Obe izjavi je slovenski bralec Slavoja Žižka lahko prebral že lani v knjigi Začeti od začetka, Žižkovi čitanki ali izboru odlomkov iz nekaterih njegovih del, ki jo je uredil Peter Klepec in je bila v letu, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, ena izmed knjižnih uspešnic. Toda anglo-ameriški bralec je za Žižkove ideje o komunizmu lahko zvedel že leto prej iz njegove knjige First as Tragedy, Then as Farce (Verso, London & New York, 2009), ki je letos izšla tudi v slovenskem prevodu (Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Analecta).

Kriza brez (od)rešitve

V uvodnih Lekcijah prvega desetletja je ta knjiga vpeljana kot odgovor na finančni zlom iz leta 2008, namreč prav kot komunistični odgovor ("tukaj se opredeljujemo za komunizem"), ki kaže na to, da Žižek tega zloma ne vidi le kot ene izmed kriz kapitalizma, ki jih ta sistem permanentno poraja, marveč že kot obzorje katastrofe (pri čemer je za Žižka prava katastrofa "že to življenje pod senco permamentne grožnje s katastrofo"). In čeprav predlaga komunistični odgovor, si Žižek z njim noče deliti "naivnega levičarskega pričakovanja, da bo trenutna finančna in gospodarska kriza nujno odprla prostor za radikalno levico".

Neposredni učinek krize, trdi Žižek, namreč ne bo vzpon radikalno emancipatorne politike, pač pa vzpon rasističnega populizma, nadaljnje vojne, porast revščine v najrevnejših državah tretjega sveta in večje razlike med bogatimi in revnimi znotraj vseh družb. Razen tega se na ozadju zdajšnje krize že poraja nova ideološka verzija kapitalizma, namreč ideologija "družbeno odgovornega eko-kapitalizma", ki hoče reči, da je kapitalizem kljub vsemu najučinkovitejše orodje za dosego skupnega dobrega. In če ne zaleže ideologija, je tu "sama dinamika kapitalizma, ki zabrisuje meje med ‘zakonito’ investicijo in ‘divjim’ špekuliranjem". Kot je pokazalo reševanje bank, ta dinamika pristane tudi na socializem: "socializacija" bančnega sistema je sprejemljiva, če služi zaščiti kapitalizma. Skratka, kriza gor ali dol, Kapital ne le "še vedno", ampak "bolj kot kdaj koli ostaja ultimativno Realno našega življenja".

Med neuspehom in nujnostjo

Na čem torej Žižek utemeljuje svoj komunistični odgovor in zagovarja Badioujevo komunistično hipotezo? Seveda se sam najbolje zaveda težavnosti te naloge: "Zakaj - brezupno - vztrajati pri komunistični ideji? Ali ni takšno vztrajanje zgleden primer narcističnega oklepanja nečesa, kar je že vnaprej obsojeno na neuspeh?" In povrhu dodaja še primer jugoslovanske revolucije oziroma komunistične goljufije na povojnih splošnih volitvah: ko so komuniste vprašali, zakaj so to storili (torej goljufali), saj bi na volitvah tako ali tako zmagali, ker so bili okoli leta 1946 zares priljubljeni, se je njihov odgovor glasil, da to sicer drži, a da bi potem izgubili naslednje volitve štiri leta pozneje. Skratka, "zavest o zgodovinskem neuspehu komunistov, da bi zgradili in vzdržali dolgoročno hegemonijo, ki bi temeljila na javni podpori, je bila upoštevana že od samega začetka".

Za vztrajanje pri komunistični Ideji torej preprosta zvestoba tej Ideji ne zadošča, marveč je treba "v zgodovinski realnosti locirati antagonizme, ki to Idejo delajo za praktično nujno", trdi Žižek, ki v današnjem globalnem kapitalizmu vidi štiri takšne antagonizme: "grozeča nevarnost ekološke katastrofe, neujemanje zasebne lastnine s tako imenovano intelektualno lastnino, družbeno-etične posledice razvoja novih znanstvenih tehnologij in nove oblike apartheida, novi zidovi in izključevanja." Prvi trije antagonizmi po njegovem tvorijo domeno "skupnega" - "skupno kulture", "skupno zunanje narave" in "skupno notranje narave" - in prav sklicevanje na to "skupno" po Žižku opravičuje obujanje pojma komunizma. Ker so vse te domene skupnega vse bolj ogrožene in nas bližajo apokaliptični proletarizaciji: "Vsak izmed treh procesov proletarizacije referira na točko apokalipse: ekološka katastrofa, biogenetska redukcija ljudi na razpoložljive stroje, totalna digitalna kontrola nad našimi življenji. Stvari se na vseh treh ravneh približujejo ničelni točki, ‘bliža se konec časa’…" Toda Žižek seveda ni fatalist, kajti "svoboda v najradikalnejši obliki je svoboda, da spremenimo lastno Usodo".

Večna mikavnost Ideje

Kljub temu se začnejo stvari vse bolj zapletati. Najprej v poglavju Vrnitev kritike politične ekonomije, kjer naj bi čistost komunistične ideje pomenila, da "komunizem ne sme biti predikat, ki bi neko politiko ali ideologijo delal za komunistično". Prav tako je treba ločiti med komunizmom in marksizmom oziroma se odreči marksizmu, če je njegovo jedro tisto, kar je Lenin imenoval ABC komunizma, "množice so razdeljene na razrede, razrede zastopajo stranke in stranke usmerjajo voditelji".

Prav to danes v globalnem kapitalizmu ne velja več, zato za "pravega marksista", trdi Žižek, "razredi niso kategorije pozitivne družbene realnosti, ampak kategorije realnega, nekega političnega boja", ta pa je stvar "subjektivnega angažmaja". Od tega pa Žižek preskoči k vprašanju Marxovega pojma presežne vrednosti, s katerim se vrne k Heglu in od njega nazaj h komunizmu, ki pa ga ne smemo več razumeti "kot subjektivne (ponovne) prisvojitve odtujene substancialne vsebine", saj ni več nobene substance.

Na koncu knjige se zdi, da se je Žižek ogrel za temeljni državljanski dohodek (ali rento), a je tudi do tega kritičen, ker da gre le "za omejitev in dresuro kapitalistične pošasti, da bi služila ciljem egalitarne pravičnosti". Žižek torej do konca problematizira komunistično Idejo (tako na družbeno-politični kot teoretski ravni), a prav ta problematizacija jo tudi naredi za mikavno - mikavno tudi kot platonsko Idejo, ki vztraja in se po vsakem porazu znova vrne.