S prevzemom položaja direktorice ustanove, ki nadzira globalni monetarni sistem, ji je na naslednji lestvici višje mesto praktično zagotovljeno. Morda pa ji ne uide celo uvrstitev med sto najvplivnejših Zemljanov sploh - tam namreč odločno dominirajo moški. To bi ji kot izpričani zagovornici žensk, posebej njihove vloge v poslovnem svetu, gotovo godilo. Nekoč je denimo rekla, da globalne finančne krize morda sploh ne bi bilo, če se investicijska banka, katere bankrot leta 2008 zaznamuje začetek sedanje krize, ne bi imenovala Lehman Brothers (bratje Lehman), ampak Lehman Sisters (sestre Lehman). Odkritosrčnost kritike moške dominacije v poslovnem in političnem svetu je pokazala tudi z izjavo, da v nobeni sobi, kjer se sklepajo posli ali dela politika, "ne bi smelo biti preveč testosterona".

V moškem svetu

Za njenimi besedami stojijo dejanja. V rokah drži življenjepis, ki priča, da je uspešno rušila tradicijo in zasedala prej izključno moške položaje. Rodila se je v Parizu, učiteljici in profesorju angleščine. Oče je umrl, ko je bila najstnica in v tistih letih tudi članica francoske reprezentance v sinhronem plavanju. Nekaj časa je bila prostovoljka v pisarni kongresnika in kasnejšega ameriškega obrambnega ministra Williama Cohena, po diplomi iz prava in magisteriju pa se je leta 1981 zaposlila v ameriški odvetniški pisarni Baker&McKenzie. Osemnajst let kasneje so jo sposobnosti pripeljale do tega, da je kot prva ženska zasedla predsedniški položaj tega mednarodnega podjetja, ki je po številu zaposlenih odvetnikov drugo največje na svetu. Potem je začelo prevladovati njeno zanimanje za politiko Evrope in Francije. Leta 2005 je postala ministrica v francoski vladi, leta 2007 pa je drugič segla po dotlej izključno moški funkciji. Postala je edina ženska, ki je kdaj zasedala položaj finančne ministrice v kateri od držav skupine G8 (ZDA, Kanada, Japonska, Rusija, Velika Britanija, Nemčija, Italija, Francija). Kot finančna ministrica je bila globoko vpeta v reševanje evropske dolžniške krize, pri iskanju evropskega odgovora na krizo in pri lanskih dogovorih o 110 milijard dolarjev vrednem paketu pomoči Grčiji pa je igrala eno osrednjih vlog.

V torek bo Lagardova še tretjič zasedla visok položaj, ki je bil doslej izključno v rokah moških. Postala bo prva ženska na čelu Mednarodnega denarnega sklada. Nasledila bo rojaka, Dominiquea Strauss-Kahna, ki je odstopil sredi maja zaradi obtožb o spolnem napadu na sobarico newyorškega hotela. Po tem škandalu se je zdelo imenovanje ženske še bolj primerno, pa čeprav tudi nad njo visi senca sodnega procesa. Prihodnji teden bo sodišče v Franciji odločalo o uvedbi uradne preiskave proti Lagardovi. Obstaja sum, da je zlorabila pooblastila pri odobritvi izplačila 285 milijonov evrov odškodnine milijarderju Bernardu Tapieju, ki je prijatelj predsednika Nicolasa Sarkozyja. Odškodnino naj bi po posredovanju Lagardove plačala tedaj pretežno državna banka Credit Lyonnais, ki jo je Tapie tožil, ker naj bi ga oškodovala pri prodaji deleža v podjetju Adidas. Lagardova ves čas trdi, da so obtožbe, ki jih najglasneje širi francoska opozicija, iz trte izvite. In je v to očitno prepričala tudi 24-članski odbor izvršnih direktorjev, ki jo je v torek imenoval na položaj direktorice MDS. Člani odbora so namreč morali dobiti trdna zagotovila, da ob tem dimu ni ognja, saj v nasprotnem tvegajo, da se v nekaj mesecih na sodišču znajde še drugi direktor njihove ustanove. Afera tudi ni imela večjega odmeva ob izvolitvi Lagardove, sivolase ločene matere dveh sinov, ki živi s poslovnežem iz Marseilla, ne pije alkohola in je vegetarijanka, med njenimi hobiji pa sta tudi joga in potapljanje.

Reforma glasovalnih pravic

Zdaj ko prihaja na čelo MDS, jo znova najprej čaka vprašanje Grčije in evra. Tu bo na preizkusu prvič, kajti njena vloga se zdaj korenito spreminja. V francoski vladi je razumljivo skrbela za domače interese in imela v mislih usodo evropske valute. Zdaj bo morala nastopati nadnacionalno in nevtralno. V neevropskih državah niso redki pomisleki, ali bo spodobna preseči "evropskost". Sama pravi, da ne bo imela zadržkov, ko bo treba evropskim voditeljem povedati ostro besedo.

To bo gotovo morala storiti, če bo hotela doseči obljubljeno reformo glasovalnih kvot v MDS. Velika so pričakovanja novih in porajajočih se gospodarskih sil, da bo izpolnila svoje obljube, s katerimi si je zagotovila izvolitev in podporo držav, za katere bi prej pričakovali, da bodo dale glas njenemu tekmecu Agustinu Carstensu, guvernerju mehiške centralne banke. Države, kot sta Indija in Brazilija, od nje pričakujejo, da ji bo uspelo doseči spremembo glasovalnih razmerij in povečanje njihovega vpliva v 187-članski ustanovi. Kvote, do katerih pridejo z zapletenim izračunom o pomembnosti posameznega gospodarstva, so doslej spreminjali devetkrat, nazadnje lani. Toda razmerja ostajajo izrazito naklonjena Evropi in ZDA. Slednje imajo denimo pri glasovanju 16,7-odsotni delež in s tem edine pravico veta (za odločitve je potrebno 85 odstotkov glasov). Kitajska kot drugo največje svetovno gospodarstvo za ameriškim ima denimo 3,8 odstotka glasovalnih pravic. Evropa ima devet od 24 izvršnih direktorjev, članice Evropske unije pa skupaj 23 odstotkov glasovalnih pravic. Razvita Evropa se bo po lanski reformi, ki bo začela veljati leta 2013, sicer dvema sedežema odrekla, narasla bo vloga držav BRIC, a vse to ne zadošča za zadovoljstvo prestolnic, ki se imajo za (bodočo) hrbtenico globalnega gospodarstva. Te pričakujejo nadaljnje spremembe v svoj prid leta 2013, ko bodo kvote vnovič na dnevnem redu. Vloga Lagardove bo tako postavljena na glavo - dosedanja finančna ministrica ene najvplivnejših članic Evropske unije si bo na novem položaju, če bo držala obljubo, prizadevala za večje glasovalne pravice novih gospodarskih sil na račun v MDS močno zastopane Evrope.

Ljubiteljica Chanelovih suknjičev in Hermesovih torbic

Potem so tu kritike, ker MDS vedno vodi Evropejec, drugi človek pa je vedno Američan (ameriški predsednik Barack Obama naj bi razmišljal, da ta položaj po novem zasede njegov svetovalec David Lipton, ki je v začetku devetdesetih let skupaj z Jeffreyjem Sachsom svetoval Sloveniji pri modelu privatizacije). Ena od možnosti, o katerih naj bi razmišljala Lagardova, je ustanovitev še enega položaja pomočnika direktorja, kamor bi imenovala Kitajca. Obljubila je tudi okrepitev MDS z nezahodnimi kadri, ki so zdaj v izraziti manjšini. Ni pa malo poznavalcev, ki ocenjujejo, da je novim gospodarskim silam pri iskanju podpore za imenovanje obljubila preveč - oziroma veliko več, kot ji njena funkcija realno omogoča. In tu so še kritike o samem delovanju MDS, ki so najglasnejše v Afriki. "Nujna je takšna reforma, ki bo v odbore MDS in Svetovne banke pripeljala sveže obraze in sveže razmišljanje. To bi morda lahko pripeljalo do tega, da globalne finančne inštitucije na Afriko in najrevnejše države Azije in Južne Amerike ne bi več gledale le kot na laboratorije za svoje politične eksperimente, ki nikjer drugje nikoli niso delovali," so ob imenovanju Lagardove zapisali v uvodniku afriškega časnika The Nation.

Petinpetdesetletna ljubiteljica Chanelovih suknjičev in Hermesovih torbic, ki pravi, da bi rada več časa posvetila gojenju vrtnic in kuhanju marelične in kutinove marmelade, ima sloves trdega pogajalca. A zna pokazati tudi čustveno plat. Po izvolitvi na položaj direktorice MDS se je od ministrske funkcije in od Francije poslovila na zasedanju francoskega parlamenta. Imela je solzne oči, ko je dejala, da "srce republike bije tu in moje srce bije za vas". Dobila je stoječ aplavz francoskih poslancev. In si obenem bržkone prislužila še nekaj povzdignjenih obrvi skeptikov, ki so se jim že ob Sarkozyjevi izjavi, da je z njenim imenovanjem na čelo MDS "Francija zmagala", okrepili dvomi, ali bo ustanova med petletnim mandatom Lagardove res zmožna korenitejših sprememb.