Uradni datum razpada prejšnje države, Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) je znan - to je 25. junij 1991, dan, ko sta iz "triglavsko-vardarske federacije" izstopili Slovenija in Hrvaška. Vojaški spopad z jugoslovansko armado, ki se je tedaj začel v Sloveniji, je na Hrvaškem prerasel v večletno obrambno vojno - končala se je kmalu po vojaško-policijski operaciji Nevihta (avgust 1995) -, v Bosni in Hercegovini pa se je vojna združila z etničnim čiščenjem in genocidom. Naporen mir, ki prikriva še vedno tleča mednacionalna nasprotja, je tej državi prinesel šele daytonski sporazum (november 1995). Razpad Jugoslavije (leta 1992 se je preimenovala v Zvezno republiko Jugoslavijo - ZRJ) pa se je nadaljeval. Leta 2006 se je od ZRJ odcepila Črna gora, dve leti kasneje se je od Srbije kot njenega preostanka odcepilo Kosovo.

Z obsežno javnomnenjsko poizvedbo, ki smo jo poimenovali Javno mnenje. 20 let potem, smo poskušali ugotoviti stališča javnosti o tem burnem (in krvavem) zgodovinskem dogajanju na območju držav nekdanje SFRJ in detektirati njihove percepcije sedanjosti. Podatki, ki smo jih zbrali, ne pripovedujejo, kaj je nekoč bilo in kako je danes, marveč omogočajo vpogled v to, kako državljani štirih različnih držav razumejo lastno preteklost in sedanjost ter preteklost in sedanjost držav in narodov, ki jih je nekoč povezovala državna tvorba, SFRJ. Vsaj ko gre za opredeljevanje o preteklosti (ki določa tudi oblikovanje stališč o odnosih med južnoslovanskimi državami in narodi v sedanjosti), ne gre spregledati dejstva, ki smo se ga pripravljalci anketnega vprašalnika dobro zavedali: javnomnenjska anketa, ki se izvaja na vzorcu polnoletne populacije, bo dvajset let po razpadu federativne države zajela tudi respondente, ki so se leta 1991 šele rodili ali pa so bili tedaj šele osnovnošolci. Ta del populacije se dramatičnih dogodkov na območju bivše Jugoslavije v prvi polovici 90. let pretežno ne spominja oziroma jih sam izkustveno ni doživel. Stališča mladih o preteklosti so torej nujno "podedovana", oblikovalo jih je okolje, v katerem so se socializirali (njihove družine, šolski sistem, mediji itd.), a zato niso nič manj relevantna, saj postjugoslovanska generacija dvajset let potem v svojih družbah zlagoma prevzema vodilne vloge in na njih nadomešča svoje starše, "prvoborce". Podatek slovenskega statističnega urada, ki ga akterji vedno novih političnih polemik o dogodkih pred dvema ali še več desetletji, ne upoštevajo, pravi, da so 1. januarja letos prebivalci Slovenije, ki so bili stari od 0 do 30 let, predstavljali 34-odstotni delež vsega slovenskega prebivalstva. Interes tega dela prebivalstva za to, kaj je nekoč bilo in kaj je kdo tedaj rekel, je zato minimalen, saj živi za drug čas. Po podatkih Eurostata za januar 2010 ta starostna skupina predstavlja približno enak delež prebivalstva tudi na Hrvaškem in v Srbiji (35,9 odstotka), za Bosno in Hercegovino pa nam istovrstnega podatka ni uspelo pridobiti.

Telefonsko javnomnenjsko anketo smo v sodelovanju s časnikom Jutarnji list iz Zagreba junija letos izvajali v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji ter Bosni in Hercegovini, torej v državah, ki so bile udeležene v vojaških spopadih ob razpadu SFRJ (več o izvedbi anketiranja glej v okvirju!). Vsem anketirancem smo zastavili enaka vprašanja, ki so jih določila uredništva obeh časnikov. Vprašalnik je bil dvodelen: v prvem delu smo anketirance spraševali po razlogih za razpad bivše Jugoslavije in okoliščinah, v katerih je prišlo do propada nekdanje socialistične federacije, z vprašanji v drugem delu anketiranja pa smo poskušali ugotoviti stališča anketiranih javnosti o kakovosti njihovega današnjega življenja.

Še naprej delitve

Anketni podatki marsikdaj odstopajo od pričakovanih rezultatov in vedenja o stališčih reprezentantov anketiranih javnosti, ki si ga je mogoče ustvariti na podlagi vsakodnevnih medijskih zapisov. Zelo poučna je že razporeditev odgovorov, ki so jih anketarji prejeli na prvo vprašanje, ko smo spraševali po najpomembnejših razlogih za nasilni razpad SFRJ. Pokaže se, da v anketiranih javnostih tudi po dvajsetih letih o teh razlogih ne obstaja večinsko stališče, kaj šele soglasje. Posebej izstopata dva podatka: Slovenci, ki so bivšo Jugoslavijo najpogosteje kritizirali z ekonomskimi razlogi ("Ves denar gre na jug!"), so kot najpomembnejši razlog za razpad te države v največjem deležu (35,9 odstotka) navedli razlike v gospodarski razvitosti posameznih federalnih enot, državljani večnacionalne BiH pa za razpad SFRJ večinoma krivijo oblikovanje večstrankarskega sistema in delovanje nacionalnih strank (42,3 odstotka). Hrvati in Srbi značilno pogosto kot najpomembnejši razlog za razpad socialistične Jugoslavije navajajo nerešena vprašanja preteklosti (Hrvati 32,5 odstotka, Srbi 25,7 odstotka), pri čemer imajo bržčas v mislih posledice ustaškega in četniškega divjanja med drugo svetovno vojno. Opazimo lahko, da so Hrvati v domala enakem deležu (30,5 odstotka) in še pogosteje kot Slovenci kot najpomembnejši razlog navajali tudi centralizem, separatizem oziroma unitarizem. Odgovori na dodatno vprašanje tistim respondentom, ki so navedli ta razlog, na kateri pojav konkretno mislijo, so razblinili vse dvome: Hrvati so z 80, Slovenci pa s 73 odstotki navedb navajali centralizem, Srbi pa s skoraj 65 odstotki prejetih odgovorov na to podvprašanje separatizem. S svojo specifiko izstopajo tudi državljani BiH: med tistimi, ki v enem od treh -izmov vidijo najpomembnejši razlog za razpad SFRJ, jih domala 45 odstotkov krivi separatizem, 40 odstotkov pa centralizem. Ker po nacionalni pripadnosti respondentov med anketiranjem nismo spraševali, zgolj domnevamo, da so v BiH separatistične tendence najpogosteje navajali državljani BiH srbske narodnosti, centralistične tendence pa Bošnjaki in Hrvati.

Bivši slovenski predsednik Milan Kučan je pri ocenjevanju vloge, ki so jo v jugoslovanski krizi odigrali liderji štirih držav, prejel najvišjo povprečno oceno. Po pričakovanjih so ravno Slovenci njegovo vlogo ocenili najbolj pozitivno, s povprečno oceno 3,8, pri tem pa velja izpostaviti, da je to tudi najvišja vrednost, ki so jo med ocenjevanjem v "svojih" javnostih prejeli predsedniki Kučan, Tuđman, Milošević in Izetbegović. Toda Kučan, kakopak v slovenski javnosti najvišje ocenjen, je za svojo vlogo prejel visoke ocene tudi med hrvaškimi, srbskimi in bosanskimi respondenti. Še več, najbolj pozitivno med vsemi so ga ocenili tudi državljani BiH, kar pa ne more biti presenetljiv podatek, če vemo, da Republiko Bosno in Hercegovino konstituirajo trije narodi, Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Alija Izetbegović, lider te države, eden od treh danes že pokojnih republiških predsednikov in tudi šef bošnjaške Stranke demokratične akcije, v večnacionalni BiH pač objektivno ni mogel prejeti višje povprečne ocene (2,44) za svojo vlogo v jugoslovanski krizi.

Nemara še bolj kot vrednotenje Kučanove vloge v štirih državah pa je zanimivo opredeljevanje srbske javnosti. Vojnih zločinov obtožen srbski predsednik Slobodan Milošević je med Srbi res prejel najvišjo povprečno oceno (2,58), a so tudi Kučan (2,21), Tuđman in Izetbegović (po 2,04) glede na druga ocenjevanja pri tem vprašanju prejeli razmeroma visoke povprečne ocene.

Da je bila odločitev o osamosvojitvi oziroma odcepitvi Slovenije pravilna, meni danes več kot 92 odstotkov Slovencev, ki pa so nekoliko bolj zadržani pri ocenjevanju pravilnosti odločitve o osamosvojitvi sosednje Hrvaške (82,3 odstotka). Absolutna večina Slovencev in Hrvatov tudi sicer ocenjuje, da je bilo prav, da so se osamosvojili BiH, Črna gora in Kosovo, precej bolj razdvojeno pa je glede teh vprašanj srbsko in bosansko javno mnenje. Še največji, 49,4-odstotni delež Srbov kot pravilno ocenjuje prav slovensko odločitev za osamosvojitev (kot nepravilno pa jo ocenjuje 43,8-odstotni del srbskega javnega mnenja), osamosvojitvam drugih držav pa so Srbi že veliko manj naklonjeni, najmanj kajpak še vedno "sveži" odcepitvi Kosova. Bolj skrb zbujajoči so rezultati, ki smo jih pridobili z anketiranjem v BiH. Le nekaj več kot 55 odstotkov državljanov te države meni, da je bila odločitev o njeni osamosvojitvi pravilna, dobrih 40 odstotkov pa jih meni, da ni bila pravilna (pri tem velja imeti pred očmi, da se je po podatkih zadnjega popisa prebivalstva v BiH iz leta 1991 43 odstotkov njenih prebivalcev opredelilo za Bošnjake, 31 odstotkov za Srbe in 17 odstotkov za Hrvate). Še nekaj več kot tistih, ki kot nepravilno ocenjujejo odločitev o osamosvojitvi BiH, je v tej državi ljudi, ki za nepravilno štejejo odločitev o odcepitvi Kosova od Srbije (42,1 odstotka).

Zaupam vojski

Toda vse te dramatične odločitve so danes že preteklost. Večji del javnega mnenja v vseh štirih državah zdaj, v recesijskih časih, v absolutnih ali relativnih deležih ugotavlja, da se danes živi slabše, kot se je živelo pred dvajsetimi leti. Največ teh, ki navajajo, da živijo slabše kot prej, je v Srbiji (68,6 odstotka) in BiH (59,1 odstotka), najmanj pa v Sloveniji (38,6 odstotka). Slovenija med štirimi državami izstopa po tem, da je delež ljudi, ki menijo, da živijo bolje (26,5 odstotka), najvišji, istočasno pa tudi enak delež ljudi ocenjuje, da živijo enako, kot so živeli dvajset let nazaj. Glede na to ne preseneča, da so državljani štirih držav, v katerih smo anketirali, prevladujoče nezadovoljni s pogoji življenja v svoji državi. A vendar, tega nezadovoljstva je še najmanj v Sloveniji (70 odstotkov), največ pa v Srbiji (93,4 odstotka).

Še bolj kot to, kako so državljani zadovoljni z življenjem v svoji državi, pa so zanimivi podatki o predstavah, ki jih imajo o zadovoljstvu z življenjem državljanov v preostalih treh državah. V teh predstavah "drugih o nas" je Slovenija, kjer je sicer samo 28 odstotkov respondentov navedlo, da so zadovoljni, absolutna zmagovalka. Tako Hrvati kot Srbi in Bosanci so večinoma prepričani, da smo Slovenci s svojimi pogoji življenja v glavnem zadovoljni. Najbolj je ta predstava prisotna v BiH (63 odstotkov respondentov iz BiH je ocenilo, da smo zadovoljni), še najmanj pa v sosednji Hrvaški (44,7 odstotka). Iz anketnih rezultatov, ki smo jih pridobili v Sloveniji, je mogoče razbrati še eno zanimivo podrobnost: Slovenci so, ko so anketarjem poročali o svojih zaznavah zadovoljstva prebivalstva z življenjskimi pogoji, bistveno pogosteje kot drugi anketiranci odgovarjali z "ne vem", kar bi lahko pomenilo, da so manj obveščeni o občutenjih prebivalstva teh držav, ali pa, da so bolj kot drugi previdni pri ocenjevanju njihovih videnj življenjskih pogojev (v Hrvaški, Srbiji in BiH).

          

V Sloveniji je med zaposlenimi najmanj takih, ki se bojijo, da bodo v naslednjem letu dni izgubili službo. Delež teh oseb je tudi pri nas zelo visok (42,8 odstotka), a je ta strah še bolj prisoten na Hrvaškem (61,7 odstotka), v Srbiji (60 odstotkov) in BiH (53,4 odstotka). Slovenija je, primerjalno s Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino, tudi država, katere prebivalstvo najvišje ocenjuje zadovoljstvo z demokracijo, osebnimi gmotnimi razmerami in socialno varnostjo, še zlasti pa izstopa z visoko povprečno oceno osebne varnosti (3,77). Najmanj so z delovanjem demokracije v svoji državi in z osebno varnostjo zadovoljni državljani BiH, z lastno socialno varnostjo pa so najmanj zadovoljni Srbi (povprečna ocena 2,02).

Javnosti štirih držav povezuje nezaupanje do vlade, parlamenta in političnih strank, sicer ključnih ustanov vsake parlamentarne demokracije (povprečna ocena zaupanja je v treh državah nižja od 2, le na Hrvaškem se vrti okoli te vrednosti). Nekoliko višje je zaupanje v institucijo predsednika republike -- izstopa naša južna soseda, kjer so respondenti iz te države prav predsednika republike (Ivo Josipović) ocenili z najvišjo povprečno oceno, izmerjeno na Hrvaškem. V Sloveniji bolj kot v preostalih treh državah zaupamo zdravstvu, šolstvu, sindikatom in delodajalcem, zato pa bistveno manj kot Hrvati, Srbi ali Bosanci zaupamo cerkvi. Najvišje povprečne ocene zaupanja je bila v vseh anketiranih okoljih deležna vojska (razmeroma visoko stopnjo zaupanja povsod uživajo tudi nacionalne policije). Pri tem pa lahko ugotovimo, da je zaupanje v nacionalne oborožene sile opazno višje v državah, ki so se obranile vojaške agresije in zmagale v jugoslovanskih vojnah (Slovenija, Hrvaška).

          

Ob upoštevanju vseh teh okoliščin in znanih politično-etničnih delitev v BiH ne preseneča ugotovitev, da so njeni državljani prevladujoče nezadovoljni z Bosno in Hercegovino kot državo. Kar 50,6-odstotni delež respondentov v tej državi je namreč na vprašanje, ali bi živeli v kakšni drugi državi, če bi imeli to možnost, odgovoril pritrdilno. Za prejetimi pritrdilnimi ali nikalnimi odgovori na to kočljivo vprašanje se kajpak skrivajo različni razlogi anketirancev, a vsaj na primeru v veliki meri nacionalistično usmerjenega srbskega javnega mnenja se zdi, da so ti razlogi zlasti socialni. Srbskih pritrdilnih odgovorov (49,5 odstotka) je namreč komaj kaj manj kot bosanskih, čeprav pogojev življenja v Srbiji ne določajo mednacionalni konflikti. Visok delež tistih, ki bi živeli v drugi državi, če bi imeli to možnost, smo zabeležili tudi v Lijepi naši domovini, medtem ko je v Sloveniji na to vprašanje pritrdilno odgovorila "le" tretjina anketirancev.

                       

Biznis da, vse drugo pa …

Zaupanje med narodi, ki jih je nekoč povezovala federacija, je bodisi zaradi dogodkov pred dvajsetimi (in več) leti bodisi zaradi meddržavnih konfliktov po razpadu Jugoslavije še zmeraj krhko, še najbolj zaželen način sodelovanja pa je gospodarsko sodelovanje. Takšno sklepanje dopuščajo odgovori na dve naši anketni vprašanji. Eno od njih se je glasilo: "Kateremu od navedenih tujih investitorjev bi dali prednost, če bi želel investirati v vaši državi?" Pokazalo se je, da je Slovenija v preostalih treh opazovanih državah najbolj zaželen tuji investitor (iz nabora balkanske četverice), pri čemer smo najnižjo preferenco do slovenskih investitorjev zabeležili v BiH (56,9 odstotka), najvišjo pa na Hrvaškem (75,8 odstotka). Povsem drugače je razpoloženo slovensko javno mnenje. Njegov največji del (32,7 odstotka) je naklonjen investitorjem iz Srbije, četrtina Slovencev pa bi raje dala prednost investitorjem iz sosednje Hrvaške. Tudi sicer se slovensko javno mnenje zaradi nerešenih vprašanj, ki so dolga leta obremenjevala bilateralne odnose, še zmeraj dokaj zadržano odziva na sodelovanje s to sosednjo državo. To ne velja za gospodarsko sodelovanje: ne le, ko gre za Hrvaško, ampak tudi ko gre za gospodarsko sodelovanje s Srbijo ali BiH, smo mu Slovenci (preračunljivo) izrazito naklonjeni. Toda če je 90 odstotkov domačega javnega mnenja naklonjenega gospodarskim odnosom s Hrvaško, je politično sodelovanje sprejemljivo le še za 73 odstotkov, sodelovanje na obrambnem področju pa le še za 51 odstotkov Slovencev (čeprav sta obe državi zaveznici v Nato paktu). Približno enaka razmerja ugotavljamo tudi v drugih treh državah: njihove javnosti se z visokimi deleži ogrevajo za medsebojne gospodarske posle, manj navdušenja je za politično sodelovanje in najmanj za obrambno sodelovanje. Opazimo lahko, da je več Slovencev bolj naklonjenih političnemu sodelovanju s Srbijo kot s Hrvaško (ne glede na to, da bo slednja kmalu naša partnerica v EU), enako pa velja tudi za srbsko javno mnenje. Tezo, da stopnjo pripravljenosti za medsebojno sodelovanje določajo dogodki v zadnjih dvajsetih letih, podpira tudi primer BiH: zgolj respondenti iz te države so v visokem, 72-odstotnem deležu odgovorili, da se jim zdi sprejemljivo sodelovanje s Slovenijo na obrambnem področju. Slovenija in BiH po letu 1991 (pa tudi ne prej) meddržavnih odnosov pač nista gradili z uporabo svojih policijskih ali vojaških enot.

                         

Navkljub medsebojnim konfliktom in dejstvu, da je ena izmed opazovanih držav (Slovenija) že sedem let članica EU in je zato pozornost njene javnosti bolj usmerjena v to integracijo, pa več kot sedemdeset let življenja v skupni državni tvorbi še zmeraj kaže sledi v povečanem zanimanju slovenske, hrvaške, srbske in bosanske javnosti za dogodke v državah bivše Jugoslavije. Tega zanimanja je največ v BiH, kjer je 43,4-odstotni delež anketirancev povedal, da jih politični, kulturni, športni in drugi dogodki v državah bivše Jugoslavije zanimajo bolj kot istovrstni dogodki v drugih državah. Najmanj ga je na Hrvaškem - kar 51 odstotkov anketiranih Hrvatov je zatrdilo, da jih dogodki v njihovi neposredni soseščini na zahodu, vzhodu in jugu zanimajo manj kot dogodki drugod po svetu.