Prikimam, da razumem.

"Torej, mi mladi smo bili pa zadolženi, da dvignemo novo slovensko zastavo." Takratni poveljnik učnega centra TO na Igu, danes brigadir v pokoju, pravi, da se na celotno ceremonijo niti niso kaj veliko pripravljali, in prizna, da so imeli ob vseh aktivnostih bolj malo časa. Navsezadnje je bilo junija 1991 že vsem v TO jasno, da ločitev od skupne mize ne bo tekla gladko. "To nam je bilo bolj 'za usput', nekajkrat smo se na hitro dobili, malo smo povadili, in to je bilo to," pravi Šuligoj, medtem ko v ozadju, nekje pri ne prav bližnjem sosedu zapoje fleksarica. Šuligoj se nasmehne. "Na predvečer proslave sem zahteval, no, pravzaprav prosil, če bi lahko videl scenarij prireditve, da bomo vedeli, kdaj se vklapljamo, kaj je pred nami, na kaj moramo biti pozorni, pa je prišla neka dama in mi dala 'scenarij'. To je bil list papirja, ves pokracan, prečrtan, dopisan, ure spremenjene... Imel sem občutek, da se je vse dogajalo kar sproti in da še na dan proslave ni bilo povsem jasno, kako bo tekla."

Šuligojev korak

Peterica dvigovalcev zastave je nato le izvedela, kaj je njihova iztočnica, po kateri himni se morajo odpraviti iz preddverja državnega zbora proti drogu, na katerem bo visela slovenska zastava. Nova zastava. Prva javno izobešena zastava. "Vse je potekalo tako hitro, da nam ni uspelo narediti niti generalke," se je spominjal tistega 26. junija 1991 Bojan Šuligoj. Peterica se je zbrala le enkrat na Igu, da bi preskusila način hoje med proslavo. Slovenska vojska v nastajanju - torej teritorialna obramba - namreč glede na svojo mladost ni imela izdelanega paradnega koraka, na voljo so imeli le "strojevi korak", kot so ga imenovali v jugo vojski. Kdor je odslužil vojaški rok v nekdanji skupni državi, se ga verjetno še zelo dobro spomni, kot ne prav prijetno aktivnost... "Za slovensko vojsko smo hoteli pogruntati nov korak, ki ne bi bil navaden korak, da bi vse skupaj nekako izgledalo na proslavi. In tako smo na Igu naredili nekaj krogov, se vmes popravljali in na koncu prišli do nečesa, kar je delovalo bolje kot navaden korak. Kar je delovalo... no, slovesno," pravi Šuligoj, oče novega koraka. Šuligojev korak, torej. "Upal sem, pravzaprav smo kar vsi upali, da bo zadeva tisti večer ratala."

Nato se je zapletlo z zastavo, ki naj bi tisti dan s parkirišča pred parlamentom svetu in vasi sporočila, da je nastala nova država. "Šele zadnji dan je nekdo pogruntal, da ta zastava, ki smo jo dobili, ni prava. Da je grb narobe postavljen. Nastala je velika 'frka', kaj zdaj. Organizatorji so poklicali nekega zasebnika, njegovega imena se res ne spomnim, ki je že prej naredil podobno zastavo, in ta jo je na vrat na nos pripeljal v Ljubljano. Bila je nekaj večja od zastave, ki smo jo imeli pripravljeno, sešita je bila iz dveh plasti blaga, a takega posebnega svilenkastega, in bila je težka. Zelo težka," se spominja Šuligoj, ki mu že ob spominu na tisti težki prvi simbol državnosti, kljub ne preveč vročemu dnevu na Jesenicah, kjer kličeva spomine iz preteklosti, na čelo stopijo potne srage. "Kako so se potili fantje, ko so nosili to zastavo," se Šuligoju kar milo stori.

"Kar v preddverju parlamenta smo jo razvili in začeli nanjo nameščati karabine s tiste prvotne zastave, jih vezali s koščki žice in resno dvomili, da bodo majhni pločevinasti karabini zdržali še enkrat težjo zastavo. Sploh če bo zapihal veter ali bognedaj zastavo namočil dež... A hvalabogu časa za skrbi ni bilo prav veliko, ker smo z opremljanjem zastave končali kakšne pol ure pred proslavo," se olajšano nasmehne Šuligoj, kot bi ga še danes malce skrbelo, ali bodo karabini opravili svojo nalogo. Kot bi zastavo dvignili šele včeraj.

"Nekaj časa pred proslavo me je poklical Janez Švajncer in me vprašal, če bi sodeloval pri proslavi kot nekdo, ki je v sektorju za razvoj teritorialne obrambe republiškega sekretariata za obrambo pomagal pri tvorjenju slovenske vojske," se tistih dni spominja Uroš Krek, ko sediva v pisarni predsedniške palače, kjer je nekoč uradovala Vida Tomšič. "Upam, da to ne pomeni nič slabega", navrže Krek, danes generalni sekretar urada predsednika države, prej pa - s štiriletnim premorom v času Janševe vlade, ko so ga preselili na ministrstvo za visoko šolstvo - vseskozi vpet v obrambni sistem. V republiški sekretariat je prišel šele marca 1991 kot štipendist "odslužit" državi, kar mu je posodila v letih študija. In prišel je prav v sektor 5, ki je pripravljal vse potrebno za usposabljanje nabornikov in za razvoj slovenske vojske.

"Švajncer je bil tisti, ki je stal za vso simboliko slovenske vojske. Naredil je čine, oznake, simbole... Ja, lepo je bilo biti zraven, ko je nastajalo nekaj novega, čeprav se tega zaveš šele precej kasneje. Tako rekoč pri rojevanju države," pravi Krek. Prav zato, ker je dvigovalce izbiral Janez Švajncer, je obveljal močan poudarek na simboliki. Ob Šuligoju, Kocbeku in Kreku je izbral še Stojana Ledineka, ki je med pekrskimi dogodki vodil varovanje učnega centra, in Gorazda Vidriha, ki je vodil enoto za protispecialno delovanje - danes bi temu rekli diverzantsko enoto - v Pekrah, danes pa je na mirovni misiji v tujini.

Zastava je za vojaka relikvija

"Tri četrt ure pred proslavo je Šuligoj ugotovil, da je zastava napačna. Petinštirideset minut pred proslavo! Ko je prišla nova, pa je bila težka 22 kilogramov, zato smo morali ob karabinih napeljati še nekaj žic in upati, da bo zastava obstala na drogu," se zapleta na proslavi spominja Krek. Ko kakšen dan kasneje s Krekom, Šuligojem, Kocbekom in Ledinekom srebamo kavo le lučaj od droga, ki je gostil prvo, 22-kilogramsko zastavo, Krek omeni, kaj je bilo narobe s pol lažjo. Grb je bil prišit na napačnem mestu in takšna zastava bi šele prilila goriva zagovornikom teorij zarote... Kot se danes spominja Krek, je bil Šuligoj v tistih trenutkih "hladen kot špricer".

"Takega vabila ne zavrneš, pa četudi pride zelo pozno. Prav tako z danes na jutri sem ustanavljal šolo za podčastnike na Igu jeseni 1991," pravi upokojeni brigadir Andrej Kocbek, sicer po vojaški izobrazbi strokovnjak za kriptozaščito, eden izmed treh častnikov v rezervi, ki so lahko v bivši jugoslovanski armadi sami usposabljali veziste. "Nekaj dni pred proslavo je republiško vodstvo ocenilo, da je v Pekrah za nabornike prenevarno, zato smo se premaknili v Kočevsko Reko, nato pa sem se iz Kočevske Reke vozil na Ig, kjer smo vadili za proslavo. Se pa spominjam, da smo popoldne vadili za proslavo pred parlamentom in je prišla televizijska ekipa iz Beograda 'težit' in le za las smo se izognili resnemu konfliktu," prikliče prve spomine na 26. julij 1991, ko je displej na Iskri kazal 29 stopinj Celzija. Nova zastava ne le da je bila težka, bila je tako svilenasta, da je kar drsela iz rok. "Pa težka! Z Urošem sva zastavo držala že prej v preddverju, nato pa še zunaj in tudi meni se je ob dvigu zastave tako tresla roka, kot bi bil veteran iz prve svetovne vojne," se na svoj račun pošali Kocbek.

Takoj nato se zresni. "Bil sem izjemno počaščen, ko so me povabili, da bi bil del te ceremonije. V vsaki državi je največja čast za častnika, da lahko ob rojstvu države nosi njen simbol - zastavo. Ta v vojski predstavlja domovino, zato je njen dvig in spust več kot le protokolarno dejanje. Zastava je za vojsko relikvija," vzneseno pripoveduje Kocbek na vrtu svoje hiše v Lenartu. Andrej Kocbek je v bistvu veteran slovenske vojaške diplomacije. Bil je prvi predstavnik Slovenske vojske pri Evropski uniji, pa pozneje pri Natu in v poveljstvu Nata za transformacijo. Stari "tujinski" maček torej. "Kadarkoli sem se v tujini pogovarjal s kolegi in je beseda nanesla na mojo vlogo pri rojstvu države, so mi zavidali. Rekli so mi, da bi v njihovi družini dobil status olimpijskega zmagovalca."

Zgodovinski spomin

"Tisti trenutek mi bo zagotovo ostal za vedno v glavi," pritrdi Krek. Ne med dvigovanjem zastave ne med vojno, pravi, se ni spraševal, kaj pa, če... "Šele po vojni me je žena vprašala, kaj pa, če bi vojno izgubili. A veste, da do tistega trenutka nisem niti enkrat pomislil na to," pravi Krek. Po proslavi se je majhna skupina dvigovalcev zastave odpravila na republiški sekretariat za obrambo - danes bi temu rekli na ministrstvo -, ki je takrat še domoval v Zupančičevi ulici, spili vsak kozarček penine, nato pa se razkropili po državi. Tukaj se zgodovinski spomin malce razhaja. Šuligoj se spominja kozarca penine, ki jo je natočila tajnica ministra Janše. Uroš Krek se spominja piva v pločevinki, ne posebno hladnega. Kocbek in Ledinek se pogostitve sploh ne spomnita...

"Naslednji dan smo šli že v vojno," izstreli Krek tako samoumevno, kot bi povedal, da so šli potem na pir. Njega so skupaj s šefom sektorja za razvoj Bogdanom Koprivnikarjem razporedili na Brnik, v enoto protizračne obrambe, kjer je skrbel predvsem za zaledje, torej, da je enota dobila vse tisto, kar je potrebovala. Šuligoj je po nekaj urah v spalni vreči v svoji pisarni na Igu že pripravljal vse potrebno za premik nabornikov v Kočevsko Reko. Andrej Kocbek je še isti večer odšel v Maribor, Stojan Ledinek najprej domov, kjer je za pol ure zaspal kar na preprogi v predsobi, nato pa v Šentilj, kjer je s strateškim razporejanjem vagonov blokiral pot tankom jugoslovanske armade. "A zame se vojna ni začela 26. junija. Začela se je 23. maja, ko smo se zoperstavili JLA v Pekrah," zatrdi Ledinek, danes alfa in omega tehnične službe v Slovenski vojski.

Kaj gre človeku po glavi, ko dviguje prvo slovensko zastavo? Ko piše zgodovino. Ko bi moral postati junak. Misli na to, da simbolno označuje začetek nove države? Upa, da bo zastava šla do vrha? Misli na predsednikove besede, da je "jutri nov dan"?

Šuligoj predahne, pomisli in pogleda nekam ven, tja proti Babi in Žerjavcu. "Takratna ocena položaja je bila zelo resna. Ne le položaja v Sloveniji, govorim o varnostni oceni te proslave. Imeli smo celo oceno, da bi lahko armada poskušala preprečiti proslavo. Tudi z ostrostrelci, katerih tarča bi bil jaz, ko dvigujem zastavo, ali celo predsednik Kučan med govorom. Ja, tako resna je bila takrat zadeva," zamrmra Šuligoj. "Nisem razmišljal o ničemer, ne o nevarnosti ne o ponosu. Morda le, ali bo ta 'hudičeva' zastava obstala tam na drogu. Ali jo bom glede na težo sploh lahko dvignil, še posebej ker sem imel navlečene rokavice, zastava pa je bila obešena na pleteni žici. Ampak je šla. Čisto do vrha," iskreno odpihne še zadnjo trohico glorifikacije s spominov Šuligoj, ki je aprila 2004 pospremil še en pomemben dvig slovenske zastave. Tokrat pred sedežem Nata v Bruslju. Četudi sprejemu v Nato pripisuje velik pomen - navsezadnje je tri leta sedel v ožji pogajalski skupini za članstvo -, si obeh dvigov ne bi upal primerjati.

"Še enkrat sem bil zraven," se kar naenkrat zdrzne Šuligoj. "Ko smo pred petimi leti v Zagrebu, kjer sem bil obrambni ataše, odpirali naše novo veleposlaništvo, je takratni veleposlanik Milan Orožen Adamič dal 'befel', da bom zastavo na veleposlaništvu dvignil jaz. Ker sem bil zraven pri prvi zastavi. Oblekel sem svojo pražnjo uniformo, osebje veleposlaništva se je postrojilo na dvorišču in sem dvignil zastavo," pove Šuligoj in navrže, da resnično upa, da jim to, da za dvig zastave pokličejo prav njega, "ne bo prišlo v kri"... Kljub šali mi med čohljanjem mopsa, ki se nam ves čas mota med nogami, deluje precej ponosno. Navsezadnje vendarle sodi v tisto skupino ljudi, ki jim zastava pomeni več kot le iz treh barv sešit kos blaga z grbom. Zastava pomeni domovino. Ali kot je rekel Kocbek: zastava je relikvija.

Tradicija v senci

"Takrat se je toliko vsega dogajalo! Že v Pekrah sem opazil, da generalno veš, kaj moraš narediti, kaj čutiš, a ko pride do 'tistega', na kar si se pripravljal, ugotoviš, da ne moreš vsega početi racionalno kot šahist. Delaš intuitivno v smeri, za katero čutiš, da je prava. In podobno je bilo pri dvigu zastave," pravi Kocbek. Spominja se tudi, kako ga je v avli parlamenta nagovoril takratni predsednik Milan Kučan in ga s povsem resnim obrazom vprašal, kako lahko na tako majhnem pekrskem hribu toliko pekrčana zraste. "Gre seveda za vino, a s šalo je verjetno skušal malce sprostiti napetost, saj je trema kar rasla, še posebej ko so začela Ljubljano preletavati vojaška letala. Skoraj v transu sem hodil za temi fanti, medtem ko so mi nerodna očala zaradi potu - ker vroče je bilo res peklensko, pa še uniforma je bila narejena iz nekega 'štofa', povsem neprimernega za poletje - lezla na nos. Jaz pa polne roke, kako naj si popravim očala? Ledinek in Vidrih sta nato pripela zastavo s karabini, potem pa smo vsi skupaj le upali, da bo Bojanu uspelo dvigniti zastavo, ne da bi zgrmela nazaj na nas. Neverjetno, kaj naredijo iznajdljivost slovenskega častnika, kos žice in kombinirke," se ponosno nasmehne Kocbek.

Hitro opozori na naše pomanjkanje čuta za negovanje tradicije. "V Belgiji na primer se ob pomembnih dogodkih vedno spomnijo tudi takratnih akterjev in jih povabijo na proslave. Tudi na paradah v prvi vrsti stopajo veterani vojn, ne mladi vojaki," pove upokojeni brigadir, ki ga doslej niso vabili na proslave ob dnevu državnosti. Četudi je bil zraven, ko se je rojevala država.

"Tudi po dvajsetih letih nimam zamere do vojske ali slabega okusa v ustih, ko govorim o svoji karieri v obrambnem sistemu," pravi Šuligoj, ko ga vprašam, ali je na poslovilni sprejem ob odhodu v pokoj prišel v civilni obleki, ker bi hotel z odsotnostjo uniforme povedati, da mu je bila vojska slaba mati. "Morda edina zamera," vendarle prikaplja iz njega, "je, da sem moral iti v penzijo. Da nisem imel izbire, ker je tak zakon. V obrambnem sistemu ne moreš več delati, drugje pa te pri teh letih nočejo," je nekoliko zagrenjen. Vse zveze, izkušnje, vsa "knjižica s pomembnimi telefonskimi številkami" gre v nič. "Mogoče je res malo žalostno, da nas kar ugasnejo, potisnejo v pozabo, medtem ko v tujini takšne ljudi zelo iščejo," razmišlja Šuligoj.

Kako dolgo se bomo še kregali, kdo je najbolj zaslužen za priborjeno samostojnost, navržem vprašanje, ker sva ravno zajadrala v politične vode, in to prav v dneh, ko druga za drugo kapljajo obtožbe enih proti drugim. Kot bi imeli več vojn za samostojnost in več civilnih družb...

"Še vsaj štirideset let," izstreli kot iz topa Šuligoj. "Dokler ta generacija ne bo šla pod rušo," cinično pripomni pripadnik tiste generacije in z nostalgijo v glasu pripomni, da pogreša tisto enotnost iz leta 1991. "Takrat smo bili vsi eno. Resda smo nekateri imeli več jajc kot drugi, a 99,99-odstotno smo vsi hoteli isto," pravi Šuligoj. In tudi iz Krekovih ust prihaja zgodba, ki je prežeta z nedoločljivo grenkobo zaradi izgubljenih vrednot. "Takrat se je precej drugače delalo. Bile so prisotne prave vrednote: zaupanje drug v drugega, tovarištvo, nobenemu ni bilo težko prijeti za delo, delovnika pa praktično ni bilo. Delali smo na besedo. Ko sem skušal včeraj malce sestaviti zgodbo v glavi, sem ugotovil, da se je vse zlilo v eno dolgo povezano zgodbo, v kateri je nemogoče ločiti med dnevi," se deloholičnih zanesenjaških predosamosvojitvenih dni spominja Krek.

Meni, da se zgodba o osamosvojitvi in zaslugah ne bo nikoli poenotila. O istem dogodku bo ostalo toliko pričanj, kolikor je bilo udeležencev. "Ko dejstva postanejo legende, pustimo, naj ostanejo legende. Če nobenemu ne škodijo in če se ljudje zaradi tega bolje počutijo, tudi prav. Jaz s tem nimam težav," je ciničen Krek, medtem ko lista po še neizdani knjigi o osamosvojitvi, ki naj bi jo izdal vojaški muzej in ki se ukvarja zgolj z dejstvi, temelječimi na dokumentih, ne da bi poskušala interpretirati dogodke. "A da ne bo pomote: zgodovinarji morajo opraviti svoje delo," se zresni. In smo spet na začetku: "Veste, kaj me pravzaprav najbolj moti in kaj najbolj pogrešam, če pogledam dve desetletji nazaj? Prevzemanje odgovornosti. Takrat smo jo prevzeli in nismo razmišljali, kaj, če. Danes pa nihče ne želi prevzeti odgovornosti niti za svoja dejanja, nihče ni pripravljen nase prevzeti tveganja, da bi kaj spremenili."

Če ne bi mi, bi pa kdo drug

Kaj pa primerjava s trojico sovjetskih vojakov, ki so aprila 1945 izobesili sovjetsko zastavo na reichstagu? Ali s petimi marinci, ki so februarja 1945 dvignili zastavo na japonskem otoku Iwo Jima? Na simbolni ravni so fotografije teh dogodkov prinesle občutek zmage, in čeprav so bile usode vojakov s fotografij precej različne, so vsi postali junaki, njihova imena pa zapisana v zgodovino. "Nikoli nisem niti pomislil na takšno primerjavo. Če ne bi zastave dvignili mi, bi jo pač kdo drug," se zgodovinskosti svojega početja upira Šuligoj.

Tudi Kreku je ta vzporednica tuja: "Prvič me je spreletelo dan prej, 25. junija, ko smo imeli na trgu generalko in sva prišla s kolegom prvič v službenih uniformah. Kar naenkrat so se začeli okoli nas zbirati ljudje, pa si rečeš, hudiča, tu pa nastaja nekaj velikega. Iwo Jima? Mislim, da je šlo za veliko več."

Junaki?

"Doma imam fotografijo dvigovanja prve zastave, ki jo je med obiskom pri meni videl ameriški obrambni ataše. Ko sem pojasnil, kaj je na fotografiji, je povsem začuden dejal, da če bi on nosil prvo ameriško zastavo, bi bil zagotovo heroj v domovini. In si potem rečeš, morda pa je res ta naš dogodek primerljiv s tistim ameriškim," pravi Krek.

Slovenija ima težave z junaki. Nismo vajeni ljudi postavljati na piedestal, tiste, ki se tja povzpnejo sami, pa hitro označimo za čudake. Še posebej do domovine - besede, ki je po enotnem mnenju dvigovalcev zastave ne cenimo dovolj in uporabljamo le "grdo besedo" država - nimamo dobrega odnosa.

"Tistega duha, ki smo ga imeli takrat, tiste zagnanosti, tega ni več. Takrat ni nihče nikogar vprašal, če ima šolo, pomembno je bilo le, ali je bil pripravljen kaj storiti za Slovenijo. Ni se mi zdelo pošteno, kaj so naredili z mnogimi, ki so se izpostavili v manevrski strukturi, ki so sodelovali v vojni, nato pa jih je država odvrgla. Potegnili so jih iz tovarn, jih zvabili v vojsko, kjer so pomagali graditi sistem, potem pa kar naenkrat niso bili več dovolj dobri. Upravičeno so se ti ljudje potem čutili zlorabljene, zavržene," je v imenu vseh tistih, ki jih je država na hitro odslovila, gneven Kocbek. Navsezadnje je tudi sam po vrnitvi iz Belgije, kjer je bil vojaški predstavnik pri zvezi Nato, ostal brez pisarne v Ljubljani, po upokojitvi pa odvečen. On in njegovo znanje, beležka s številkami, poznavanje tipologije narodov, tako zelo pomembne pri mednarodnih pogajanjih.

Med listanjem knjige Krek počasi sestavlja sliko tistih dni, ki so minili prehitro in preveč intenzivno, da bi v spominu ostali urejeni kot slike v albumu. Prizna še, da je bil eden tistih, ki so se izjemno razveselili ponovitev TV Dnevnikov iz leta 1991. "Šele sedaj, po dvajsetih letih, počasi sestavljam celoten film in vidim, kako ste zadevo videli vi. Domov sem prvič prišel po petih, šestih dneh," se spomni nosilec zastave in se takoj nato nasmehne. "Moji prijatelji so medtem igrali tenis in eden me je celo vprašal, kaj se grem, ko sem prišel domov v uniformi. Kot da je šla vsa vojna mimo njih, ne da bi sploh vedeli, kaj se dogaja. Neverjetno," kima z glavo Krek. Spomni se, kako so bili po vojni vsi na krilih, nobenemu ni bilo težko delati, vse je bilo prežeto s prijetnim vzdušjem...

"Takrat ni bilo toliko politike v vsakem segmentu. Vsaj tam, kjer sem jaz delal, se politika ni čutila vse do leta 1993, 1994. Takrat se je zgodila zamenjava načelnika, pa Depala vas, in takrat začutiš, da se je nekaj spremenilo. Tako bom rekel: leta 1991 smo dobili svojo državo in leta 2011 jo še vedno imamo. Za zrelo državo pa smo premladi, dvajset let je premalo. A daleč od tega, da bi zaradi sedanjega političnega ali gospodarskega položaja rekel, da sem nad državo razočaran," je jasen Krek.

Morda je dvajset let res premalo, da bi država dozorela, a dovolj, da ob ponosu prinese tudi razočaranje. Bojanu Šuligoju in Andreju Kocbeku s spoznanjem, da njunih mednarodnih izkušenj nihče noče, Urošu Kreku z grenko izkušnjo političnega cunamija v času Janševe vlade in Stojanu Ledineku s spoznanjem, da država ne zna ceniti tistega, kar je naredil, da to državo sploh imamo.