Večjim družinam so receptorji dodelili po več sob. Jugoslavija je razpadala, hotel je menjal obraz. V nekoč elitno stavbo, zgrajeno v klasicističnem slogu na začetku stoletja, kjer sta - prvi v dvajsetih in drugi v sedemdesetih letih - prespala tudi oba Rockefellerja, se je zalezel duh vojne.

V stavbo je jugoslovanska armada, kasnejša vojska Srbije, naselila vse stalne pripadnike in uslužbence vojske, ki so morali po poletju 1991 zapustiti nekdanje jugoslovanske republike, Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Makedonijo, in življenja, ki so jih v njih ustvarjali desetletja pred tem. JLA se je v nekaj letih iz ljudske armade preobrazila v agresorsko vojsko. Tako so jo dojemali Slovenci v Sloveniji, Hrvati na Hrvaškem in Bosanci, ki so se zavzemali za samostojno državo v Bosni in Hercegovini.

Dvajset let kasneje je Jugoslavija že skoraj pozabljena, jugoslovanska ideja je iluzija nostalgikov, Bristol pa počasi razpada. Med našim obiskom v začetku junija so sivo pročelje obkrožale dolge kolone tovornjakov, ki se od glavne železniške postaje stekajo proti nabrežju Save. Bristol ima dva vhoda. Skozi prvega, ki je bolj vabljiv, a izpostavljen cesti, vstopite v glavno hotelsko poslopje. Tam skozi ne hodi skoraj nihče. Za vogalom so še ena vrata, nekoliko umaknjena od hrupa tovornjakov. Tam je promet občutnejši. Mimo receptorjev v dve dvigali stopajo gospodje v belih srajcah, gospe z vrečkami solate, kruha in mesa, matere z otroki in šolarji s torbami na ramenih.

Po dvajsetih letih se v Bristolu ni dosti spremenilo, le generacija se je zamenjala. Nekdanji otroci, ki so s starši - nekateri dobesedno - pribežali v Beograd, imajo zdaj svoje otroke. V hotelu ljudje živijo, umirajo, rojevajo se ljubezni in iz njih novi ljudje. Zgodba vsakega od njih pa je prežeta s scenarijem, po katerem je umrla Jugoslavija.

Usodna odločitev

"Predsednik Milan Kučan nas je vse neslovenske oficirje, člane štaba Teritorialne obrambe, spomladi leta 1991 povabil na pogovor," se je ob kozarcu žganega in čaši mineralne vode spominjal gospod Velizar Rabrenović, prebivalec Bristola. "Bilo nas je veliko Srbov, Hrvatov in drugih. Ponudil nam je, da prestopimo na slovensko stran, v novi štab Teritorialne obrambe. Obljubil je, da ne bomo ničesar izgubili, da sploh ne bomo občutili, da nismo Slovenci. Obdržali bomo vse, kar imamo, naše družine bodo lahko živele v Sloveniji, lahko bomo tudi napredovali."

Leta 1991 je bil Rabrenović kot oficir JLA v Ljubljani del štaba TO, ki je deloval vzporedno s slovenskim štabom, ki je dejansko poveljeval teritorialcem. Rabrenovićeva skupina je Teritorialni obrambi, ki je bila teoretično del jugoslovanskih oboroženih sil, načelovala zgolj v teoriji, v resnici pa so sedeli v pisarnah - Rabrenović v vojašnici ob ljubljanski železniški postaji - in čakali, kaj bo.

Sivolasi gospod neodločnega govora je v Beogradu v začetku junija sedel v restavraciji ob reki, ki je izvirala v Sloveniji in se je kakšen kilometer nižje izlivala v Donavo. Na njegovi desni so v počasnem tempu mimo vozili vlaki in motili zastajajoč pogovor. "Kučan nam je dal sedem dni za razmislek," se je Rabrenovićev glas izgubljal v drdranju železnih koles. "Potem smo se zopet srečali. Vendar nas velik del Neslovencev njegove ponudbe ni sprejel. V položaju, v kakršnem sem danes, mislim, da je bila to moja velika napaka."

Rabrenović je obmolknil. Minilo je več kot deset sekund in vlak je grmel mimo nas. "Osebno sem veliko izgubil," je nadaljeval. V Sloveniji je imel, kot pravi, urejeno življenje, z ženo in hčerko ter lepim stanovanjem v terasastih blokih v Kosezah, z garažo v prvi kleti. Med Slovenci, pravi, je imel veliko prijateljev. Dopust je vsako leto preživljal v počitniških hišicah na Debelem rtiču. "To je bilo moje cesarstvo," so se mu zasvetile oči. "Če bi vedel, kaj prinaša dan in kaj bo prinesla noč, bi se verjetno odločil drugače. A tedaj je do izraza prišel naš patriotski čut," je opisal razmišljanje oficirjev. "JLA je začela pokati po nacionalnih šivih, starešine so se začeli opredeljevati glede na to, iz katere republike so prihajali."

Odločitve so se v resnici zdele usodne. Razmere v Jugoslaviji so se zaostrile do vprašanja življenja ali smrti. "Vsakdo je hotel ostati med svojimi, nihče ni hotel sprejeti drugačne odločitve od drugih." Rabrenović je desetdnevno vojno preživel v Ljubljani, potem pa so ga premestili v Črnomelj, kjer je prevzel vojaški polk, s katerim je avgusta zapustil Slovenijo in odšel v Bihać v Bosni in Hercegovini. Zagotovil je, da v Bosni njegova enota ni bila udeležena v vojaških operacijah. Pravi, da je bil še pred začetkom totalne vojne ponovno premeščen - tokrat v Srbijo in tudi od tam njegove enote niso nikoli odšle na bojišča.

Njegova žena Liljana in hčerka Olgica sta že leta 1991 odpotovali v Beograd in se naselili v Bristolu. Gospod Rabrenović se jima je pridružil kasneje in danes v njem živijo vsi trije. Rabrenović pravi, da je življenje težko, saj stari hotel ni primeren za bivanje, stanovanja pa si z oficirsko plačo in pokojnino ni mogel kupiti. "Po vrnitvi v Srbijo smo bili večinoma že prestari, da bi nam katerakoli banka odobrila kredit za nakup stanovanja," je dejal.

V enakem položaju je danes še več deset nekdanjih oficirjev in uslužbencev JLA v Bristolu in več sto v drugih objektih pod upravo ministrstva za obrambo v Beogradu in drugih srbskih mestih. V Srbijo se je po razpadu Jugoslavije iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije preselilo trinajst tisoč šeststo družin pripadnikov in uslužbencev JNA s šestdeset tisoč družinskimi člani.

Razočarani nad Srbijo

Rabrenović je nekdanje oficirje JLA v Bristolu in podobnih stavbah, tudi v nekdanjih kasarnah, organiziral v združenje vojnih brezdomcev Srbije (Udruženje vojnih beskućnika Srbije), ki mu predseduje. "Srbija je sprejela več kot pol milijona beguncev. Položaj se rešuje počasi. Zaradi odločitev, ki so bile sprejete pred dvajsetimi leti, smo se morali izseliti iz Slovenije. Normalno bi bilo, da bi nam Srbija pomagala zaživeti novo življenje."

Rabrenović pravi, da je v Sloveniji plačeval davke in kot oficir pomagal pri gradnji vodovoda, električnih vodov, cest in smučišča v Beli krajini. Izračunal je, da sta z ženo v skupaj petinpetdesetih letih delovne dobe v stanovanjski sklad iz osebnih dohodkov vsako leto prispevala približno dvesto današnjih evrov. Okrogel izračun pokaže, da sta prispevala okoli deset tisoč evrov, poleg denarja, ki sta ga namenila za odplačevanje stanovanja.

V Slovenijo se ni nikoli več vrnil. "Stanovanju v Ljubljani smo se odrekli v korist države Srbije, ki naj bi kasneje z dogovorom o razdelitvi premoženja med republikami našo odločitev ustrezno poravnala. Vendar se vodstva naših držav niso nikoli dogovorila o tem, kako zaščititi naše - delavske - pravice," pravi Rabrenović. Združenje, ki ga vodi, je zadnjih nekaj let v ostrem sporu s srbskimi oblastmi. Hotel Bristol, ki je uradno vojaški objekt, pa v Beogradu velja za enega simbolov kritičnega odnosa državljanov do svoje države. Novinarji tudi zato ne dobijo dovoljenja za vstop v stavbo.

"Komisije nekdanjih republik se sestajajo vsaki dve leti. Pridejo, spijejo kavice, se pozdravijo in odidejo, kot so prišli," se je ironično nasmehnil Rabrenović. "V nekaj letih so na hitro razdelili pravo bogastvo - denimo poslopja ambasad ali zlato iz rezerv SFRJ. Za vse druge pa delajo zelo počasi, še posebej ko gre za vprašanje nekdanjih vojaških sredstev in stanovanj. Kdaj bomo prišli na vrsto? Bog ve."

Gospod Rabrenović, doma iz Priličkega Kiseljaka, topliškega kraja, ki je med drugo svetovno vojno sprejel veliko slovenskih beguncev, pravi, da je po vrnitvi našel drugačno Srbijo od tiste, ki jo je zapustil kot mlad vojak.

Drugačno Srbijo je našel tudi najbolj znani prebivalec Bristola, nekdanji general JLA Vlade Trifunović. In druga Srbija je našla njega. "Veste, kaj mi je tu, v Srbiji, rekel eden od generalov? Da mi kot poveljniku ne bi bilo treba ohraniti življenj svojih vojakov in da ne poznam srbske zgodovine. Srbija da namreč ne potrebuje živih vojakov, ampak mrtve heroje, ki jih lahko živi slavijo v velikih govorih." Kot kaže, to potrebuje vsaka država. Gospod Trifunović je v črni majici, črnih hlačah in s črno čepico na glavi jezen in razočaran sedel v parku pred hotelom in pripovedoval o tem, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti.

Kot poveljnik varaždinskega korpusa je po osamosvojitvi Slovenije od nadrejenih v Zagrebu in Beogradu dobil nalogo, naj njegove enote zasedejo mejni prehod v Gornji Radgoni. "Zjutraj sem dobil ukaz in tanki so takoj krenili na pot." Trifunović zatrjuje, da njegovi vojaki niso dobili ukaza, naj Slovenijo napadejo, temveč povelje, da zaščitijo jugoslovansko mejo, saj zvezni vrh tedaj ni priznaval slovenske odcepitve. Pravi, da je šlo za politično odločitev, vojska pa je zgolj izvrševala ukaze.

Na poti proti Gornji Radgoni je tankovska enota naletela na več slovenskih barikad in prišlo je tudi do streljanja - z izgubami in škodo na obeh straneh. Trifunović zatrjuje, da je skušal z enoto ohranjati kar se da reden stik, ni pa mogel vedeti za vsako posamezno dejanje vojakov, ki jim je na terenu poveljeval častnik Borislav Popov. Novinarska poročila iz tistega časa govorijo o streljanju iz tankov in pušk jugoslovanske armade v središču Gornje Radgone. Razrušenih je bilo nekaj civilnih objektov, zabeležena pa je tudi smrt enega civilista, popotniškega filozofa Janeza Svetine, ki je s fotoaparatom spremljal dogajanje. Glede na zapis v prvi in drugi številki Mladine, ki sta izšli med desetdnevno vojno oziroma takoj po njej, je bil ubiti 28. junija 1991 v skupini civilistov. V bližini naj ne bi bilo slovenskih vojakov.

Trifunović sicer zatrjuje, da so se njegovi vojaki branili pred napadi teritorialcev, ki so zasedli stanovanjske hiše v Gornji Radgoni, in da je bil civilist ubit po naključju, ker se je znašel med dvema ognjema. V tistem času so iz stanovanj v zgornjih nadstropjih hiš civilisti tanke obmetavali z molotovkami.

Smrt civilista

Vlade Trifunović in Borislav Popov sta danes po načelu poveljniške odgovornosti v Sloveniji obtožena v skladu s 142. členom kazenskega zakonika SFRJ, ki je veljal v času storitve očitanih jima kaznivih dejanj. Ta člen govori o vojnih hudodelstvih zoper civilno prebivalstvo. Kot kaže, se je slovenski pravosodni sistem odločil za uporabo kazenskega zakonika SFRJ, ker je v njem - kot nam je uspelo razbrati iz starih uradnih listov SFRJ - za kršitve po tem členu kot najnižja kazen predvidenih pet let zapora, medtem ko aktualni kazenski zakonik kot najnižjo predvideno kazen za takšno oziroma podobno kaznivo dejanje predvideva petnajst let zapora. V skladu z načelom kazenskega prava, da je treba uporabiti tisti zakonski predpis, ki je za obtoženca teoretično ugodnejši, je torej prišlo do uporabe jugoslovanskega zakona. Te domneve sicer zaradi molka na strani tožilstva in sodišča nismo mogli potrditi.

Obtožnice nam Trifunović ni pokazal, tožilstvo in sodišče v Murski Soboti, ki primer vodita, pa nam natančnejših podatkov nista posredovala; verjetno tudi zato, ker se prva obravnava, na kateri bodo obtožnico prebrali, še ni odvila. Razpisana je bila za lansko jesen, vendar je bila zaradi odsotnosti obtožencev prestavljena. Trifunović pravi, da se izida sojenja sicer ne boji, saj je prepričan, da ni kriv, vendar kot srčni bolnik - pokazal nam je brazgotine, ki so na njegovih prsih ostale po nedavnih operacijah srca - noče tvegati poti v Slovenijo, saj pravi, da bi lahko pred koncem sojenja umrl. O možnosti, da bi ga Srbija prijela in izročila Sloveniji, z njim nismo govorili.

Iz Trifunovićevega pripovedovanja je sicer mogoče sklepati, da se očitki kaznivih dejanj nanašajo na smrt Janeza Svetine in na dejstvo, da so vojaki JLA, ki so jim slovenske enote po zasedbi mejnega prehoda onemogočile oskrbo, nasilno odprli eno od bližnjih prodajaln in si postregli s hrano. Za to zadnje je Trifunović vedel in, kot pravi, je takšno dejanje tudi odobril, saj so bili njegovi vojaki, večinoma osemnajstletni rekruti, lačni. Po nekaj dneh pat položaja se je enota umaknila nazaj v Varaždin.

"Če bi vedel, kaj se bo dogajalo, sploh ne bi nikogar poslal v Gornjo Radgono," pravi danes general, ki zatrjuje, da v trenutku, ko je prejel ukaz, da morajo njegove enote kreniti v Slovenijo, ni vedel, da bodo tam naletele na oborožen odpor. "Dvajset ranjenih in pet mrtvih vojakov in oficirjev!? Mar sploh veste, kaj to pomeni? Nobena meja ni vredna takšnih žrtev."

Dogajanje v Sloveniji sicer ni najpomembnejša Trifunovićeva zgodba. V Srbiji in na Hrvaškem je postal znan zaradi kasnejšega dogajanja v Varaždinu, kjer so njegovo vojašnico obkolile hrvaške enote. Po nekaj dneh izmenjevanja ognja, ki je s hrvaške strani postajal vse močnejši, druge enote JLA pa niso priskočile na pomoč, je Trifunović spoznal, da bo končni izid smrt vseh njegovih vojakov, mladeničev, rekrutov brez vojaškega znanja in, kot pravi, brez namena, da bi osvajali hrvaško ozemlje, ter popolno uničenje vojašnice, čemur se je hotel izogniti. Ker se s svojimi poveljniki v Zagrebu in Beogradu ni mogel dogovoriti o morebitni predaji, se je odločil za drzno potezo. Ko so v obkoljeno vojašnico prišli na pogajanja predstavniki hrvaških sil, jih je zajel kot talce in od Hrvaške zahteval možnost, da mlade vojake z avtobusi evakuira v Srbijo.

"V tistem času so bili v vojski samo otroci revnih ljudi," se spominja. "Vsi, ki so imeli kakršnekoli zveze in možnosti, so že pred tem dosegli, da njihovi otroci sploh niso šli v vojsko zunaj Srbije (v tistem času se rekruti iz drugih republik večinoma niso več odzivali na pozive JLA, op.p.). Te otroke revnih ljudi sem torej moral rešiti." Njegov neposredno nadrejeni v Zagrebu, general Života Avramović, mu je tedaj rekel le, naj "naredi tako, kot mu narekuje vest".

"Iz Hrvaške smo se odpeljali v koloni avtobusov, spredaj in zadaj nas je spremljala policija, jaz pa sem sedel v avtomobilu skupaj s hrvaškimi pogajalci," pripoveduje Trifunović. "Ko smo prišli do srbske meje, smo se poslovili in odšli vsak na svoj konec. Kaj bi lahko storil boljšega? V Varaždinu nismo branili ničesar, zgolj svoje orožje in svoja življenja. Orožje pa smo pred odhodom onesposobili, da ne bi bilo uporabljeno proti drugim." Po prihodu v Beograd ga je, ker je zapustil Varaždin, vrh srbske vojske obtožil zaradi izdaje, v vrsti sodnih procesov je bil prepoznan za krivega in več let je prebil v zaporu.

Absurd vojaške etike

"Ravnal sem etično," pravi Trifunović. "Veliko sem razmišljal. Ne glede na to, kakšne so bile ideje politikov z velikosrbskimi idejami, Varaždin nikoli ne bi mogel biti v Srbiji. Predaleč je od Srbije. Tam niso nikoli živeli Srbi. Lahko bi vsi umrli za to, a se ne bi zgodilo. In zakaj bi sploh bil Varaždin v Srbiji? In kaj nam bo ta velika Srbija? Politike, ki z orožjem ustvarjajo države, so bolne."

Trifunović je prepričan, da ga je vojni vrh po evakuaciji iz Hrvaške kaznoval v opozorilo vsem poveljnikom, ki bi se v prihodnje še utegnili odločati za etično ravnanje. Pripravljala se je namreč kruta vojna, v kateri so uspevali generali brez etičnih pomislekov, kakršen je bil Ratko Mladić.

Ob vprašanju, ali ni osnovni problem pravzaprav v njegovi prvotni odločitvi za vojaški poklic, saj že ob potencialni možnosti uporabe orožja in jemanja življenj etični razmisleki naletijo na absurd, je Trifunović odkimal. "V vojsko sem šel kot otrok iz partizanske družine, da bi branil domovino. JLA nikoli ni bila osvajalska vojska," je prepričan. Do konca.

Pred letom dni je srbsko sodišče sicer vse poprejšnje odločitve prepoznalo za zmotne, Trifunović je bil v medijsko odmevnem procesu rehabilitiran in dodeljena mu je bila razmeroma visoka odškodnina. Te pa še ni prejel, saj, kot pravi, Srbija nima denarja. Danes živi sam v Bristolovi sobi številka 355, bolan in izčrpan, med kupi časopisov, pod slikami otrok in vnukov. Izza priprtega okna v sobo puhti vroč beograjski zrak. Domovine, nad katero je popolnoma razočaran, v zadnjih dvajsetih letih ni zapustil.

Če bi jo, bi tvegal, da ga bodo zaprli. Medtem je bil namreč na Hrvaškem v odsotnosti obsojen zaradi vojnih zločinov, in če bi stopil na hrvaška tla, bi ga pričakalo petnajst let zapora. Trifunović je obsojenec v dveh državah iz nasprotujočih si razlogov - ker se je boril in ker se ni boril. V Sloveniji ga epilog še čaka. Kot kaže, pa se bo epilog prej zgodil v Bristolu.