Don Anto Baković je bil modrejši, kot so to mogli vedeti njegovi politični botri, a bogme tudi veliko modrejši, kot bi se tega sam lahko zavedal. O teh rečeh - o tem, kaj bo, kot bi temu rekla duhovniška pesniška duša, ko dež poneha -, se ob vsesplošnem narodnem veselju tedaj ni veliko razmišljalo, o tem ni razmišljal niti don Anto, in tako ni bilo nikogar, ki bi logično in razumno postavil podvprašanje: Če je narod brez države kot govno na dežju, kaj je potem narod z državo?

To, česar se nismo vprašali, ko bi se morali, smo izvedeli v letih, ki so sledila. Danes, dvajset let pozneje, vemo - odgovor je bil preprost. Narod z državo je govno na suhem.

Na ta isti dan pred dvajsetimi leti, sredi nepojmljivega naliva in neurja, ki je pustošilo po vzhodni Evropi, so se Slovenci in Hrvati odločili, da naposled stopijo pod dežnike. Dovolj jim je bilo tisoč let nalivov, dovolj jim je bilo tega, da jim vsak dež, ki se usuje nad Evropo, pada na glavo. Naj bo to Srbija ali Jugoslavija, ali še pred njima frankovska država ali Bizanc, Bavarska ali Madžarska, Francozi ali Avstrijci, Italijani ali Nemci, v tisoč letih ga ni bilo dežja, ki ne bi padal na Slovence in Hrvate. In ko jim je voda prišla do grla, so se odločili, da poprosijo Francoze, Avstrijce, Italijane in Nemce, naj jim posodijo dežnik.

Kajti narod brez države je govno na dežju.

Vse od takrat Slovenci in Hrvati uživajo na suhem. Minejo zgodnja devetdeseta, njim lepo in suho. Mine pet let, začne skeleti razpokana suha koža. Mine šest let, Slovenci in Hrvati vse pogosteje gledajo v nebo. Mine sedem let, že živčno gledajo vremensko napoved. Mine osem let, zemlja vsa izsušena in razpokana. Mine devet let, po malem vsi že halucinirajo.

Mine deset let, Slovenci in Hrvati plešejo na suhi, prašni zemlji in kličejo dež.

Kot majhni otroci, ki vidijo v izložbi igračo in potem tisoč let maltretirajo starše, naj jim jo kupijo. In ko jo končno dobijo, se je po dveh dneh naveličajo. Natanko toliko so se Hrvati in Slovenci igrali s svojima novima državama. In kaj so naredili potem? Vzeli so formularje za članstvo v Natu in Evropski skupnosti, jih pozorno izpolnili z velikimi tiskanimi in izročili prijazni gospe na okencu.

Po tisoč letih so Slovenci in Hrvati dobili svoji svobodni, samostojni, suvereni in neodvisni državi, uresničili so svoje tisočletne državotvorne sanje, potem pa - države niso imeli niti deset let - Slovenci malo prej, Hrvati malo kasneje, pohiteli v nove državne, gospodarske, politične in vojaške zveze. Evropska unija, kot vse kaže, ne bo več dolgo, a se bo že našla kakšna Evroslavija, da bodo Hrvati in Slovenci veselo skočili vanjo, jo naslednjih tisoč let pretkano spodkopavali in na dežju sanjali o dežniku.

Zato se mi zdijo vse te naše velike državne ceremonije s slovesnimi akademijami, priložnostnimi govori, ognjemeti, spominskimi svečanostmi, venci, paradami, pregledi častne straže, šampanjcem, kanapejčki in topovskimi salvami - strašansko smešne. Ko Hrvati in Slovenci praznujejo dan državnosti, je to tako, dame in gospodje, kot če bi Srbi praznovali dan zmage.

Danes, dvajset let pozneje, je edino, kar imata naša naroda od svoje državnosti, plastična državotvorna bižuterija: zastava, grb, himna in nogometna reprezentanca. Vse, kar v katalogu tradicionalne državnosti iz romantičnega devetnajstega stoletja, tistega, iz katerega smo svoje države tudi sanjali, sestavlja državo - torej zunanje zadeve, meje, vojska, gospodarstvo, banke, tovarne, nacionalno bogastvo in te stvari -, smo zastavili, da bi dobili državo. Vem, zveni neumno, ampak to je zato, ker ne razumete modernega koncepta države in revne zgodovine Hrvatov in Slovencev.

Pod dežnikom svojih neodvisnih držav Slovenci in Hrvati danes samostojno odločajo samo še o tem, koliko glasov bodo dali komu na bizarnih festivalih a la Pesem Evrovizije ali na tako imenovanih demokratičnih volitvah. Rezultati seveda nikogar ne zavezujejo: hrvaški in slovenski glasovi še nikoli niso izbrali zmagovalca Eurosonga. In danes, na dvajseto obletnico državne samostojnosti, imata obe državi oblast, ki je nista izbrali - Slovenci premierja s trideset odstotkov poslancev v parlamentu, Hrvati pa premierko, za katero nikoli nihče ni volil -, tako da bi se kak nepoučeni tujec lahko vprašal, zakaj so sploh bežali izpod komunizma.

"Narod brez države je kot govno na dežju," je v tistem slavnem obdobju, ob samem svitu hrvaške državne neodvisnosti, rekel danes pozabljeni duhovnik don Anto Baković. O teh rečeh se ob vsesplošnem narodnem veselju tedaj ni veliko razmišljalo, o tem ni razmišljal niti don Anto, in tako ni bilo nikogar, ki bi dojel, da je bilo to pravzaprav - opozorilo.

V hrvaškem jeziku obstaja neko drugo reklo, fraza, ki se pogosto uporablja ob priložnostih, kot je ta. Ko predsednica vlade državljanom čestita za dan državnosti, rečemo: "Ni za kaj."