Grafitarska kultura in polje ulične umetnosti sta sinonim za uporne posameznike, ki o javnem prostoru razmišljajo zunaj vnaprej predvidenih okvirov. ZEK so o vizualnem jeziku v javnem prostoru že od začetka razmišljali zelo odgovorno, saj so slednjemu želeli vdihniti nove kvalitete.

Čeprav je oktet mladcev medtem odrasel, so iz ulične kulture v svet "resnih poslov" (grafičnega, industrijskega in spletnega oblikovanja ter ilustracije) prenesli vse tiste vrednote, ki odločilno vplivajo na njihov način dela. To je skupinsko delo in avtorstvo, ki podpira odprtokodne sisteme in vsakemu posamezniku dopušča lastno razmišljanje. Produkti skupine ZEK torej niso vedno delo vseh članov kolektiva. Določajo jih prepričanje, da idejo lahko izvedejo sami, če le dobro premislijo, kaj želijo povedati in kakšna sredstva imajo na razpolago, strastna afiniteta do hudomušne kritike, ki ni moralistična, in odnos do denarja, ki je vedno drugotnega pomena - na prvem mestu je namreč navdušenje nad idejo.

Polje delovanja so iz ulične umetnosti razširili v vse medije, kjer vizualno sporazumevanje igra odločilno vlogo. Eden izmed prostorov njihovega dela je tudi svetovni splet - in to ne le njihova domača stran, kjer objavljajo likovni (nebesedilni) blog, temveč tudi kolaborativni spletni projekti, ki uporabljajo društveno naravo web 2.0. Eden izmed nadvse uspešnih tovrstnih interaktivnih spletnih programov je računalniška aplikacija Stripgenerator (v sodelovanju s podjetjem 3fs), ki uporabnikom omogoča sestavljanje avtorskih stripov, kot bi sestavljali lego kocke. Do danes so različni uporabniki sestavili že več kot 400.000 kratkih stripov. Za ta program so ZEK prejeli prvo nagrado Društva oblikovalcev Slovenije.

Pri programsko usmerjenih kolektivih načeloma lahko govorimo o prepoznavni in enotni estetiki, kar pa ne velja za ZEK, ki poleg skupnega avtorstva podpira tudi individualno identiteto vizualistov. Njihovo delo spremlja le enoten logotip zajčka z bobnarskimi paličicami, ki pa se prav tako močno spreminja glede na kontekst in osebo, ki ga načečka. Del takih heterogenih estetskih pristopov so se namenili predstaviti s spletno razstavo 4+. V skupno digitalno slikarsko polje so risali poljuben asociativni niz, ki je združeval na videz nezdružljivo. Rezultat je bil na robu slabega okusa, saj je včasih razmislek, ki ga prinaša grdo, bolj pomemben kot udobje, ki ga sprošča lepo. Končno podobo so objavili na obcestnem plakatu pred Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Oglaševalne površine bi lahko razumeli tudi kot metaforo slabega okusa, ki jo ZEK nenehno poskuša ponovno premisliti in obrniti na lepše. Na primer z oglasom za Trnfest, ko so oglasno površino prelepili s čistim belim papirjem in izpraskali logotip festivala, da bi razkrili stare sloje pisanih reklam, ali pa, ko so posprejali dve oglasni površini za Kinodvor za honduraški film Sin nombre, pač po vzoru tamkajšnjih uličnih grafitov; njihova zadnja gesta je bila, da so plakate polepili z raznobarvnimi vodoodpornimi lepilnimi trakovi. ZEK niso uporniki, so pa moteči element, ki nas sili k smehu in spodbuja k razmišljanju.