O pobožni želji

Kolega moj, Slavko Splichal, zelo si pogumen, da citiraš lastno misel in potem brez zadrege trdiš, da nisi rekel tisto, kar si rekel. Na vprašanje "torej v parlamentu ne bi smeli sedeti predstavniki političnih strank" odgovoriš, da je to "pobožna želja", potem pa (naknadno) praviš, da to ni TVOJA želja. Čigava pobožna želja pa je? Kolega je res velik šaljivec, le da tega do zdaj nisem vedel. Moja interpretacija naj bi bila zmotna, saj je teza o ukinitvi strank "popačena, posplošena... deformirana teza". Kdo smatra to tezo tudi za naivno, on ali Rousseau, pa seveda spet lahko ugibamo.

Dobro, smo vsaj izvedeli, da akademik Splichal nima nič opraviti z razmišljanjem o ukinitvi ali nepotrebnosti strank. On le kritizira partitokracijo. Zavzemanje za državni svet pa je treba po Splichalu razlagati kot argument, ki ne govori v prid moji "zmoti ali triku", da je konsekvenca "pobožne želje" v ukinjanju strank. Ali lahko kolega pove, kakšno zvezo vidi med poudarjanjem zaslug državnega sveta (v primerjavi z državnim zborom) in strankami? Sam vidim - in menim, da tudi dosti družboslovcev in drugih - zvezo med partitofobijo (o kateri je precej pisala Danica Fink-Hafner) in poveličevanjem državnega sveta, kjer pa sploh ne gre za to, da bi v njem sedeli državljani, ki niso nikomur zavezani (razen sodržavljanom).

Je pa zelo simptomatično, da kolega Splichal ne omenja ali citira neke druge svoje izjave, namreč, da bi morali biti v parlamentu zastopani predstavniki državljanov, ki jih "ne veže obljuba nikomur, razen državljanom". Kako preverjati, da predlagani kandidati nimajo še drugih zavez, interesov in dolgov? Po kakšnem volilnem sistemu bi jih Splichal izvolil? Ali ni to že v obstoječi ustavi, kjer je rečeno, da so poslanci zavezani le "ljudstvu" oziroma se odločajo po svoji vesti? Kako to razlagati v strankarski, predstavniški demokraciji? Menim, da samo na en način: v konfliktu interesov ali v "končni instanci" ima poslanec pravico, da se sklicuje na višje interese, kot so strankarski (ali drugi, še bolj pritlični). Dobesedna realizacija tega ustavnega določila pa je seveda v logičnem nasprotju z delovanjem predstavniške demokracije. Če bom rekel, da se Splichal (morda) zavzema za prav tako dobesedno interpretacijo, bo seveda ugovarjal in me obsodil trikov in manipulacije. Nekateri so se v dolgi karieri (posebno, če so vse življenje na eni in isti instituciji) naučili implicitnega govora, zmuzljivosti in vsakovrstnih izgovorov. Ko so v tujini, verjetno nastopajo drugače.

O tem, da Bentham nima nič opraviti s panoptikumom ali da to nima zveze s politično teorijo

Po Splichalovi razlagi je Panopticon sicer Benthamovo najbolj popularno delo, toda za politično teorijo "povsem irelevantno". Recimo. Vendar to z mano nima nobene zveze. Naj se kolega vpraša, zakaj je M. Foucault tako resno vzel to Benthamovo metaforo (pa ne samo metaforo, tudi risbo zaporniške stavbe, naslovljeno kot A General Idea of An Pententiary Panopticon, 1791), da je na njej zgradil teorijo kaznovanja, nadzorovanja in discipliniranja v zahodni družbi. Jaz v bistvu Benthama branim, saj pravim, da je (bil) liberalnega duha. Z Benthamovim panoptikumom se je precej ukvarjal filozof in psihoanalitik M. Božovič. Eden od nemških avtorjev takole pravi: "Idealni zapor, panoptikum razsvetljenca Jeremyja Benthama je za Foucaulta pojem in model moderne disciplinirajoče družbe".

Se pa ideja panoptikuma večkrat pojavlja v kontekstu razprav o totalni instituciji in družbi, ki s prefinjenimi instrumenti "kapilarne moči" kontrolira in usmerja delovanje množic. Tudi na videz benevolentni predlogi, da participativna demokracija lahko zamenja predstavniško ali različne oblike popolnega samoupravljanja, ne reflektirajo nevarnosti panoptikuma. Tudi možne zlorabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij, kot je internet (Facebook), in drugi poskusi kopičenja osebnih podatkov so potencialni panoptikumi. Ko sva s kolegom Veljkom Rusom pisala knjigo Moč in nemoč samoupravljanja (1986), je bila omenjena ta ideja (panoptikuma). Imeli smo srečo, da se model samoupravljanja ni v celoti "realiziral". Upam tudi, da tudi Splichalov model državljanov kot "čistih monad" s prosojnimi družbenimi razmerji ne bo imel posnemovalcev.

O novih znanstvenih dognanjih

O tem, kako Splichal sedaj interpretira delo komisije za spremembo medijske zakonodaje (češ da nima nobene zveze z ministrstvom za kulturo - kdo jo je pa ustanovil?), ne bi izgubljal besed. Bi pa le omenil Splichalov trik: sebi pripiše tezo, da so mediji orodje, s katerim politika upravlja, in potem pravi, da sem prezrl to tezo. V bistvu pa ne gre za njegovo tezo, temveč za novinarjevo vprašanje (str. 12), njegovo mnenje pa je, da je glavni problem političnega upravljanja z mediji "subvencioniranje medijskih vsebin". Torej obstoj sklada za medijski pluralizem. To je pa res poniglavo! Take sklade (v različnih oblikah) pozna cela vrsta držav, recimo tudi Švedska. Našemu akademiku in komunikologu ter izvedencu za medije gre pojem medijskega pluralizma nekoliko na živce, saj na koncu sarkastično pripominja, da mi želi še nadaljnjih raziskav s tega področja. Res sem kot sociolog skupaj s komunikologom, kolegom dr. Sekloćo objavil knjigo na to temo. Kaj pa ima naš komunikolog in akademik povedati o medijskem režimu v Sloveniji?

Kolega Splichal mi želi tudi "veliko novih znanstvenih spoznanj v raziskovanju časopisnih intervjujev". Čeprav je velik zagovornik "razpravljalne demokracije", mu nikakor ne gre v glavo, da so tudi njegove izjave lahko predmet debate. Seveda pa moja polemika nima nobene neposredne zveze z raziskovanjem ali znanostjo. Na ta sarkazem lahko odgovorim s tem, da bi se moral akademik bolj poglobiti v svoje znanstvene reference, ki so daleč od popolnosti (zlasti v smislu mednarodne odmevnosti). Želim mu, da ponovno vzame v roke bazo Sicris ali Web of Science. Prav tako pa že nekaj let ne drži več trditev - ki jo sicer na začetku intervjuja v osebni izkaznici navaja novinar, g. Uroš Škerl Kramberger - da je revija Javnost-The Public, ki jo ureja dr. Splichal, "edina slovenska revija, vključena v podatkovno bazo Social Science Citation Index". V zadnjih letih je v to (citatno in ne podatkovno) bazo vključenih cel kup slovenskih revij (nekatere imajo višji faktor vpliva kot Javnost).