servisiranje dolga in zmanjšala potrebe po ostrih rezih v proračunske izdatke, ki še dodatno dušijo gospodarstvo, ni od nikoder. Podaljševanje rokov odplačila dolga bi le podaljšalo agonijo Grčije, kot so to v preteklosti že izkusile nekatere druge države.

Če si izposodimo vprašanje iz pesmi Država Andreja Šifrerja, kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država, je odgovor videti dokaj preprost. Napol mrtva Grčija račun že izstavlja svojim državljanom, medtem ko se tuji upniki na vse načine trudijo, da jih ne bi doleteli odpisi. Ob končni delitvi izgub pa bodo svoj lonček najbrž morali pristaviti tudi kreditorji. Konec koncev sta za nastanek dolga potrebna dva - kreditojemalec in kreditodajalec. Kljub bankrotu Grčije pa se ne gre veseliti poceni razprodaje otokov, prav tako se Makedonci, ki se z Grčijo prepirajo o imenu svoje države, ne morejo nadejati, da bi njihove težave rešilo izginotje države.