Namesto njega je nastopila ministrica za notranje zadeve in predsednica LDS. V skorajda premierski pozi, ki ji očitno ni bila neprijetna. Zavedala se je, da rešuje vlado. Če bi vztrajala, da je potrebna temeljita rekonstrukcija vlade, o čemer je govorila še pred kratkim, bi se Slovenija pretekli teden zelo približala predčasnim volitvam. No, zgodilo se je nekaj drugega. Napoved nekaotične priprave predčasnih volitev. Kar so vsi takoj razumeli kot potrditev tega, da si nova koalicija SD/LDS predčasnih volitev letos niti približno ne predstavlja in da se bodo v skrajnem primeru zgodile prihodnje leto pred počitnicami ali pa šele potem, jeseni. Skratka, kot napoved, da bo manjšinska vlada nemoteno delovala naprej.

Pač v skladu z razumevanjem realnosti predsednika vlade, ki vztrajno zavrača možnost, da se je Slovenija vendarle znašla tudi v vladni krizi. In očitno ima prav. Malce več nelagodja je pravzaprav vse, kar je bilo mogoče zaznati potem, ko je vlada ostala brez štirih samostojnih ministrstev. Za gospodarstvo, za visoko šolstvo, za kulturo in za javno upravo. Kljub temu, da je zadeva seveda resna tudi na povsem formalni ravni, saj je problem v tem, da ad hoc združevanja najbrž ne bi smela trajati več kot tri mesece. Ampak v državi, kjer je celo spoštovanje ustavnih odločb izključno arbitrarna zadeva, to niti ne more postati pravi problem. Tako smo že na začetku slišali, da se trije meseci lahko podaljšajo na šest. Potem bomo pa še videli. Pravnih idej je gotovo dovolj. Tudi za kakšno leto in več.

Nič ...

Na povsem operativni ravni so problemi še manj izraziti. Gre predvsem za to, kako si razdeliti odgovornost oziroma kdo bo prevzel katero ministrstvo. Tudi tu je idej dovolj. Bolj ali manj pričakovanih. Največja zvezda je minister za Slovence po svetu, ki bo, potem ko je že "posvojil" ministrstvo za lokalno samoupravo (in ga bo zdaj tudi "odsvojil"), prevzel ministrstvo za kulturo. Minister za razvoj bo poslej tudi minister za gospodarstvo. Minister za šolstvo bo tudi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Predsednik vlade pa bo urejal neposredno tudi javno upravo. Večina združitev je dovolj logičnih, da ne morejo zbujati večjih pomislekov. Brez dvoma je najbolj pomenljiva nova obveznost prvega ministra. Minister za Slovence po svetu pa je tako ali tako praktično edini kul minister vlade, tako da lahko rečemo, da je vlada krčenje izpeljala izvrstno.

Zgodba o vladni krizi, ki naj bi pripeljala celo do zmanjšanja števila ministrstev, je na prvi pogled lahko celo simpatična. Drugo vprašanje je, kaj bodo združevanja prinesla. Na žalost najbrž nič trajnega, saj vlada združuje pač tisto, kar mora in kar lahko. Če bi stranka Zares zapustila neka druga ministrstva, bi se pač združevala neka druga. No, tudi v konkretnem primeru so bile na razpolago še nekatere drugačne rešitve. Predvsem glede ministrstva za javno upravo. Da ga bo prevzel kar sam predsednik vlade, bi lahko predstavljalo precej drzno odločitev. Jo je mogoče razumeti kot obet zaostrovanja dosedanje politike ministrstva v smer radikalnega omejevanja ali celo nižanja plač v javni upravi? Morda celo odpuščanj? Ali pa je logika drugačna in bo predsednik vlade ubral drugačno pot od Zaresove ministrice, tako da bo javnemu sektorju pred volitvami še kaj podaril? Obstaja kajpak tudi tretja možnost da se ne bo zgodilo nič. Ta se zdi še najbolj verjetna. Tudi zato, ker nova koalicija svojo pot začenja s konfliktom, do katerega bo pripeljal predlog povišanja plač policistov, ki ga je treba ustaviti.

Predsednik vlade seveda lahko brez težav vlada s skrčeno vlado. Ministrstva imajo svoje ekipe, ki bodo še naprej opravljale svoje delo kot doslej, samo še malce bolj previdne bodo in še malce bolj birokratske, da si zavarujejo hrbet. Kar je najbrž precej katastrofalna napoved za čas krize, ki se nikakor noče končati. Za razreševanje kriznih situacij bi namreč potrebovali vsaj nekoliko več drznih političnih premikov, predvsem pri povsem vsakdanjih operativnih principih vodenja, in ne obratno. Optimisti sicer pravijo, da slabše, kot je, ne more biti, vendar zna realnost takšne napovedi pogosto postaviti na laž. Po drugi strani pa takšno birokratsko vodenje zadev običajno prinaša manj konfliktov. Kar lahko pogosto pride prav.

Posebej, če želiš vladati z manjšinsko vlado. In nova vlada je hudo manjšinska. Kljub temu najbrž nihče ne dvomi, da bo v državnem zboru že nekako shajala. Vedno ji seveda ne bo lahko, a če ne bo vezala svojega obstoja na rebalans proračuna, ki bo ob koncu leta tako ali tako brez večjega pomena, ji tudi takšne čeri ne morejo do živega. V njen prid gredo tudi visoki občutki poslank in poslancev za državotvorno držo, v katere ne gre dvomiti. Še en dokaz za to je predsednik državnega zbora, ki prvič prihaja iz opozicije. Nova praksa, ki se kajpak ne bo prijela, zgolj potrjuje veliko neverjetnost, da bi predstavniki ljudstva sami sklenili oditi na predčasne volitve. Namesto tega bodo, kolikor dolgo se bo le dalo, uživali v predvolilni kampanji, ki se je, glede na negotovost pravega datuma volitev, praktično že začela.

... in brez preboja

Nasproti tej iracionalni sliki premetavanja v zanki lastnega propada stoji pravzaprav samo en argument za predčasne volitve. Pričakovani rezultat SD in LDS na prihodnjih volitvah. Predvsem rezultat SD, saj se za LDS zdi, da ji je s tem, da je ostala v vladi, uspelo ustvariti začasni vtis konstruktivnega partnerja, ki prinaša točke. Vendar tudi ta vtis ne bo trajal dolgo in bolj ko bo čas volitev odmaknjen, bolj bo tudi LDS deležna predvsem drugega učinka. Tistega, ki je lahko za SD precej usoden. V situaciji, ki smo ji priča, nekakšnega protikriznega preboja namreč ni mogoče pričakovati. Pa tudi če bi se čudežno zgodil, je za to, da bi ga volilke in volilci ponotranjili in razumeli kot posledico vladnih politik, premalo časa. Celo v primeru, da bi za to v resnici obstajali utemeljeni razlogi. Kaj bo to pomenilo za rezultat SD na volitvah, najbrž ni težko uganiti.

Nedavno je bila v oddaji Pogledi Slovenije predstavljena javnomnenjska anketa, ki je šokirala. Slaba polovica anketirancev je bila naklonjena temu, da se Slovenija, zaradi boljšega življenja, priključi drugi državi, najraje Švici ali Avstriji, 36 odstotkov pa bi se jih najraje takoj preselilo v tujino, če bi s tem omogočili boljše življenje zase in za svojo družino. Izselilo bi se kar dve tretjini mladih in polovica visoko izobraženih. Rezultati, ki pričajo o obsegu krize, ki jo preživlja slovenska družba, so bili seveda pospremljeni s komentarji o tem, kako je vlada popolnoma zavozila slovensko državo. Sliši se krivično. Saj vsega pa tudi ne more biti kriva vlada. A tako pač je. Nekdo mora biti kriv. In če je letos doza slovenskega pesimizma tako velika, se zdi stava, da se bo prihodnje leto še povečala, ob današnjem političnem dogajanju dokaj varna.