Molk

Zdi se, da je živo in dinamično kritiko šole, ki je cvetela v devetdesetih, v zadnjem desetletju polagoma premagala paradigma, ki jo je do absurda pripeljala sedanja vlada. Slovenska šola je odlična, kot kakšna stara plošča ob vseh mogočih priložnostih ponavlja šolski minister Igor Lukšič, zato po njegovem kakšnih večjih sprememb ne potrebujemo. Zdi se, da se je tej paradigmi vdala tudi civilna družba. Z izjemo iniciative Kakšno šolo hočemo, ki pa združuje zelo raznorodne, tudi protislovne interese in poglede, šola skorajda ni deležna odmevnejših javnih soočenj in refleksij. Še bela knjiga o šolstvu, sad dveletnega razmisleka cveta slovenske stroke in prakse, je bila deležna le omejenega odmeva. Iz političnih krogov se je s kritiko o brezvizijskosti tega dokumenta pa tudi pohvalo nekaterih rešitev javno oglasila le SDS, iz civilnih krogov poleg omenjenega združenja in redkih posameznikov le Slovenska škofovska konferenca. To je bilo bolj ali manj vse. Učitelji so molčali. Pred kratkim je minister Lukšič javno potrdil tudi to, da bela knjiga ne bo šla niti v parlament.

Veliko pove dejstvo, da so edini dve veliki, živi javni polemiki, ki sta zadevali ravnanje šolske oblasti v tem mandatu, spodbudili interesi, ki so le posredno povezani s samo šolo. Sprožil jih je namreč kapital. Polemiko o počitnicah so uglaševali žičničarji in turistični delavci, polemiko o učbenikih založniki. Kot da počitnice in učbeniki ne zadevajo v glavnem in predvsem učencev, staršev, pedagogov. Še huje je, da je zlasti v polemiki z založniki prevladal brezskrupulozni populizem, v imenu katerega je dovoljeno izrekati tudi evidentne neresnice. Na primer: minister je pred dnevi v nekem intervjuju pribil, da na MŠŠ čakajo, da se založniki vrnejo v delovno skupino, čeprav je res prav obratno: založniki prosijo ministrstvo, naj se znova sestane z njimi; o tem obstajajo pisni dokazi. Enako abotno je tudi javno vztrajanje ministrstva, da hočejo založniki izpuliti državi od 20 do 40 milijonov evrov, ker da bi toliko stal predlagani vsakoletni odkup učbenikov za vse razrede devetletke. Toda toliko bi stali učbeniki in delovni zvezki po sedanjih cenah, po predlogu založnikov pa bi vsakoletni odkup učbenikov, ki bi deloma vsebovali tudi delovne zvezke, za katere morajo starši zdaj odšteti 17 milijonov evrov letno, veljal pol manj. Pa še ta znesek so pripravljeni v pogajanjih znižati. Ali javna učbeniška vojna pomeni le začetek pogajanj z založniki ali pa bo nasledek te vojne res še poraznejša ponudba učbenikov, lahko za zdaj seveda le ugibamo. In ne gre spregledati: tudi v tej vojni ni slišati tistih, ki bi morali stati na prvi obrambni črti - učiteljev.

Zamegljeni pogled šolske oblasti

V začetku mandata je bilo z ministrstva sicer še slišati, da bi bilo treba izboljšati šolo na mikroravni: se pravi izboljšati sam učni proces, gradiva, učne pristope in samo kulturo šole, v tem smislu pa premisliti vprašanja, ki jih pred stroko, učitelje in starše postavljajo postindustrijski kapitalizem, spremenjene vzgojne paradigme in razvoj novih tehnologij. Toda prav ta, tako pomembna, če ne celo najpomembnejša vprašanja so ostala ob strani. Tudi pripravljavci bele knjige so se raje držali utirjenih poti in se v prvi vrsti ukvarjali s predmetniki, razporejanjem ur, nivoji in drugimi strukturnimi rešitvami. Varljivo in nevarno prepričanje, da je slovenska šola tako dobra, da s spremembami ni treba hiteti, šolski oblasti megli pogled v takšni meri, da so celo jasno ugotovljeni in izmerjeni problemi slovenske šole obveljali za nekakšne tehnične težave. Na primer slaba pismenost slovenskih otrok. Reakcije ministra Lukšiča so tudi v zvezi s tem naravnost značilne. Za kaj gre?

Mednarodna raziskava znanja PISA 2009 je nedvoumno pokazala, da so slovenski 15-letniki v tako imenovani bralni pismenosti globoko podpovprečni. Te ugotovitve niso presenetljive, saj so na to opozorile že nekatere druge raziskave, poleg tega tovrstna opažanja prihajajo že vrsto let od vsepovsod. Univerzitetni profesorji tožijo nad študenti analfabeti, ki ne le da ne poznajo pravopisnih pravil, temveč so nadvse nebogljeni tudi pri navadnem upovedovanju svojih ali tujih misli. Kadroviki po podjetjih znajo povedati, da kandidati - vsi z diplomami - zelo pogosto ne znajo napisati niti prošnje za sprejem v službo. "Prav neverjetno je, koliko študentov ni sposobnih niti osnovne pisne in ustne komunikacije. So pa naredili maturo," je v nekem intervjuju na primer potožil dr. Iztok Peterin, profesor z mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, tehnik torej in ne morebiti kakšen "prezahtevni" humanist.

In kako se je na večletna opozorila o podpovprečni bralni pismenosti, ki je v manj razvitih slovenskih regijah naravnost katastrofalna, odzval šolski minister? Njegov odgovor na vprašanje novinarja Dolenjskega lista, ali so na ministrstvu naredili analizo tega problema in predvideli ukrepe, si velja prebrati v celoti. Takole je (9. junija letos) odgovoril novinarju: "Z Zavodom RS za šolstvo in Pedagoškim inštitutom smo se dogovorili, da bodo učitelji pred naslednjim merjenjem dijake vsaj dva meseca usposabljali za ta tip preverjanja bralne pismenosti. Vse, kar lahko rečemo, je, da so za ta tip obvladovanja besedila naši otroci manj pripravljeni, kot je to povprečje v nekaterih državah OECD." Slovenski učenci torej niso slabo pismeni, težava je v tem, da se ne spoznajo na reševanje testov.

In kaj o tem pravi stroka? Čeprav za te težave ve dolga leta, saj sama opozarja nanje, je njen edini odgovor: "Opraviti bo treba temeljito analizo in poiskati rešitve" (dr. Janez Krek, Objektiv, 30. aprila 2011). Naj ne bo cinično, toda zelo učinkovito rešitev je že v prvi polovici 70. let poznala prof. Zorčeva, izjemna osebnost piranske osemletke. Od 5. do 8. razreda s(m)o njeni učenci vsak teden napisali vsaj po tri proste spise, kajti "kdor ne bere, je za luno". Ko je prebrala Selimovićevo delo Derviš in smrt, je planila v razred in vsa zamaknjena vzdihovala: "Otroci moji, kakšna knjiga, kakšna knjiga…" Nekateri smo se takoj zapodili ponjo in jo nato prav hitro odložili , toda njeno navdušenje nas je mnoge zaznamovalo za vedno.

Kje so ustvarjalni učitelji?

Leta 2004 je pri Didakti izšla knjiga z zanimivim naslovom Kakšna bo šola prihodnosti? V njej so objavili šestnajst esejev uglednih intelektualcev, ki so od 90. let dalje poskušali detektirati temeljne probleme šole in razmisliti, kako se jih lotiti. Zanimivo je, da so tudi danes najbolj aktualna vprašanja zastavljali avtorji, ki niso strokovnjaki za šolski sistem. Alojz Ihan, Boštjan M. Zupančič, Tone Simonič in nekateri drugi so na ta vprašanja ponudili izzivalne, izvirne, včasih tudi zdravorazumske, a zato nič manj tehtne odgovore, ki jih še vedno nihče ne sliši in ne razume. Dr. Ihan, infektolog po stroki, je že tedaj tematiziral temeljno vprašanje šole 21. stoletja - kako doseči, da ta institucija postane prostor orientacije in smisla, kako pomembno je pri tem upoštevati čustva in občutke otrok in imeti v šolah pedagoge, ki niso le izvajalci programov, ampak "učni proces gledajo in znajo z njim upravljati kot intelektualci", se pravi, da nenehno čutijo potrebo po rezoniranju, analiziranju, osmišljanju… Danes je še bolj jasno, da se le taki učitelji znajo "spopadati" z generacijami bistveno drugačnih, a v jedru zagotovo nič manj vedoželjnih otrok.

Na vprašanje, koliko je danes v slovenskih šolah takšnih učiteljev, je seveda nemogoče odgovoriti. A če sodimo po tem, ob katerih javnih vprašanjih se učitelji oglašajo, ni razloga za poseben optimizem. Misel prof. Zupančiča, da je ustvarjalen učitelj vreden svoje teže v zlatu in da je najmanj, kar mu lahko naklonimo, da ga tisti, ki sami niso ustvarjalni, pustijo delati in pri miru , je zato tudi po dvajsetih letih enako aktualna.

Sicer pa je taisti profesor prava že leta 1991 iz javnih reakcij na znameniti in danes skorajda pozabljeni dijaški štrajk v času ministra Petra Venclja pronicljivo napovedal prihodnja dogajanja v slovenski družbi. "Omenjene reakcije javnosti kažejo, da je v slovenski družbi akumulirana neznanska količina potisnjene avtoritarnosti in agresivnosti. Ta se potem nekaznovano in sistemsko sprošča na vseh ravneh, od zaporov do šole, od družine do politike, od univerze do vrtca skratka povsod tam, kjer je premoč avtoritarnega dovolj velika, da ji zapornik, dijak, otrok ali žena, politični subjekt, študent ali ciciban, nič ne morejo. Mimogrede: ta avtoritarnost, ki je, paradoksalno, udarila na površino z demokracijo - to je logično, ker je večina slovenskega prebivalstva volila ljudi, ki so nosilci lastninske in avtoritarne mentalitete -, je danes osrednji politični polarizirajoči faktor: razlika med desnico in levico je predvsem v večji ali manjši prisotnosti avtoritarnega nasilja."

Šola ne more biti boljša od družbe. Šola je pravzaprav takšna, kot si jo družba zasluži. A s tem se ne bi smeli sprijazniti.