Tolikšno soglasje ni veljalo izjemnosti 67-letnega južnokorejskega diplomata, ampak njegovi sposobnosti izogibanja vsemu, kar bi vznemirilo veliko peterico s pravico veta v njej.

Ban se je ob ponovni kandidaturi v začetku tega meseca opisal za graditelja mostov oziroma človeka, ki zna uglasiti različna stališča, loviti ravnotežje med njimi in se postaviti za mediatorja. Nekaj resnice je na tem, saj se je prav z uglaševanjem članic varnostnega sveta pred petimi leti povzpel na vrh ZN, čeprav je sprva med sedmimi tekmeci veljal za obrobnega igralca. Takrat južnokorejski minister z medlimi dosežki pri reševanju sporov na razdeljenem otoku je privilegiran položaj izkoristil za osebno prepričevanje petih stalnih članic, da je zanje prava izbira. Štirje neformalni volilni krogi v varnostnem svetu so kazali njegov veličasten napredek. Od obskurnega kandidata se je prebil do edinega s podporo glavnih igralk - ZDA, Velike Britanije, Francije, Rusije in Kitajske -, na formalnem glasovanju pa je svoje še zadnje zadržke umaknila takrat nestalna članica VS Japonska. Južni Korejci niso skrivali navdušenja, ko je Ban postal generalni sekretar ZN. V njegovem rojstnem kraju Čungdžuju se jih je na nogometnem stadionu zbralo prek petdeset tisoč, da bi proslavili izvolitev, v mesecih po njej pa je bilo to mesto pod goro Namsam cilj zaverovancev v feng šui, ki so želeli dognati, kaj izoblikuje tako pomembno osebo.

Molk ob usmrtitvi Sadama nakazal smer

Ban Ki Moon je v svojem prvem mandatu ostal zvest obljubi, da bo njegova diplomacija tišja od tiste, ki je deset let spremljala njegovega predhodnika Kofija Anana. Bolj deljena pa so mnenja, ali zanj res velja samoopis iz januarja 2007, ko je po prevzemu položaja generalnega sekretarja dejal, da "navzven morda deluje pomehkuženo, da pa razpolaga z izredno notranjo močjo, če je to potrebno". Za nekatere se je spotaknil že na prvi stopnici, ko ni obsodil usmrtitve iraškega diktatorja Sadama Huseina, ampak se je zadovoljil z izjavo, da je "smrtna kazen stvar odločitve posamezne države". Gre za stališče, ki je v nasprotju z dolgoletnimi prizadevanji Združenih narodov za globalno neizvajanje smrtne kazni in ki ga tudi v njegovi domovini spoštujejo od leta 1998, je pa vsekakor zadovoljilo Kitajsko in ZDA.

Ban Jusa oziroma birokrat, kot so ga pred leti poimenovali podrejeni na južnokorejskem zunanjem ministrstvu, je že takrat izvrstno odigral dolgoročno potezo, ki kaže, da ni zgolj obdarjen z administrativnimi znanji ter brez karizme in servilen do nadrejenih, ampak se zna izmuzniti odgovorom na načelna vprašanja, ki bi mu lahko kakorkoli škodovali, zaradi česar si je v južnokorejskih časnikih že pred leti prislužil naziv jegulja. Seveda bi bil lahko tudi enostavno riba, saj je znal molčati, ko so vsi zahtevali kakšen glas od njega. Najbolj očitno je bilo to v zadnjem času ob podelitvi Nobelove nagrade kitajskemu disidentu Liu Xiaoboju, ko ga tudi glasno negodovanje organizacij za človekove pravice ni pripravilo do javno izrečenega stališča.

Da je nemogoče zadovoljiti interese vseh članic, je vedel že prvi generalni sekretar ZN Trygve Lie, ki je po odstopu zaradi sovjetskega nasprotovanja njegovi drugi izvolitvi v pred pol stoletja še mnogo manj številčni generalni skupščini nasledniku Dagu Hammarskjöldu dejal, da "prevzema najbolj nemogočo službo na svetu". S to mislijo je svojo službo začel tudi Ban Ki Moon, ki pa še zdaleč ni bil novinec v svetovni organizaciji. Ko mu je esej o Rdečem križu prinesel nekajmesečno nagradno bivanje v Kaliforniji in srečanje s predsednikom Kennedyjem, je osemnajstletni bodoči študent mednarodnih odnosov že vedel, da bo diplomat. In čeprav je kariero raje začel na južnokorejskem veleposlaništvu v Delhiju kot Washingtonu, da bi privarčeval več plače in jo pošiljal domačim, je že leta 1974 pristal v znameniti palači ob newyorški Vzhodni reki. Postal je prvi tajnik stalne opazovalne misije Južne Koreje v ZN (polnopravna članica svetovne organizacije je postala postala šele leta 1991) in se tam kalil pet let, da bi v naslednjih letih prevzemal druge diplomatske zadolžitve, med drugim kot namestnik južnokorejskega veleposlanika v ZDA. Leta 1998 ga je pot zanesla v našo neposredno bližino, za veleposlanika na Dunaju, kjer je leto kasneje postal predsedujoči pripravljalni konferenci sporazuma o popolni prepovedi jedrskih poskusov. Javna pisna hvala protibalističnega sporazuma med ZDA in Rusijo, od katerega je administracija Georgea Busha mlajšega prav takrat enostransko odstopila, velja za njegov največji diplomatski polom, saj ga je korejski predsednik Kim Dae Jung odpoklical iz Avstrije in se Washingtonu opravičil. Vsi so bili prepričani, da bo Ban končal diplomatsko kariero na kakšnem nepomembnem južnokorejskem veleposlaništvu, a se je vrnil v Združene narode kot šef kabineta takrat predsedujočega generalni skupščini, sonarodnjaka Han Seung Sooja. Njegova naslednja postaja je bilo svetovalno mesto za zunanjo politiko pri novem južnokorejskem predsedniku Roh Moo Hyunu, da bi s prevzemom zunanjega ministrstva januarja 2004 začel tlakovati pot na položaj, ki ga je zasedal njegov mladostni vzornik, na mirovni misiji septembra 1961 tragično preminuli Dag Hammarskjöld.

Brez moralne avtoritete

Hammarskjöldu Ban zagotovo ni sledil, prej nasprotno, za zdaj je najbolj nekarizmatična oseba med sedmerico, ki je stopila na čelo svetovne organizacije in ji dajala svoj pečat, četudi s kontroverzami, kakršne so bile vloga Kurta Waldheima v drugi svetovni vojni ali pa izvajanje iraškega programa hrana za nafto pod taktirko Kofija Anana. Nekoliko paradoksalno je, da Banu zvečine priznavajo, kako je naredil velik korak naprej pri odpravljanju spolne diskriminacije in okrepil vlogo žensk v svetovni organizaciji, hkrati pa sta v njegovem prvem mandatu prav dve ženski očrnili vse njegovo delo. Njegova podsekretarka za notranji nadzor v ZN, Švedinja Inga-Britt Ahlenius je s tega položaja lani poleti odstopila z za diplomatske kroge zelo nenavadnim osebnim obračunavanjem, v katerem mu je očitala, da je spodkopal neodvisnost tega organa oziroma ga skušal nadomestiti s sebi podrejenimi nadzorniki dela v svetovni organizaciji, ko ni sprejemal njenih predlogov. Med drugim je onemogočal imenovanje vodje preiskovalcev v notranji nadzorni službi, tako da je bilo to mesto nezasedeno vse od njegovega prevzema položaja generalnega sekretarja. Še bolj odmevno pa je bilo poročilo namestnice norveškega veleposlanika pri združenih narodih Mone Juul. Čeprav zaupno, je leta 2009 pricurljalo v javnost, v njem pa je Bana in posledično ZN obtožila, da sta "popolnoma nedejavna v času, ko je aktivnost mednarodnih organizacij ključnega pomena za reševanje globalnih konfliktov". Potem ko je naštela Banove neuspešne misije, je ocenila, da je "brez moralne avtoritete" in da tudi vsi njegovi sicer visoko profilirani odposlanci ne "morejo nadomestiti primanjkljajev pomehkuženega generalnega sekretarja brez karizme".

Navkljub utemeljenim kritikam bi bili krivični, če bi trdili, da je Ban Ki Moon s svojim dosedanjim delom zgolj veslal proti drugemu mandatu. Vsekakor pa ni razočaral Georgea Busha, ki je pred petimi leti iskal generalnega sekretarja, ki washingtonski administraciji ne bo "pil krvi", kot jo je Kofi Anan, ko se je odločila za invazijo na Irak leta 2003. Ob izvolitvi Baracka Obame so ne le nekateri komentatorji, ampak tudi diplomati znotraj palače OZN zaznali trenutek za vrnitev svetovne organizacije z mednarodnega obrobja, na katerega so jo potisnile "koalicije voljnih", ter pripravljanje terena za generalnega sekretarja, ki bo obljubljenemu novemu multilateralizmu dal odločilen pečat s prenovljeno vlogo ZN in razširitvijo stalnega članstva v varnostnem svetu v skladu z enakopravnejšim regionalnim zastopstvom (z Afriko in Južno Ameriko) ter gospodarsko-politično močjo razvijajočih se držav (Indija, Brazilija). Ban Ki Moon se je skozi te zamisli, ki so spodbujale kritiko njegovega dela, zmuznil kot jegulja in ob njih ostajal tiho kot riba. Imel je prav. Obama se je, prej kot je preostali svet, navdušen nad njegovim "časom za spremembo", sploh doumel, odločil za preskušene poti v ameriški zunanji politiki. Torej tudi za generalnega sekretarja, ki jih ne bo križal, ampak hodil po njih. Vse drugo je bilo za Bana zgolj rutina, saj se pri drugih štirih stalnih članicah varnostnega sveta v petih letih prav tako ni nič spremenilo. Kot tudi ne v samih Združenih narodih, čeprav novemu staremu generalnemu sekretarju velja priznati nekatere uspehe pri ozaveščanju glede podnebnih sprememb, učinkovite odgovore na katastrofalne naravne nesreče, kot so bile poplave v Pakistanu in potres na Haitiju, ter mirovna posredovanja v Sudanu, DR Kongu in Slonokoščeni obali.