Naši starši so se povečini rodili nekje vmes in so po drugi svetovni vojni živeli v komunizmu, v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, kasneje pa v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Primorci smo namesto v prvi Jugoslaviji zavoljo vojnega poraza, v katerem smo zmagali, končali pod Italijo in italijanskim fašizmom, zaradi česar smo bili vedno - in smo še danes - od vseh drugih Slovencev za malenkost drugačnejši, predvsem pa vsaj za odtenek nacionalno bolj zavedni, kot so "v Ljubljani". Naši dolgoživejši dedje in babice so dočakali še ta čudež, da so živeli v štirih ali petih državah, ne da bi kdajkoli zapustili hišni prag.

Po zaslugi osamosvojiteljev Slovenci danes prvič v svoji zgodovini živimo v lastni državi, ki je demokratična in s tem vsaj toliko normalna, da lahko prvič rečemo, da smo si za to, da nam gre dobro ali pač slabo, krivi predvsem sami. Prvič lahko tudi rečemo, tako kot drugi narodi demokratičnih držav, da imamo "takšno oblast, kot si jo zaslužimo". Prvič sami volimo svoje vlade in sami jih moramo tudi prenašati. Stvar vsakega posameznika pa je, ali je s tem, kar smo osamosvojitelji dosegli, zadovoljen ali pač ne. Za nekoga je tisto, kar se v dimu kadi v dolinah pod Triglavom, raj, za druge nekaj drugega ali pa celo ravno obratno.

Bruselj - Beograd

Po štirih ali petih državah, kakor pač štejemo, smo Slovenci nazadnje zdrveli še v "napol državo", Evropsko unijo. EU je namreč tako enkratna, da je nič in vse hkrati; ni država, pa ima vseeno svoje državljane, nima svoje vlade, pa ima vseeno svoj denar, nima skupne notranje politike, pa ima vseeno skupno zunanjo politiko, ima enoten prostor brez meja (schengen), pa nima enotne policije niti enotnega nadzora nad njim. EU je napol država, ki morda nikoli ne bo država, je kot lepo oblikovano letalo, ki ne bo nikoli vzletelo. Slovenci vse skupaj lažje razumemo, ker smo doslej vedno živeli skupaj z drugimi in vemo, kako težavno in naporno zna to biti. V Jugoslaviji se je delalo na tem, da se bodo vsi narodi nazadnje zlepili v gmoto jugoslovanstva, pa se je končalo ravno obratno, zato je najbrž zaman čakati, da bi se vsi narodi EU nazadnje zlepili v gmoto evropejstva.

Tudi zato smo s koščkom naše zavesti Slovenci v vsakem hipu z eno nogo zunaj EU in zato Bruselj vedno bolj primerjamo z Beogradom. In podobnost ni majhna, v Beograd se je stekal denar za "nerazvite republike", v Bruselj pa potujejo naši denarji za bankrotirano Grčijo ter menda obubožani Irsko in Portugalsko, čemur se enako kot v rajnki Jugoslaviji reče "solidarnost". Tako kot v naši prejšnji državi so tudi v EU tisti, ki delajo in varčujejo, ter tisti, ki delajo manj in več zapravljajo. V Jugoslaviji so bili Slovenci deležni očitka, da služijo na račun drugih narodov in jih pravzaprav izkoriščajo, in šele zdaj, ko je vsak narod v svoji državi in je vsak svoje sreče kovač, se je izkazalo, koliko v resnici zmore vsak sam.

EU je sicer vedno bolj v krizi. V krizi je evro, v krizi je schengen in v krizi so vrednote, na katerih se je EU utemeljila in zgradila. Očetje evropske ideje so pred pol stoletja opravili povojno spravo, posebej med Nemci in Francozi, ter postavili temelje povojne ureditve Evrope. Sanjali so skupni trg, Evropo brez meja in Evropo z velikim vplivom v mednarodnih odnosih. Kazalo je dobro, zdaj pa ne več. Skupni trg je vedno bolj utvara, države se vedno bolj zapirajo, okrog nacionalnih trgov dvigajo ograje, izganjajo vse tuje, klasični gospodarski protekcionizem je zmagoviti recept političnih opcij povsod po državah EU. V krizi je schengen, odpovedujta se mu ne le Italija in Francija, ampak tudi Danska, v modi je politika, ki svari pred tujci in propagira nacionalne interese.

Vse to je seveda zelo klavrn odziv evropskih politikov na trenutno krizo in na pomolu je že nova kriza, kriza pomanjkanja idej in vse večje otopelosti ne le politike, ampak tudi civilne družbe. To se dogaja, vse odkar je propadel komunizem in je izginil priročni sovražnik, ki je vsem krepil duha in ustvarjal budnost, ki je proizvajala vedno nove ideje za izboljšanje družbenih razmer, od osemurnega delovnika, plačanega dopusta do porodniške, zdravstvenega varstva in celo soudeležbe delavcev pri delitvi dobička.

Za zahod je bil komunizem kot sovražnik neprimerno bolj koristen, kot mu je danes koristen liberalizem kot prijatelj. V času hladne vojne je bila demokracija cvetoča in živahna, danes pa vene in hira, zdi se, da je edino gonilo napredka le še dobiček v svoji najčistejši obliki, tisti, ki osrečuje le nekaj posameznikov na planetu.

Slovenija in nacionalni interes

V Sloveniji je nacionalni interes v modi že ves čas. Pod ta izraz se je skrilo nekaj dobrega in še več slabega. Nacionalni interes v dobrem bi bil, da bi se slovenske vlade zavedale, da je v našem strateškem interesu izgradnja drugega tira Divača-Koper, ki bi Luki Koper omogočil nov zagon, ki bi omogočil modernizacijo Slovenskih železnic, kar bi razbremenilo slovenske ceste… in kar bi na koncu prineslo razvoj. Pa vendar teh ubogih 25 kilometrov železniškega tira v dvajsetih letih samostojnosti ni bila sposobna niti začeti graditi še nobena vlada, preprosto zato, ker vložek v razvoj železnic in transporta ni tako politično donosen, kot je vložek v gradnjo avtocest in svečano rezanje pisanih trakov ob odprtjih novih odsekov.

Občutek je, da je Slovenija prvak nacionalnega interesa v slabem, je država, v kateri so vsa ključna podjetja še vedno v državni lasti, kar prinaša denar in radost edinole peščici ljudi. Kadar so podjetja uspešna, si ta izbrana peščica deli dobičke, ko zavozijo, pa njihove napake plačujemo vsi, s čimer je slovenska tranzicija kot nekakšno nadaljevanje Jugoslavije z drugimi sredstvi. Reševanju teh podjetij se potem reče "dokapitalizacija", pa naj gre za osrednjo banko ali kakšno drugo, za trgovce, pivovarje, telekome, gradbenike, vseh vrst zidarje…

Sreče, da bi te banke in ta podjetja imeli prave lastnike, ki bi za svoje uspehe in neuspehe odgovarjali sami, Slovenci za zdaj še nimamo. Če bi bili te banke in ta podjetja neuspešni, bi bil to njihov problem, če bi bili uspešni, pa bi nas s plačevanjem davkov in prispevki v proračun osrečevali čisto vse enako. Ampak Slovenci smo trdoživi, preživeli smo vse tuje oblasti in okupatorje, preživeli smo fašizem, nacizem in komunizem in preživeli bomo tudi čase nacionalnega interesa.

Politiki: samozaverovani, samozadostni

V dvajsetih letih od osamosvojitve smo imeli boljša in slabša leta in zdaj preživljamo še najbrž najslabša doslej. Naše politične elite so vedno bolj posebne, ekskluzivne in ekstravagantne, vedno manj uspešne in bolj gostobesedne hkrati. Predvsem pa so naši politiki vedno bolj samozaverovani, samozadostni in tako polni samih sebe, tako nezmotljivi, da bi vse počeli in urejali kar sami, brez drugih, brez nasprotnih stališč in s tem brez "drugega mnenja". Pri nas ne velja, da več glav več ve, ampak obratno, ena sama je čez vse. Timsko delo, preverjanje mnenj, analiza, dialog, dogovor, potrpežljivost, kompromis…, vse to so kategorije, ki kot da pripadajo nekim preteklim časom. Vse bolj lahko razumemo, zakaj Shakespeare v svojem Henriku VI. v nekem trenutku razsvetljeno zapiše: "Le kako naj vodi kraljestvo nekdo, ki ne zna uporabljati svetovalcev?"

Zdrava pamet, preudarnost, strpnost, odkritost, neposrednost, osebni pogum, doslednost in izkušnje so blago, ki ga naša politična elita sila slabo ceni in upošteva, predvsem pa ga sila malo uporablja. Cenijo se bolj bizantinske lastnosti, kot so zvitost, koristoljubje, neusmiljenost, umetelnost izogibanja davkom, sposobnost laskanja ter domnevna uspešnost, ki pa je merljiva samo z enim - z denarjem! Natanko po tem vzorcu se vse bolj oblikujejo in predvsem vodijo skoraj vse slovenske politične stranke, natanko to potem te stranke izžarevajo skozi svoje delo in skozi odločitve parlamenta, kar se nazadnje razleze skozi medije in čisto počasi, skoraj neslišno prileze v naše domove… in v naše glave.

Po dvajsetih letih od osamosvojitve je tako pri nas kot tudi okrog nas modno spraševati se o tem, ali je demokracija morda preživeta oblika organizacije življenja družbe, glede na to, da je vse tako narobe, slabo in domala zanič. Ampak mogoče ni čisto nič narobe z demokracijo, mogoče je kaj narobe samo z nami samimi. Slovenija je še mlada, mlada je naša demokracija, še mlajši sta naša umetelnost delovanja v mednarodni skupnosti in naša sposobnost urejanja odnosov s sosedi. Benjamin Disraeli je v svojem času dejal, da "kadar se dve sosednji državi zapleteta v prepir, je za to praviloma krivo kakšno zblojeno ministrstvo".

Po dvajsetih letih Slovenci proizvajamo mir, za neposredne in tudi za bolj oddaljene sosede, manjka samo še, da damo mir samim sebi. Cicero je bil moder mož in ko je bil povprašan o tem, kaj je zanj mir, je odvrnil kratko in jasno: "Mir, to je svoboda in spokojnost."