Grčija ni več suverena država
V stavbi nad postajo se je medtem sto petinpetdeset poslancev vladajoče socialistične stranke Pasok premierja Georga Papandreouja z minimalno večino v tristočlanskem zboru pripravljalo na glasovanje o svežnju varčevalnih ukrepov, s katerim naj bi država, ki je finančno na kolenih, zadovoljila kriterije za prejem naslednjih sto dvajset milijard evrov, ki naj bi jo rešili pred bankrotom. Ob srdu grških državljanov, ki se bodo, da bi bili sposobni upnikom državam EU in Mednarodnemu denarnemu skladu vračati denar, soočili z novim povišanjem davkov in rezanjem proračunskih sredstev za socialo ter javno upravo, je bil kasneje sveženj tudi izglasovan. Izid je bil pričakovan, saj ga je od Grčije zahtevala Evropska unija, ki bi se po napovedih analitikov v nasprotnem primeru nemudoma soočila s krizo evrskega sistema in posledično z morebitnim razpadom. Grčija že nekaj mesecev ni več suverena država, saj poslanci in vlada delujejo predvsem v skladu s tem, kar jim narekujejo od zunaj. A glasovanje proti volji ljudi, ki so za ohranitev države, katero, kot pravijo, branijo pred popolno razprodajo, pripravljeni tudi na izstop iz Unije in vrnitev drahme, je proteste razplamtelo. Ulice so pozno popoldan dobesedno zagorele. V ognju so končali smetnjaki in lesene barikade sredi cest. Razbita so ostala pročelja bank.
Valentina si je medtem oči, rdeče od solzivca, obkrožila z belo kremasto mešanico tekočine za hlajenje kože, da je bila videti kot na vojno pripravljena bojevnica. Primerjava z vojno se je ponujala, ker so o militantnih razmerah govorili ljudje, ki dogajanje v grški prestolnici poznajo, saj na ulicah protestirajo že več kot leto dni, v zadnjih tednih pa neprekinjeno dan za dnem zasedajo trg pred parlamentom. V teh dneh smo v Atenah večkrat slišali, da policijsko nasilje postaja vse hujše in da razmere spominjajo na diktaturo. "Dol z vojaško hunto," je kričal eden od sloganov, opremljen s sliko helikopterja, ki je bil nalepljen na stebru ob razbiti restavraciji McDonald's. Aluzija na sedemdeseta, ko je Grčiji vladala vojaška diktatura, in na južnoameriške države, kjer je državna korupcija, pobratena z vsiljenim zadolževanjem pri centrih svetovne finančne moči, že vodila v ekstremno revščino, ljudske vstaje in končno v pobeg državnih voditeljev s streh svojih stavb s helikopterjem, je bila očitna.
"Kar se je zgodilo včeraj, je spominjalo na dogodke pred sedemdesetimi leti, ko se je v Grčiji začela državljanska vojna," je dan kasneje dogodke interpretiral predstavnik gibanja Denpirono (Ne plačujem vaših dolgov), ene od protestnih skupin, Dimitris Polichroniadis. "Uvedli so nekaj takšnega kot izredne razmere. Če nas hoče policija zmleti, kaj naj drugega storimo, kot da jih napadamo nazaj?" Mlada Valentina pa je prejšnji dan še med trajanjem "bitke" z zvonkim glasom govorila o tem, kar v življenju počne sicer. Iz njenega pripovedovanja je bilo mogoče razbrati značilnosti družbene krize, ki ne zajema le Grčije, temveč vso Evropo.
"Stara sem štiriindvajset let in sem diplomirana arhitektka," je rekla. "Rednega dela ne morem najti, vsakih nekaj mesecev pa dobim delo v biroju, kjer delamo po dvanajst ur na dan za manj kot tisoč evrov na mesec. Težko je. Mislim, da bo tako še vsaj pet ali šest let." V Grčiji se uradno brezposelnost dviga do šestnajstih odstotkov, neuradno - brez prirejanja številk - pa sega prek dvajset odstotkov. Med mladimi je brezposelnost uradno šestintridesetodstotna, v resnici pa je brez primernega dela skoraj polovica mladih. V takšnih razmerah je misel na nadaljevanje študija logična. "Ampak šolanje je v Grčiji drago," je dejala Valentina. "Moji kolegi, ki so se odločili za magisterij, so raje odšli v tujino." Njen prijatelj, triindvajsetletni Alex, je dejal, da edina izbira ostaja protest. "Protesti niso dobra rešitev, so pa naša zadnja rešitev," je rekel. "Nadaljevati pa moramo tudi s stavkami. Ne le dva dni, stavkati bi morali ves teden. Če ima družina sedemsto evrov prihodkov na mesec, tako in tako živi v revščini. En teden izpada dohodka se jim ne bi poznalo." Proti čemu ali komu protestirajo? "Proti Mednarodnemu denarnemu skladu," je odvrnil Alex. "Nočemo, da se pritakne Grčije. Ker če se zadolžite pri IMF, so posledice grozne. Poglejte, kaj se nam dogaja. Če ne plačuješ dolga, te prisilijo, da plačaš," je spomnil na odločitve, na katere mora pristati grška vlada, potem ko se je izkazalo, da je država zadolžena za okoli sto šestdeset odstotkov svojega BDP. Kljub temu - in ob tem, ko se francoske in nemške banke dogovarjajo o reprogramiranju grških kreditov - pa je denimo država v zadnjem času s sposojenim denarjem (od Francije in Nemčije) kupila več vojaških letal, podmornic, ladij in druge vojaške opreme v vrednosti štirih milijard evrov. Legendarni evropski parlamentarec Daniel Cohn-Bendit, Rdeči Danny, se je ob teh podatkih v Bruslju že spraševal, ali morda ne živimo v času neizmerno hipokritične meddržavne ureditve. V središču Aten pa ljudje Grčijo primerjajo z državami, kot sta bila Ekvador in Argentina, ki ju je netransparentno zadolževanje za hrbtom državljanov pri mednarodnih finančnih institucijah, med katerimi se vedno pojavlja IMF, v preteklosti spravilo povsem na kolena.
Čigav je dolg?
Sprašujejo se, ali je tristomilijardni grški dolg, o katerem govorijo politiki, res tolikšen, kakšna je njegova vsebina in ali je sploh legitimen oziroma ali ni ilegalen. Trdijo, da dolga, ki ga je v preteklih letih ustvarjala koruptivna politična elita, ne da bi o tem obvestila državljane, ni mogoče niti ni treba odplačati. Pred dvema mesecema se je skupina angažiranih grških strokovnjakov, ekonomistov, pravnikov in drugih aktivnih predstavnikov civilne družbe v Atenah sestala, da bi ustanovila komisijo, ki bi neodvisno raziskala dejanske parametre dolga in kako je do njega prišlo. Analitik Kostas Panagopoulos, vodja inštituta za raziskave javnega mnenja Alco, s katerim smo govorili po telefonu, nas je opozoril, da se večina državljanov (okoli šestdeset odstotkov) sicer zaveda, da bo nekakšno restrukturiranje državne ekonomije potrebno, vendar se ob trenutni situaciji in drastičnih ukrepih, za katere celo člani vlade priznavajo, da so nepravični, krepi občutek brezizhodnosti. Med ljudmi se širi glas, da je dolg posledica domnevno skrivnih mednarodnih pogodb in kot tak neustaven, saj jih parlament ni nikoli potrjeval. Finančna in družbena kriza je tisoče grških državljanov spremenila v prodorne mednarodnopolitične in ekonomske analitike.
"Eno je sodelovanje z drugimi državami, drugo pa je, če si okupiran," je rekel Dimitris Polichroniadis. "V Grčiji se dogaja generalni test neoliberalne politike, ki bi moral zanimati vse državljane EU. Naši nasprotniki, centri moči, bankirji, politiki, mednarodne korporacije, Evropska centralna banka, EU, Mednarodni denarni sklad, na nas preverjajo, koliko je mogoče stisniti delavce, koliko socialnih pravic jim je mogoče odvzeti, koliko suverenosti je mogoče odvzeti državi. Našim politikom ne verjamemo več. Stranka Pasok nosi socializem zgolj v imenu, v resnici pa so neoliberalisti in fašisti. Sami ste videli, kaj počnejo. Za test smo bili na vrsti prvi, sledili bosta Španija in Portugalska. Naš edini dolg, ki ga moramo odplačati, pa je, da to spremenimo," je rekel oče enajstletnika, za katerega prihodnost se bori. Pravi, da bo najprej treba s predčasnimi volitvami zamenjati politično elito, ki je v sli po bogatenju nagnjena h korupciji, v prihodnje pa korupcijo preprečiti s hitrejšim menjavanjem ljudi v parlamentu. Tako naj bi po njegovem nihče tam ne sedel več kot nekaj let. Hudi očitki letijo tudi na premožno družino Papandreou, saj so bili iz njihove hiše doslej grški premierji že ded, sin in vnuk.
"Nagovarjamo velike finančne in ekonomske centre, borimo se proti bančnim kartelom, živilskim kartelom, tržnim kartelom, ki zasužnjujejo politiko," je pred protestniškim šotorom organizacije Stop Cartel, ki je kot mnogo drugih stalno postavljen sredi trga Sintagma, dejal dr. George Cosmopoulos, sicer po poklicu kirurg. "Tu sem vsak dan, ob tem, da hodim v službo," je razložil. "Če je nujno, se najde čas. In zdaj je nujno, da se borimo," se je nasmejal. Stop Cartel ima na Sintagmi posebno nalogo: po vsem trgu so razpostavili kamere, s pomočjo katerih na internetu v živo prenašajo posnetke dogajanja pred parlamentom. "Podpiramo vsa ta gibanja, ki se borijo proti politično-ekonomskim navezam," je zaokrožil z roko po množici različnih šotorov, v katerih domuje vrsta levičarskih (in tudi desničarskih) gibanj, ki se s trga pred parlamentom ne nameravajo več umakniti. Potem ko jih je v sredo ob nepopularnem glasovanju v parlamentu policija za nekaj ur pregnala s solzivcem in pendreki, so še toliko bolj odločeni, da bodo ostali, dokler vlada ne pade.
Kamnita politika
"Včerajšnje glasovanje v parlamentu bo pomenilo vsesplošno znižanje prihodkov za nižji srednji sloj in tiste, ki so že zdaj na robu revščine," je v četrtek za Dnevnik povedal profesor ekonomije dr. Jannis Varoufakis z atenske univerze. "Pomenilo bo razmetavanje z javnimi sredstvi, ki se zdaj prodajajo po zelo nizki ceni. Še najbolj pa se bojim, da bodo ukrepi pomenili nadaljnje poglabljanje krize evroobmočja z resnimi posledicami za francoske banke in španski javni dolg." Varoufakis pravi, da je glasovanje potekalo povsem po nareku iz vrha: "Ali glasuješ za ali pa te bomo vrgli iz stranke in te obtožili, da razdiraš Grčijo in jo vodiš v bakrot. Eden od poslancev, ki ni hotel glasovati za (varčevalni paket, op.p.), mi je dejal, da je življenje v parlamentu postalo neznosno. Rekel je, da se je počutil, kot bi mu grozili s pištolo. Premier je ujet v mrežo pritiskov z različnih strani. Na eni strani je EU, na drugi strani bankirji. EU sploh ne verjame v uspeh teh ukrepov. S tem, da so Grčiji naložili, da si mora sposoditi ogromno vsoto denarja, so si zgolj kupili čas za razmislek, kako bodo Nemčija, Francija in druge države reševale krizo evra. Trenutno imajo evropski voditelji problem, kako prepričati svoje parlamentarce, da bi odobrili posojilo državi, ki je pravzaprav že bankrotirala. Vsi ti ukrepi torej nimajo ekonomskega ozadja, ampak je ozadje politično. Evropa je dovolj bogata, da lahko to krizo razteguje v prihodnost. Vendar vse to Evropo slabi. Ko bosta po grški krizi eksplodirala francoski bančni sistem in španski javni dolg, bo igre konec. Konec bo Evrope, in časa za rešitev Evropejci nimamo več veliko. Najti je treba način, kako predrugačiti sistem evra in bančni sektor ter kako nekako združiti državne dolgove, kar pomeni izumiti nov Marshallov načrt rasti, ki jo bodo vodile investicije."
"Nič še ni končano, vse je odprto. Grkov nas je dvanajst milijonov, poslancev pa komaj tristo. Sto petinpetdeset jih je danes glasovalo proti nam. Njihov glas ne pomeni ničesar, vseeno mi je zanje," je pol ure po glasovanju na ulici pred parlamentom govoril triintridesetletni Atenčan Kostas. Po poklicu igralec, je z dekletom že nekaj tednov na cesti. Jedek zrak, prepojen z ogromnimi količinami solzivca, ki ga je veter ob pokašljevanju množic še dolgo raznašal po trgu, je bil običajen del vzdušja. "Od tu se ne bomo premaknili. Zadnjih petinštirideset dni smo vztrajali in te bitke ne bomo izgubili," je ženski glas kričal iz zvočnika nad protestniki. Pred parlamentom so se proti večeru zbirali vedno novi obrazi. Skupina mladeničev, ki so pestovali vsak svojo plinsko masko, nam je ravno razlagala, da jih občasno delo, ki ga najdejo, spominja na sužnjelastniško izkoriščanje, ko je za našimi hrbti počilo. Po trgu navzgor so se naravnost v mirno stoječo množico pognali policisti in izstreljevali solzivec. Ljudje so se razbežali in se ponovno zbrali sto metrov stran. Na mesto je padal mrak in v ulicah ob parlamentu so se shajale nove skupine, ki v deželi, kjer so kamniti pomniki del folklore, politiko jemljejo - dobesedno - v svoje roke. Materiala za gradnjo nove družbe tu ne bo zmanjkalo.
