Festival pouličnega gledališča, ki se ob začetku poletja razleze čez Ljubljano, si je dobro ime izboril tudi med svetovno priznanimi uličnimi artisti. Nizozemski zabavljač Lee Hayes denimo pojasnjuje njegov glavni atribut: "Čeprav so festivali v nekaterih večjih mestih bolje organizirani, običajno delujejo preveč umetno in vnaprej pripravljeno, saj njihovi direktorji pretesno kontrolirajo celotno dogajanje. Umetniki zato delujemo kot nekakšne zaslužkarske marionete, ki želijo ugoditi okusu organizatorjev, medtem ko se na Ani Desetnici resnično posvetimo občinstvu."

Festival, ki te posrka vase

Ko Goro Osojnik brska po spominski shrambi, naleti na misel, da je pred trinajstimi leti ulično gledališče za ljudi zagotovo predstavljalo večji čudež, saj jim ni bilo prav jasno, kaj to sploh je, kako se na predstavah obnašati in kako jih vrednotiti, pa vendar so mu že od samega začetka namenjali komplimente. Se pa po njegovih besedah festivalska publika skozi čas ni le namnožila, temveč postaja tudi vse bolj izobražena in izbirčna. "Pred desetimi leti recimo nisem slišal drugega kot pohvale, zadnje čase pa imajo ljudje tudi bolj kritičen pristop, kar seveda cenimo, saj je to dokaz, da se občinstvo skupaj z nami razvija," meni Osojnik.

Karavana ljudi, ki sledi poletni umetniški noriji, se iz leta v leto podaljšuje tako z domačimi gledalci, ki vse bolj množično prihajajo tudi iz okolice Ljubljane, kot vse večjim številom turistov. Zanimivo je, da slednji bodisi v lastni režiji ali preko različnih agencij že daleč pred poletjem poizvedujejo, kdaj natančno bo ulična umetnost zapolnila ljubljanske ulice, saj je tudi ta podatek pomembno vodilo pri odločitvi, kdaj obiskati slovensko glavno mesto.

Da ima Ana Desetnica zares zagreto občinstvo, ki diha s festivalom, potrjujejo tudi nekateri nastopajoči. Alenka Marinič iz Bimbo teatra med zbirko vseh dosedanjih festivalskih vtisov izpostavi neverjetno zanimanje za predstavo Štefka in Poldka: Gremo smučat izpred treh let: "Ko sva s soigralko Urško Mlakar prišli na prizorišče, se je tam že trlo toliko gledalcev, da ni bilo prostora za najin nastop, tako da sva jih morali prositi, da se nekoliko umaknejo. Nekateri so ob tem kar malce godrnjali, saj so si ravno izborili dobro pozicijo za ogled predstave."

Četudi se organizatorji ob takšnih podatkih čutijo polaskane, pa po drugi strani ne želijo, da bi dogodek zašel v pretirano množičnost, saj hočejo ohraniti določeno mero intime in neposrednega kontakta z vsemi obiskovalci.

Kljub slabi vremenski napovedi so oboževalci Ane Desetnice tudi letos povzročili pravi zamašek na trgih, mostovih ali obrežnih sprehajalnih poteh ob Ljubljanici. Sedemnajstletni Izi sicer nekoliko v smehu pove, da si vsako leto v koledarčku obkroži datum, ko bo v mesto ponovno vstopila karavana uličnih umetnikov. "Tukaj se lahko v naravi družim s prijatelji, obenem pa brezplačno spremljam bolj kakovostne predstave, kot če bi zanje plačal več deset evrov," razlago, zakaj je festival takšen magnet tudi za mlajše generacije, ponudi Izi. Gospod srednjih let pa pravi, da ga na tem festivalu fascinirajo predvsem umetniške veščine nastopajočih, ki ga spravljajo v dobro voljo. Večina obiskovalcev si načrtno vzame čas za obisk festivalskega dogajanja, nekateri med njimi si že vnaprej po pregledu kratkih vsebinskih izsekov iz programske knjižice izdelajo načrt ogledov, nekatere pa ulično performiranje spontano posrka vase. Enaindvajsetletna Orna navdušeno razlaga: "Šele ko sem prečkala Čevljarski most, sem izvedela, da je danes otvoritev Ane Desetnice, vendar sem se sedaj tako navdušila nad programom, da bom poskušala obiskati res čim več predstav."

Polet iz vesolja v piromanske sanje

Tako kot je v navadi že nekaj let, občinstvo tudi tokrat ni potrebovalo veliko časa, da je ogrelo glasilke za spuščanje odobravajočih krikov, napelo smejalne mišice, lepilo dlani v bučne aplavze ter ob koncu predstav celo razprlo svoje denarnice. Motor entuziazma je namreč že v eni izmed začetnih predstav letošnje edicije zagnal kanadski zabavljač David Cassel s predstavo Vesoljski poveljnik. Prepričal je predvsem z intenzivno in komično zastavljeno interakcijo z občinstvom, ki je brez sramu sodelovalo pri njegovem burlesknem poletu v vesolje, posnemanju živalskih glasov ali namigovanju na homoseksualne epizode. "Uaaau, občinstvo tu je bilo zares neverjetno, spontano in energično, zato komaj čakam na ponovitveno predstavo," je takoj po šovu, ki ga je raztegnil kar za 15 minut prek predvidenega časovnega okvira, dejal kanadski umetnik. In pristavil, da ponekod trči ob nekakšen zid med sabo in publiko, saj ta ni pripravljena sodelovati, vendar se je izognil podajanju stereotipov, ki naj bi prebivalce določene države označevali za bolj hvaležno občinstvo, spet druge pa za pasivne zapečkarje. Tudi član italijanske zasedbe Circo Vertigo Paolo Stratta ne bi hotel predalčkati občinstva: "V dveh dneh lahko v istem mestu naletiš na dva povsem različna tipa publike."

Domača umetnica Dana Avguštin, vodja slovensko-francoske skupine The Beast, na drugi strani brez ovinkarjenja pove, da publika v Italiji namenja artistom ogromno aplavzov ter spodbud s kriki, Francozi te brez dlake na jeziku zasujejo s kritikami, Slovenci pa so sicer prijazni gledalci, a še vedno nekoliko zadržani v interakcijskih scenah. Tudi nizozemski artist Lee Hayes, čigar nastop stavi na žongliranje s steklenicami viskija in vožnjo z ogromnim monociklom, je opazil, da se slovensko občinstvo zna vživeti v performans, vendar pa ga je presenetilo, da so nekatere deklice zavrnile sodelovanje v predstavi, saj se otroci običajno kar stepejo za vlogo pomočnika.

Člani nizozemske zasedbe Compagnie Doedel, ki svoje predstave oblikujejo na ognjeni koreografiji, pa podajajo dva nasprotujoča si primerka publike: španski gledalci so ob pogledu na njihovo gorečo "tovarno" kričali "loco, loco" (nori, nori), Angležev pa niso predramili niti najbolj siloviti plameni. "Za nas je izjemno pomembno, da med nastopom čutimo energijo ljudi," pravi članica ansambla Inge Sheer.

V ljubljanskem parku ob Gradaščici, kjer se je na njihovem nastopu nabralo ljudi, kot jih najbrž že dolgo nismo videli na nogometnih tekmah slovenske lige, je koncertno vzdušje zagotovo poneslo tudi same performerje. Čeprav je obiskovalcem v prvih vrstah, ki so sedeli le dober meter stran od ognjenih zubljev, že rahlo jemalo sapo, mednje pljuvalo iskre ter jim rosilo oči, so kot priklenjeni vztrajali na svojih položajih ter huronsko vzklikali ob veličastnih izbruhih ognja.

Nizozemska artistična skupina pa je že od torka naprej skrbela za nekakšno festivalsko predpremierno dogajanje, saj je s postavljanjem konstrukcije, stare tovarne iz recikliranega materiala, nase lepila pozornost številnih mimoidočih, ki so začudeno strmeli v kup odpadnega železja in prepotene artiste, ki so spajali posamezne elemente platforme. Nekateri opazovalci so se odločili dogajanje vizualno zamrzniti s fotografskim objektivom, spet drugi so se opogumili in povprašali, kaj neki gradijo. Scheerova pravi, da postavljanje njihovega odra čisto povsod pritegne radovednost. "Mnogi se tudi vračajo in z zanimanjem spremljalo napredek našega dela, drugi nam delijo gradbene nasvete, prejšnji teden pa nam je nekdo na enem izmed domačih festivalov celo pomagal sekati drva, saj potrebujemo za nastop kar štiri kubične metre lesa," zanimivo izkušnjo opiše sogovornica.

Novosti so "hude"

Ulično gledališče zavzame neki prostor, ki ima sicer povsem drugačno namembnost, ga za nekaj ur spremeni v oder oziroma avditorij, nato pa ga ponovno prepusti siceršnjim funkcijam. "Na ulici se dogaja nekaj magičnega, saj lahko iz ničesar narediš teater in za kako uro zabavaš ljudi. Ko pa se predstava konča, se občinstvo razprši in prostor se ponovno povrne v prvotno stanje," čar uličnega gledališča poetično strne Lee Hayes.

Večino uličnih artistov na odprta prizorišča vleče kopica nepričakovanih elementov, ki se lahko vmešajo v njihovo predstavo, kar pa terja tudi ogromno improvizacijskega napora. Italijanska skupina Circo Vertigo, ki je slovensko občinstvo navdušila s klasičnimi cirkuškimi točkami v moderni in šaljivi preobleki, je morala zaradi terena in flore v parku ob Gradaščici del programa preoblikovati tik pred nastopom.

Tovrstna oblika umetnosti ima torej tudi svoje pasti. Goro Osojnik je že leta nazaj spodbujal "uličnike", da morajo za pozornost barantati pri naključnih mimoidočih, ki so se namenili po nakupih. "In čeprav pritegneš njihovo zanimanje, še ne pomeni, da si ga zagotoviš do konca predstave, saj lahko opazovalec kadarkoli odkoraka stran," zatrjuje Alenka Marinič. Poleg tega večina "cestnih" umetnikov nase ne prisesa pozornosti na način, da bi stopili pod žaromete ali na dvignjen oder, temveč sceno ponuja sama ulica. Prav zato organizatorji Ane Desetnice vlagajo veliko napora v nalogo, da vsakemu nastopajočemu priskrbijo čim primernejšo ulično kuliso.

Vrh tega pa skrbijo tudi, da se prospekt umetniških prizorišč v prestolnici nenehno širi. Mostovi, ki povezujejo bregova reke Ljubljanice, ali Park zvezda se pred leti niso zdeli ravno primerna platforma za artistične dejavnosti, omenjeni festival pa jih je preobrazil v priljubljene "ulične teatre". Mesto seveda nenehno preoblači svojo podobo in zato bodisi transformira stare lokacije ali gradi povsem nove kotičke. Letošnja festivalska izvedba se je tako pomaknila na obnovljene rečne bregove v Trnovem in Prulah ter v Park ob Gradaščici, ki se je z naravnim amfiteatrskim ambientom že izkazal za fantastično prizorišče. "Zdi se mi super, da festival vsako leto odpira nove lokacije in nam s tem daje tudi ideje, kje se lahko s prijatelji družimo v prostem času. Letos pa se mi zdi še posebej 'huda fora', da so vsa prizorišča povezana z rdečo nitjo," o tem, kako dobrodošle so spremembe, ki jih iz leta v leto uvaja Ana Desetnica, pravi najstnik Saj.

Ulično dogajanje je na drugi strani do neke mere kastriralo zaprtje Prešernovega trga za promet pred leti. Čeprav je na tej festivalski izhodiščni točki zdaj enostavneje organizirati predstave, pa so te oropane interakcije z mimoidočimi vozili. Goro Osojnik se z navdušenjem spominja, kako je pred skoraj desetletjem voznik mestnega avtobusa popestril prizor, ko se je skoraj četrt ure šalil z nastopajočimi, tako da je prižigal brisalce vozila ali mežikal z lučmi, in med gledalci sprožil glasno navijanje in krohot.

Ker Ana Desetnica vedno znova osvaja nove lokacije ter preizkuša različne programske formule, je čar festivala tudi v tem, da obiskovalci nikoli ne morejo vedeti, kaj natančno naj pričakujejo. Čeprav organizatorji sami priznavajo, da se pri programskih konceptih tu in tam tudi zalomi, menijo, da z Ano Desetnico iz leta v leto prispevajo k bolj razgibanemu, odprtemu in sproščenemu kulturnemu prostoru v prestolnici.