Ali do njih prihaja zaradi nevednosti oziroma nerazumevanja, nestrpnosti do drugače mislečih (pozor: Quidquid te furiat, te vincit!) ali načrtne manipulacije, je pravzaprav vseeno. Žal tak način komuniciranja ne samo veliko pove o avtorjih, ampak predvsem ne vodi v odprto demokratično družbo.

Kaj je v mojih odgovorih na novinarjeva vprašanja odkril naš analitik, si poglejmo na treh primerih, kjer "dokazuje", da se bojda zavzemam za "ukinjanje" političnih strank in Benthamov nedemokratični disciplinski nadzor ter da zaradi politične pristranskosti branim sedanjo oblast, medtem ko sem prejšnjo kritiziral. Skratka, dovolj "dokazov" za "demokratično diskvalifikacijo".

1. "Ukinitev političnih strank"

Vprašanje: Torej v parlamentu ne bi smeli sedeti predstavniki političnih strank?

Odgovor: To je pobožna želja. Rousseau je v 18. stoletju pisal o tem, da se obča volja lahko izrazi samo pod pogojem, da ne obstajajo frakcije, kot so na primer stranke. Ta predstava je sicer naivna. … Uzrl pa je pravi problem: brž ko se pojavijo frakcije, stranke, pride do radikalne spremembe v odnosih med ljudmi.

Adam: Kaj je glavna teza in ponudba akademika Splichala? Nič več in nič manj kot ukinitev političnih strank in uvedba nekakšne direktne demokracije, ki bo (v skladu s starim J.J.Rousseaujem) zagotovila prevlado "obče volje" nad vsemi parcialnimi, partikularnimi interesi, obenem pa pometla z vsemi posredniki in intermediarnimi institucijami.

Zmota/trik: Kolega Adam moj, v intervjuju izražen odgovor o pobožni (ne moji!) želji, za katero pravim, da je naivna, zamenja s popačeno, posplošeno tezo, da se zavzemam za "prepoved delovanja strank in podobnih združenj", nato pa napade to deformirano tezo. Kritiko partitokracije zamenja z zahtevo po prepovedi strank. Ko ugotovi, da je "ukinitev strank" pravzaprav "sicer nekoliko v nasprotju" z mojo v intervjuju izraženo podporo instituciji državnega sveta, tega ne vidi kot dokaz, da ne "ukinjam političnih strank", ampak kot poskus združevanja nezdružljivega.

2. "Splichalov utilitaristični učitelj Jeremy Bentham z metaforo panoptikuma"

Vprašanje: Kaj pa če bi bili [časopisi] organizirani kot podjetja, vendar v solastništvu novinarjev?

Odgovor: … Če tiska ni, kaj naj počnemo s parlamentom? Tudi zato se veliko sklicujem na Jeremyja Benthama, ki je v svojih idejah o demokraciji v prvo vrsto ves čas postavljal prav tisk.

Adam: In tu nastopi Splichalov utilitaristični učitelj Jeremy Bentham z metaforo panoptikuma. Za steklom so stanovalci, ki jih opazujejo, vendar ne vedo, da so opazovani in nadzorovani. Morda bo kdo rekel, da pretiravam - saj res, Splichal prav gotovo ni pomislil na konsekvence svojega "modela demokracije" -, toda še bolj je pretiraval M.Foucault, ki je na podlagi Benthamove risbe panoptikuma napisal knjigo o nadzorovanju in kaznovanju v zahodni družbi.

Zmota/trik: Moje sklicevanje na Benthamovo teorijo javnosti kot nadzora tribunala javnosti nad politično oblastjo kolega Adam zamenja z Benthamovo idejo panoptikuma, ki s teorijo javnosti nima prav nikakršne zveze (le kako mu je prišla na misel?), in potem razpreda o "stanovalcih za steklom" ipd. Je že res, da je Panopticon or the inspection-house Benthamovo najbolj popularno delo, ampak kar zadeva Benthamovo politično teorijo in nadzorovanje politične oblasti, povsem irelevantno. Preden me kolega Adam poučuje o tem, kako je treba Benthama "dojeti v zgodovinskem času", naj vzame v roke vsaj kakšno njegovo relevantno delo o javnosti in javnem mnenju, da bo imel kaj postavljati v kontekst.

3. Komisija = ministrstvo, ministrstvo = država

Vprašanje: Govorili ste o mediatizaciji politike, kot da bi bili mediji pravzaprav orodje, s katerim politika upravlja. Je res tako?

Odgovor: Da, v veliki meri. Predvsem v tem smislu, da subvencionira medijsko vsebino, torej brezplačno zagotavlja vsebine, ki jih mediji objavljajo.

Vprašanje: Vendar v aktualnem predlogu novega zakona o medijih, ki je prišel na mizo letos, vseh ustreznih regulatornih mehanizmov ni. Se tudi vam zdi, da je nekdo nekje sprejel netransparentno odločitev? O tem, da je težko nadzorovati centre sprejemanja odločitev, ste že govorili.

Odgovor: Zgodovine nastajanja medijskega zakona ne poznam dovolj natančno, včasih pa je iz "dobro obveščenih krogov" res mogoče slišati prav srhljive zgodbe o tem, na kakšen način se sprejemajo odločitve in kdo ima pri tem odločilen vpliv.

Adam: Splichal trdi, da medijske svobode ne ogroža več politika oziroma država, temveč njihovi lastniki in sploh njihova vpetost v tržne okvire. Obenem pa v zvezi z nastajanjem medijskega zakona omenja "srhljive zgodbe" o ozadjih. Zakon pripravlja ministrstvo za kulturo, torej država. Je pa za vmešavanje v medijsko svobodo obsodil prejšnjo vlado. Zdaj pa je vse, kar je bilo v novinarski peticiji izpostavljeno, urejeno? Akademik zna pokazati svoje politične barve (zaveze), o tem ni dvoma.

Zmota/trik: Kolega Adam "naključno" prezre mojo tezo, da so mediji "v veliki meri … pravzaprav orodje, s katerim politika upravlja", opazi pa bolj "uporabno" tezo, "da medijske svobode ne ogroža več politika oz. država, temveč njihovi lastniki", čemur doda, da "je pa [Splichal] za vmešavanje v medijsko svobodo obsodil prejšnjo vlado". V naslednjem koraku silogistično izenači komisijo za pripravo medijskega zakona v okviru ministrstva za kulturo z državo in tako proizvede "kronski argument" (ad hominem!), da je Splichal ne samo politično pobarvan, ampak tudi politično zavezan (vsi vemo, komu), ker noče videti, da sedanja vlada omejuje medijsko svobodo.

Morda je kolega Adam potem, ko je prebral moj intervju, prebral v Delu tudi intervju z Jurijem Žurejem, ki je sodeloval pri pisanju osnutkov nove medijske zakonodaje, a je iz strokovne skupine pri ministrstvu za kulturo izstopil. Razlog je bil prav prevelik in netransparenten vpliv "slamnatih članov" komisije iz vrst (korporacijskih) interesnih skupin. Podrejanje političnih odločitev na področju medijev kapitalskim interesom žal ni nič posebnega: že desetletja ga razkrivajo študije tako rekoč po vsem svetu. Ergo: nikar enačiti neformalnega interesnega delovanja (preko) članov komisije ministrstva za kulturo z institucionalno strukturo države! Seveda pa je pomembno vprašanje, kako omejiti korporacijski vpliv na politiko, o čemer je sicer govor v intervjuju.

Ob koncu naj kolegu Adamu zaželim še veliko novih znanstvenih dognanj v raziskovanju časopisnih intervjujev in medijskega pluralizma.

Slavko Splichal